Virusni diskurz
Pojav različice omikron konec leta 2021 je povsem spremenil evolucijo pandemije. Že prve genske analize so pokazale več kot 50 mutacij, ki so omikronu omogočile učinkovit »pobeg« pred protitelesi, nastalimi po cepivih ali preteklih okužbah. Na ta način je omikron nenadoma dobil na razpolago za širjenje skoraj vso človeško populacijo, kot bi bil povsem nov virus. Svojo priložnost je v izjemni meri tudi izkoristil, okužil je veliko večino ljudi.
Delno smo k velikemu »uspehu« omikrona pripomogli tudi ljudje, ki smo zaradi njegove manjše patogenosti opustili protivirusne zaščitne ukrepe, s katerimi smo zadrževali različice pred omikronom. Glede patogenosti omikrona je namreč postalo že prvi mesec po njegovem odkritju v Južni Afriki očitno, da je njegova toksičnost za sluznične celice manjša od prejšnjih različic, prav tako ne povzroča zlivanja sluzničnih celic v skupke, ki bi vodili v hudo poškodbo sluznice. Omikron tudi precej manj aktivira vnetje, ki je bilo usodno za prehod covida-19 v težko obvladljivo sistemsko bolezen. Posledično so se pojavile velike razlike med silovitim širjenjem okužbe in hkratnim izostankom polnjenja bolnišnic in intenzivnih enot, kot smo ga bili vajeni pri prejšnjih različicah. To je bil pomemben razlog, da so najprej na Danskem, potem pa po celotni EU, zelo hitro po vrhu omikronskega vala na začetku 2022 sklenili, da gre za okužbo, ki zdravstvenih razmer ne ogroža tako, da bi bile v bolnišnicah izredne razmere. Pri ljudeh do petdesetega leta starosti je smrtnost omikrona za veliko večino ljudi, ki so že bili v stiku z virusom (cepljeni ali prebolevniki), primerljiva s smrtnostjo gripe, po šestdesetem letu pa se ta dejavnik z leti povečuje do petkrat.
A tako silovit virus, kot je omikron, je seveda nujno padel v zanko lastnega uspeha – ko je v nekaj mesecih okužil večino ljudi, mu je začelo primanjkovati prostora za nove in nove naselitve človeških sluznic. Koronavirusi zaradi interferonske zaščite, ki jo okužene sluznice v nekaj dneh po okužbi polno razvijejo, ne morejo postati stalni podnajemniki naših dihal. Zato mora virus stalno skakati z enega na drugega človeka, sicer se njegova življenjska črta prekine.
Delno je različica omikron problem uničevanja lastnega življenjskega prostora zaradi prehitre širitve rešila že v svojem osnovnem »kompletu« mutacij. Imunski odziv, ki ga po okužbi vzbudi omikron proti samemu sebi, je precej manjši in kratkotrajnejši, kot je bila imunost po okužbi s prejšnjimi različicami. Človek, ki se je okužil s »staro« alfo ali delto, je bil pred enako okužbo varen še pol leta do eno leto. Pri omikronu se taka zaščita za najmanj polovico zmanjša.
Vendar šibkejša imunost, ki jo izzove omikron, še ni rešila osnovne omikronske dileme: preveč uspešen virus sam sebi prehitro krči življenjski prostor za dolgoročno preživetje. Omikron je zato začel sam sebe poganjati v evolucijo novih podrazličic (BA.1, BA.1.1, BA.2, BA.3, BA.4, BA.5). Te podrazličice so z imunološkega vidika ravno dovolj spremenjene, da se virus lahko uspešno naseli na sluznici tudi v primeru, ko je bil na njej pred kratkim že naseljen omikron, vendar drugačne »serijske številke«.
Številne podrazličice omikrona so torej tudi znak, da je začel virus zaradi svojega prevelikega uspeha motiti samega sebe in se mora s spremembami zato izogibati pred samim sabo. Omikron si s pohlepno slo po pospešenem širjenju od človeka do človeka ustvarja lastno ekološko katastrofo, s katero sam sebe sili v nenehne spremembe, sicer ne more preživeti. Zato vedno nove omikronske »serijske številke« – in še več jih bo. Najnovejša »modela« BA.4 in BA.5 sta, na primer, pri imunološkem pobegu od prejšnjih podrazličic tako uspešna, da brez težav lahko okužita prebolevnika z BA.1 ali BA.2 komaj mesec dni po preboleli bolezni. Novejše študije kažejo, da po prebolevanju okužbe z BA1. ali BA.2 samo dvajsetina protiteles deluje tudi proti BA.4 ali BA.5.
Omikron je torej s svojim blažjim potekom okužbe in eksplozivnim širjenjem povsem prevzel epidemijsko igro. Čeprav se zdi, da si z brezumnim tempom širitve sam sebi koplje ekološko jamo, zna s pravočasnimi imunskimi pobegi vedno pravočasno pobegniti tudi lastni senci. Po drugi strani pa je omikron s svojo silovito širitveno igro in tekmo znotraj samega sebe, povsem prevzel življenjski prostor drugim virusnim različicam, ki niti približno niso zmožne slediti omikronu pri njegovi hitri širitvi. Omikron je virus, ki je epidemiji vsilil lastno »diskurzivno polje« in druge različice so za zdaj brez rešitev, da bi si vsaj del življenjskega prostora pridobile nazaj.
In kaj to pomeni za nas? Po eni strani morda srečo, če bi se omikron izkazal kot uspešen zaviralec drugih, bolj patogenih virusnih različic. In seveda če posledice vsakoletnega dvakratnega ali trikratnega prekuževanja z omikronom ne povzročajo kroničnih zdravstvenih posledic. Omikronska igra namreč pomeni točno to – nenehno prekuževanje vsakega od nas. Če se izkaže, da to dolgoročno ni zdravstveno vzdržno, nas bo začel omikronski diskurz vse bolj skrbeti.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
