Spoštovati sovražnika
Vsak dan nam po vrtovih leze eden bolj zateglih nasprotnikov, pravzaprav več njih.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic/delo
Pomlad je dala bogat zarod. Ogromno vlage, nobene vročine in rezultat je pričakovan. Vsak dan nam po vrtovih leze eden bolj zateglih nasprotnikov, pravzaprav več njih. Polži v vseh svojih oblikah in velikostih. Jedo vse, najraje pa imajo sveže posajeno solato in vse tiste jagode, za katere rečeš, no, jutri bo pa ravno prava. Zjutraj ugotoviš, da je polž prišel prej …
Pregovorno počasni polži se vrtnarjem ne zdijo tako počasni. Sploh ko se ob poznem popoldnevu sprehodiš po vrtu in ne vidiš nobenega, čez pol ure jih je pa toliko, da moraš gledati, kam stopaš. Da sploh ne omenjam juter. Medtem ko to berete, smo z našega vrta zagotovo že pobrali prvo današnje vedrce – ne jagod, ampak polžev. Nabiralništvo je ena od metod, ki se obnesejo. Pa pivo. Da torej v zemljo skoplješ luknjo, vanjo postaviš lonček, da je njegov rob poravnan z zemljo, in noter naliješ pivo. Polži ga imajo radi, zato jih je hitro veliko v lončku, kjer se ga napijejo. Dobesedno do konca.
Poskusili smo tudi z žagovino, kavo, sol je sicer učinkovita, ampak tisto je res mučenje za polže, ki si že zaradi vztrajnosti zaslužijo spoštovanje. Pridejo vsepovsod. Celo v balkonskih rožah sem našla dva, njuna srebrna sled je izdajala pot s terase. Ne, res niso počasni. To bodo dokazali 20. julija v Veliki Britaniji, kjer že od leta 1960 prirejajo tekmovanja za polže. Svetovni rekord na 33 centimetrov je leta 1995 postavil polž Archie, ki je do cilja prilezel v 2 minutah in 20 sekundah.
Polži so vsepovsod. Najdemo jih v morjih, tudi v najbolj skritih globinah. Kot edini mehkužci so osvojili kopno. Tudi v gore pridejo in celo v puščavah se znajdejo. Če so uspešno osvojili vsa ta okolja, jim en vrt pač ne bo problem. Priznavam jim premoč, a se ne vdam. Dokler ne postavim visokih gred, ki dajejo solati malce več upanja, ostajam pri nabiralništvu. In razmišljam o obrambnem jarku s pivom.
Pregovorno počasni polži se vrtnarjem ne zdijo tako počasni. Sploh ko se ob poznem popoldnevu sprehodiš po vrtu in ne vidiš nobenega, čez pol ure jih je pa toliko, da moraš gledati, kam stopaš. Da sploh ne omenjam juter. Medtem ko to berete, smo z našega vrta zagotovo že pobrali prvo današnje vedrce – ne jagod, ampak polžev. Nabiralništvo je ena od metod, ki se obnesejo. Pa pivo. Da torej v zemljo skoplješ luknjo, vanjo postaviš lonček, da je njegov rob poravnan z zemljo, in noter naliješ pivo. Polži ga imajo radi, zato jih je hitro veliko v lončku, kjer se ga napijejo. Dobesedno do konca.
Poskusili smo tudi z žagovino, kavo, sol je sicer učinkovita, ampak tisto je res mučenje za polže, ki si že zaradi vztrajnosti zaslužijo spoštovanje. Pridejo vsepovsod. Celo v balkonskih rožah sem našla dva, njuna srebrna sled je izdajala pot s terase. Ne, res niso počasni. To bodo dokazali 20. julija v Veliki Britaniji, kjer že od leta 1960 prirejajo tekmovanja za polže. Svetovni rekord na 33 centimetrov je leta 1995 postavil polž Archie, ki je do cilja prilezel v 2 minutah in 20 sekundah.
Polži so vsepovsod. Najdemo jih v morjih, tudi v najbolj skritih globinah. Kot edini mehkužci so osvojili kopno. Tudi v gore pridejo in celo v puščavah se znajdejo. Če so uspešno osvojili vsa ta okolja, jim en vrt pač ne bo problem. Priznavam jim premoč, a se ne vdam. Dokler ne postavim visokih gred, ki dajejo solati malce več upanja, ostajam pri nabiralništvu. In razmišljam o obrambnem jarku s pivom.
