Kriza sili ljudi v beg, ne v upor

Iz Venezuele že odšlo tri milijone ljudi.
Fotografija: Nasprotniki državnega režima odhajajo iz Venezuele. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Nasprotniki državnega režima odhajajo iz Venezuele. FOTO: Reuters

Venezuelski resničnostni šov ponuja veliko napetosti, toda v resničnosti ne prikaže nič novega. Televizijske kamere ujamejo skoraj vsako namrščeno obrv političnih veljakov, ampak edina stalnica je, da morajo ljudje v eni najbogatejših držav plačevati celo za izvid v bolnišnici, za minimalno plačo pa lahko iz trgovine prinesejo samo štiri jabolka.

Nicolás Maduro za marsikoga ostaja veliki zaščitnik malega človeka, upornik imperialističnim silam in serijski zmagovalec demokratičnih volitev. V teoriji morda to res drži, ampak kaj, ko imajo navadni smrtniki precej malo od tega, če se brezposelnost znižuje s tako nesmiselnimi ukrepi, kot je imeti po petnajst prodajalcev v majhni trgovini, ko si lahko priča tako bizarnim pojavom, da eden od zaposlenih na blagajni tvoje blago pospravi v vrečko, drugi vzame plačilo, tretji izda račun, četrti pregleda vrečko, da nisi kaj ukradel, peti pa na račun odtisne še potrdilo o plačilu, vsi skupaj pa delajo za pest dolarjev.



Slišali smo tudi že vse pridige, koliko hrane in zdravil bi lahko Venezuelci kupili brez ameriških in britanskih sankcij, vendar je Venezuela v globoko humanitarno krizo zašla zaradi zgrešenih gospodarskih in strateških potez (izbris srednjega razreda) že davno pred prvo mednarodno sankcijo. Je potem sploh smiselno dodajati, kako vsa ta leta venezuelska oblast na črno izvaža na tone zlata v Turčijo, Rusijo, Dubaj, Maroko, Sirijo, na Kitajsko, v Združene arabske emirate …? Koliko hrane in zdravil bi lahko kupili šele s tem bogastvom? Ali pa z vsem denarjem, ki ga (je) venezuelska oblast deli(la) svojim sestrskim političnim strankam po Evropi v pomoč za prazne floskule o »nesmrtnem ekosocializmu«?

Podporniki Nicolása Madura so se zbrali v Caracasu. FOTO: Reuters
Podporniki Nicolása Madura so se zbrali v Caracasu. FOTO: Reuters


Kar nekaj voditeljev zgoraj omenjenih držav se rado pohvali, kako so mandat dobili na demokratičnih volitvah. Ampak koliko demokracije je res v tem, da politične tekmece serijsko pošiljaš v hišni pripor ali jih preganjaš iz države, ali pa ko volitve za državni zbor izgubiš, parlamentu preprosto odvzameš legitimnost?



Pogost je tudi očitek, da so Madurovi nasprotniki navadni podporniki ameriškega imperializma, kar pa zgolj odstira zaveso pred vso praznino mednarodne levice, ki v gnili ideološki bitki »Trump vs. Maduro« ne ponudi niti ene konkretne alternative na podlagi transparentnih volitev brez političnih zapornikov in vmešavanja tujih sil. Ker če ne verjamemo v verodostojnost venezuelske opozicije, potem lahko prenehamo kritizirati tudi druge države s serijskim kratenjem človekovih pravic, saj bomo od vladnih veljakov povsod slišali, da so opozicijski politiki zgolj ameriške oprode.

V pomanjkanju alternativ tako vse ostaja isto. Maduro ima potuho kritične javnosti, češ, kako se ponosno brani pred imperializmom na ameriškem dvorišču, a tudi ameriško izčrpavanje ne bo prineslo spremembe. Ker Venezuelci se proti lakoti in represiji že pred gospodarskimi sankcijami niso branili toliko z uporom kot z izseljevanjem iz države, zato je opozicija že izgubila tri milijone ljudi. In to v obdobju, ko bi lahko takšna masa ljudi odločilno vplivala na prihodnost Venezuele.