112 rešuje življenja, a le človeška
Če so pristojnosti tako razpršene, ne more biti drugače, kakor da se razprši tudi odgovornost.
Odpri galerijo
Onesnaženje in ponovni pogin rib v potoku Tojnica. FOTO: Jure Eržen
Slovenijo imamo za zeleno deželo in s tem se prav radi pohvalimo, ko smo daleč od doma in vemo, da ni vredno porabljati energije s pojasnjevanjem, da pri nas ni več vojne, ali po čem se razlikujemo od Slovaške. Vendar kljub bogastvu narave vsako leto v kakšnem potoku hrbtno zaplavajo ribe, kot se je zgodilo pred kratkim v vrhniški Tojnici, poginejo čebelje družine, kot se je pogosto dogajalo pred leti, ali z neba padajo ptice, kot nazadnje na Ptujskem jezeru.
Ker smo človeška bitja pre-račun-ljiva, je množični pogin rečnih galebov na največjem slovenskem umetnem jezeru vzbudil nekoliko več pozornosti kot drugi manjši pogini prostoživečih živali, ki se porazgubijo v brezimni statistiki. Pravzaprav beseda porazgubiti ni najprimernejša. Statistike o poginih živali zaradi okoljskih onesnaženj v naši državi sploh ne vodimo, kar veliko pove, koliko so nam vredna njihova življenja in tudi kako ozko razumemo čisto in zdravo okolje.
Na policiji pravijo, da na leto obravnavajo »kar nekaj primerov poginov prostoživečih živali.« Najpogosteje rib in čebel. Statistični podatki o naravnih in drugih nesrečah, katerih posledica je lahko tudi pogin živali – vodi jo uprava za zaščito in reševanje –, tudi približno ni malenkostna. Na upravi dogodke vodijo pod več šiframi, če jih seštejemo, dobimo številko 5172. To sicer ne pomeni, da so v vseh dogodkih poginile živali, vendar bi morala številka pristojne državne organe močno zaskrbeti.
Pa jih? Vprašanje je retorično. Še prej pa bi bilo dobro vedeti, kdo v tej državi je pristojen za ukrepanje v primeru okoljske zastrupitve, za katero je šlo tako pri poginu rečnih galebov kakor rib v Tojnici. So to službe okoljskega, kmetijskega, zdravstvenega ali obrambnega ministrstva? Na to ne znajo jasno odgovoriti niti na omenjenih ministrstvih.
Nedvomno pa je prvi organ ukrepanja v vseh primerih uprava za zaščito in reševanje. Klic na njeno številko 112 rešuje življenja, a izkušnji iz zadnjih dveh pomorov, predvsem rečnih galebov, kažeta, da ne živalskih. Po začetni intervenciji gasilcev so bile vse aktivnosti v slogu razglašenega orkestra, številni ključni deležniki niso bili aktivirani.
Koordiniranje nadaljnjih aktivnosti je uprava za zaščito in reševanje prepustila upravi za varno hrano, ki deluje pod okriljem kmetijskega ministrstva, čeprav bi bilo smiselno, da bi jih tudi službam drugih ministrstev, predvsem okoljskega. Svoje naloge ni dovolj resno vzela niti policija. Rezultat vsega je, da je morebitne dokaze vmes prerasla trava.
Če so pristojnosti tako razpršene, ne more biti drugače, kakor da se razprši tudi odgovornost. Temu primerna sta boren izkupiček preiskanosti teh kaznivih dejanj, ki znaša od 40 do 50 odstotkov, in še bednejši sodni epilog. V obdobju 2014–2016 sta bili zaradi kršenja prvega odstavka 332. člena kazenskega zakonika, ki govori o obremenjevanju in uničevanju okolja z izpusti škodljivih snovi v zrak, zemljo ali vodo, obtoženi dve osebi. Pri eni je bil postopek ustavljen, druga je bila spoznana za krivo in obsojena na dvo- do trimesečno pogojno zaporno kazen. Smešno, če ne bi bilo žalostno.
