Ljubitelj kaosa

Ni pravično in še manj realno pričakovati od Merklove, da bi v odnosih s Kitajsko zagovarjala predvsem evropske in nato nemške interese.
Fotografija: Donald Trump. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters
Odpri galerijo
Donald Trump. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

Če bi obstajal kraj, kjer bi se lahko srečevali živi in mrtvi, bi kitajski vodja Mao Zedong in ameriški predsednik Donald Trump postala najboljša prijatelja. Povezala bi ju Maova ugotovitev: »Vse pod nebesnim obokom je v popolnem kaosu, stanje je odlično!«

Pomembnejši je odgovor na vprašanje, ali bosta zaradi kaosa, ki ga je Trump povzročil v globalni politiki, trgovini in varnosti, Evropa in Kitajska postali najboljši partnerici. Če nič drugega, sta obe prisiljeni razmišljati o novih temah, in ko je Angela Merkel ta teden prispela v Peking, se je lahko s predsednikom Xi Jinpingom in premierom Li Keqiangom pogovarjala o številnih novih temah, čeprav so kanclerko že enajstič gostili v Veliki palači ljudstva. Kaj storiti z Iranom? Se Nemčija, Francija in Velika Britanija ter Moskva, Peking in Teheran ne bodo zmenili za Ameriko in bodo pripravili nov sporazum o zaustavitvi iranskega raketnega programa in pokazali, da danes ni več nobenega akterja, brez katerega ne bi bilo mogoče preoblikovati sveta? Kaj storiti s Severno Korejo? V Evropi je malokdo primernejši od Nemčije, da bi svetoval Korejama, kako se združiti in ne preveč škoditi prihodnosti. Malokdo ve bolje od Kitajcev, kako tvegano je početje Kim Džong Una, ko poskuša odpreti svojo državo zunanjemu svetu – s srečanjem s Trumpom očitno ne bo nič –, medtem ko mu čez rame gledajo konservativni generali in člani partije.



Kaj storiti z globalizacijo? To vprašanje je najbolj zapleteno od vseh, ki so se med obiskom Merklove znašla na mizi. Ali Evropa in Kitajska razmišljata enako, ko govorita o evrazijskem povezovanju? Je Trumpova naklonjenost kaosu v geopolitiki dovolj močno vezivo, da bodo odnosi med partnerjema boljši in ne le preračunljivi? Ni pravično ne realno pričakovati od Merklove, da bi v odnosih s Kitajsko zagovarjala najprej evropske in nato nemške interese. Toda zaradi kitajskega odnosa do Evropske unije se mora EU enotno odzvati tako na neuravnoteženo blagovno menjavo, ki je vredna 570 milijard evrov in pri kateri evropski primanjkljaj znaša približno 180 milijard evrov, kakor na hitro rastoče kitajske naložbe v evropsko industrijo, infrastrukturo, storitve in nepremičnine. 

Morda je prezgodaj govoriti o poglobalistični dobi, a zaradi grožnje s »kaosom pod nebesnim obokom« morajo vsi razviti in tisti v razvoju že razmišljati o potrgovinskem obdobju. Trgovina s svojimi neravnotežji in z njihovo politično konotacijo nič več dovolj dobro ne opredeljuje sodobnega sveta. Iranski sporazum in korejski mir ne moreta in ne smeta postati le del trgovine z načeli in interesi, prav tako si strateška partnerstva, denimo med Kitajsko in EU, ne zaslužijo, da bi postala le dialog dveh trgov.