Luč na koncu sirskega predora

To, kar se zdaj dogaja v Siriji, bodo nekoč v šolah poučevali kot tipičen primer »hibridne« vojne po posrednikih iz prve polovice 21. stoletja. Med prvo hladno vojno sta se tovrstne za njiju oddaljene, za lokalce pa nadvse krvave spopade igrali le dve veliki sili, v Siriji pa je trenutno vmešanih toliko regionalnih in globalnih sil, da bi skorajda že lahko govorili o »demokratizaciji« oziroma »globalizaciji« vodenja vojn po posrednikih.

V takšnih vojnah je konec mogoč le, če se o njem dogovorijo tisti, ki od zunaj usmerjajo dogajanje na terenu. Zato je bil sporazum, ki so ga na ponedeljkovem srečanju sklenili sirska vlada in uporniki oziroma mednarodna predstavnika obojih – ruski predsednik Vladimir Putin in njegov turški kolega Recep Erdoğan – zelo pomemben. Ne le da utegne olajšati bridko usodo okoli treh milijonov civilistov, ki so v Idlibu zadnja leta ujeti v spopade med bolj ali manj »​umirjenimi« uporniki, ki imajo podporo Turčije, in iz Moskve blagoslovljenimi vladnimi enotami, prav tako lahko postane zgled, kako je mogoče miroljubno rešiti krizo tudi na tistih območjih države, ki jih oblastem v Damasku ni (in jim jih zaradi »mednarodnih dejavnikov«​ tudi ne bo) uspelo osvoboditi. Nemara bodo tako kot tisti možje v džipih, ki so se po letu 1945 vozili po osvobojenem oziroma spet okupiranem Dunaju, tudi mešane rusko-turško patrulje v tem sirskem »Donbasu« pripomogle, da bo v tistih koncih nekoč spet zavladal mir.

Ta ne bo takšen, kakor si ga je zamislil »režim« v Damasku, kjer so sanjali, da bodo z rusko pomočjo prevzeli oblast nad celotnim ozemljem, ki so ga med vojno vihro prevzeli njegovi nasprotniki. Idlib se bo po zadnjem sporazumu temu vsekakor izognil, njegovo primerjanje z uporniškim delom Ukrajine pa ni povsem neupravičeno. Dejstvo je, da so s tem dogovorom v Moskvi »popustili«, saj so tam jastrebi še pred kratkim napovedovali, da bodo v Idlibu šli do konca v neusmiljenem boju proti teroristom. Čeprav tega ni eksplicitno zapisal, je včeraj komentator ruskega časnika Kommersant to rusko »slabost« označil za diplomatsko modrost. To, česar nikakor noče dojeti Zahod, ki se je spet vpletel v hladno vojno z Rusijo, so v Moskvi razumeli: kar zadeva nacionalne interese, je Idlib za Turke nekaj podobnega kot za Ruse njihova »bližnja soseščina«​, v katero uvrščajo Ukrajino, Abhazijo, Južno Osetijo in Pridnestrje. In to je treba spoštovati, če hočeš ohraniti kolikor toliko normalne odnose s svojimi »partnerji«​.



Ni vedno dobra novica, če tovrstne sporazume med dvema državnikoma, ki na liberalnem Zahodu veljata za osovražena trdorokca, podprejo tudi drugi predstavniki mednarodne »osi zla«, ki je prizadela Sirijo. V Washingtonu so bili sicer bolj zadržani, ko so pozdravili vsako pobudo, ki pripomore k mirnejši rešitvi sirske godlje, v Teheranu pa so bili naravnost navdušeni, ko so hvalili ponedeljkov dogovor med voditeljema Rusije in Turčije. A če se kdaj celo takšni »somišljeniki« strinjajo, potem je treba dati takšnemu »fenomenu« vsaj priložnost, da ne umre, še preden se je zares rodil.