Glavni povzročitelji onesnaženj, v katerih poginjajo živali, so industrija, obrt in kmetijstvo, pravi policija. Ekotoksikolog Boris Kolar k temu dodaja slabo delovanje čistilnih naprav. Predvsem manjše v poletnem času pogosto počepnejo in v vodotoke namesto prečiščenih vod naplavijo veliko truplo. Če bi bila volja, bi hitro lahko popisali vse (potencialne) onesnaževalce, v lokalnih okoljih so dobro znani. A volje za to, kakor tudi za kompetentno ukrepanje v primeru okoljskih zastrupitev, ki bi privedlo do ugotovitve in kaznovanja povzročiteljev, ni. Državne službe se raje ukvarjajo s prelaganjem odgovornosti.
Ker smo človeška bitja pre-račun-ljiva, je množični pogin rečnih galebov na največjem slovenskem umetnem jezeru vzbudil nekoliko več pozornosti kot drugi manjši pogini prostoživečih živali, ki se porazgubijo v brezimni statistiki. Pravzaprav beseda porazgubiti ni najprimernejša. Statistike o poginih živali zaradi okoljskih onesnaženj v naši državi sploh ne vodimo, kar veliko pove, koliko so nam vredna njihova življenja in tudi kako ozko razumemo čisto in zdravo okolje.
Na policiji pravijo, da na leto obravnavajo »kar nekaj primerov poginov prostoživečih živali.« Najpogosteje rib in čebel. Statistični podatki o naravnih in drugih nesrečah, katerih posledica je lahko tudi pogin živali – vodi jo uprava za zaščito in reševanje –, tudi približno ni malenkostna. Na upravi dogodke vodijo pod več šiframi, če jih seštejemo, dobimo številko 5172. To sicer ne pomeni, da so v vseh dogodkih poginile živali, vendar bi morala številka pristojne državne organe močno zaskrbeti.
Pa jih? Vprašanje je retorično. Še prej pa bi bilo dobro vedeti, kdo v tej državi je pristojen za ukrepanje v primeru okoljske zastrupitve, za katero je šlo tako pri poginu rečnih galebov kakor rib v Tojnici. So to službe okoljskega, kmetijskega, zdravstvenega ali obrambnega ministrstva? Na to ne znajo jasno odgovoriti niti na omenjenih ministrstvih.
Nedvomno pa je prvi organ ukrepanja v vseh primerih uprava za zaščito in reševanje. Klic na njeno številko 112 rešuje življenja, a izkušnji iz zadnjih dveh pomorov, predvsem rečnih galebov, kažeta, da ne živalskih. Po začetni intervenciji gasilcev so bile vse aktivnosti v slogu razglašenega orkestra, številni ključni deležniki niso bili aktivirani.
Koordiniranje nadaljnjih aktivnosti je uprava za zaščito in reševanje prepustila upravi za varno hrano, ki deluje pod okriljem kmetijskega ministrstva, čeprav bi bilo smiselno, da bi jih tudi službam drugih ministrstev, predvsem okoljskega. Svoje naloge ni dovolj resno vzela niti policija. Rezultat vsega je, da je morebitne dokaze vmes prerasla trava.
Če so pristojnosti tako razpršene, ne more biti drugače, kakor da se razprši tudi odgovornost. Temu primerna sta boren izkupiček preiskanosti teh kaznivih dejanj, ki znaša od 40 do 50 odstotkov, in še bednejši sodni epilog. V obdobju 2014–2016 sta bili zaradi kršenja prvega odstavka 332. člena kazenskega zakonika, ki govori o obremenjevanju in uničevanju okolja z izpusti škodljivih snovi v zrak, zemljo ali vodo, obtoženi dve osebi. Pri eni je bil postopek ustavljen, druga je bila spoznana za krivo in obsojena na dvo- do trimesečno pogojno zaporno kazen. Smešno, če ne bi bilo žalostno.
Glavni povzročitelji onesnaženj, v katerih poginjajo živali, so industrija, obrt in kmetijstvo, pravi policija. Ekotoksikolog Boris Kolar k temu dodaja slabo delovanje čistilnih naprav. Predvsem manjše v poletnem času pogosto počepnejo in v vodotoke namesto prečiščenih vod naplavijo veliko truplo. Če bi bila volja, bi hitro lahko popisali vse (potencialne) onesnaževalce, v lokalnih okoljih so dobro znani. A volje za to, kakor tudi za kompetentno ukrepanje v primeru okoljskih zastrupitev, ki bi privedlo do ugotovitve in kaznovanja povzročiteljev, ni. Državne službe se raje ukvarjajo s prelaganjem odgovornosti.
