Leseni vžigalnik

Mislil sem, da bom z lahkoto našel tiste štiri kubike lesa, kolikor ga zame v vseh naših gozdovih zraste vsako leto. Ker sem prežagal, pooblal že marsikatero desko in ker sem iz lesa naredil že nekaj uporabnih stvari, sem pač verjel, da bo treba stopiti le do prve trgovine s stavbnim pohištvom in izbrati lesen podboj ter da se bo še posebno težko odločiti, katera vrata bi nataknil na njegove tečaje. Podbojev da bo vseh širin in iz vseh vrst lesa ter da me bodo trgovci prepričevali, zakaj si ne bi privoščil morda kar svetlega javorjevega ali rahlo potemnjenega orehovega in da naj ne gledam zgolj smrekovih. Pričakoval bi, da mi bodo pri vratnih krilih ponujali takšna s češnjevim okvirjem in blago rumenim hruškovim polnilom, da me bodo morda prepričevali, kako trdna so hrastova, čeprav lužena na neki njemu povsem nepričakovan (in tudi neskladen) odtenek ...

V deželi, ki jo skoz in skoz zarašča gozd, bi moralo biti na voljo vse to in še več.

Na tla stanovanja naj bi pri žlahti položil kmečki pod. Je še kaj bolj navadnega, kakor različno široke deske z utori in peresi, ki jih zložiš po tleh na posebno lepilo ali pribiješ na nosilne letve? Primerno suhega poda od vzhoda do zahoda ni dobiti. Sanjal sem jablanove deščice klasičnega parketa, obrobljal sem jih v mislih z višnjevimi in si v najdrznejšem snu zaželel, da bi na posebno vidno mesto kdaj lahko položil pušpanove ali pa vsaj oljčne sestavil v moderen mozaik z najrazličnejšimi drugimi vrstami lesa. Ker je vsega tega po naših gozdovih, po zapuščenih starih sadovnjakih in še kje na pretek, pač nisem smel niti pomisliti, da v resnici ni mogoče dobiti skoraj nič posebnega.

Pač. Je. Lahko je dobiti leseno žensko torbico. Pa lesenega metuljčka za moškega. Pa ročno uro. Še lesen bicikl. Lesen etui za mobitel ...

Kakor zadnji ostareli domorodec na nekdanji obali Panonskega morja zdaj žagam plohe in deske, da si izdelam leseni podboj in vrata. Slovensko lesarstvo pa medtem razmišlja, ali nemara ne bi izdelovalo lesenih vžigalnikov.