Za nov slovenski konsenz
Ključno vlogo v paktu za blaginjo sedanjih in prihajajočih generacij ima izvršna oblast.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Slovenija bo v vse hujšem precepu med nespodbudnimi demografskimi trendi in pregretimi javnofinančnimi stroški, ki se bodo v prihodnjih desetletjih zaradi starajočega se prebivalstva vse bolj zviševali. Naša produktivnost kot merilo naše razvitosti in zmožnosti za financiranje družbenih potreb pač še vedno za petino zaostaja za evropskim povprečjem in je prenizka, da bi dolgoročno lahko lovili zaostanek za razvitimi in financirali družbo blaginje na sončni strani Alp.
Brez pravočasnega zvišanja produktivnosti in strateškega ukrepanja nam vsaj pri financiranju pokojnin že čez kako desetletje ali dve grozi črn scenarij z družbenim nezadovoljstvom in politično nestabilnostjo, svari ekonomist Dušan Mramor in predlaga nov družbeni pakt med delodajalci (lastniki, menedžerji), delojemalci (zaposlenimi in sindikati) in državo (vladajočo politiko).
Trenutek za nov slovenski konsenz je zdaj pravi: Slovenija še dosega solidno gospodarsko rast, armada zaposlenih je najštevilčnejša v zadnjih desetih letih, brezposelnost pa rekordno nizka, podjetja so se razdolžila in so večinoma v dobri kondiciji. Pri tem sta vlada in koalicija na začetku mandata, v časovnem oknu torej, ko bi še lahko storili kaj dobrega in dolgoročnega za državo in državljane.
Dogovor bo seveda mogoč le, če bodo vse tri strani pripoznale skupne cilje in svoje naloge ter bodo pripravljene na kompromise. Eden od njih je tudi začasno zaostajanje plač za rastjo produktivnosti. Ključno vlogo v tem predlaganem paktu za blaginjo sedanjih in prihajajočih generacij ima izvršna oblast. Država torej, ki mora najprej postati pravna v polnem pomenu besede in priti na dan s pravimi ukrepi.
Premier Šarec in ekipa naj torej pokažejo, ali njihov razmislek sega le do prvega mesečnega barometra politične priljubljenosti ali pa je njihovo ukrepanje vendarle tudi državniško in dolgoročno zastavljeno.
Brez pravočasnega zvišanja produktivnosti in strateškega ukrepanja nam vsaj pri financiranju pokojnin že čez kako desetletje ali dve grozi črn scenarij z družbenim nezadovoljstvom in politično nestabilnostjo, svari ekonomist Dušan Mramor in predlaga nov družbeni pakt med delodajalci (lastniki, menedžerji), delojemalci (zaposlenimi in sindikati) in državo (vladajočo politiko).
Trenutek za nov slovenski konsenz je zdaj pravi: Slovenija še dosega solidno gospodarsko rast, armada zaposlenih je najštevilčnejša v zadnjih desetih letih, brezposelnost pa rekordno nizka, podjetja so se razdolžila in so večinoma v dobri kondiciji. Pri tem sta vlada in koalicija na začetku mandata, v časovnem oknu torej, ko bi še lahko storili kaj dobrega in dolgoročnega za državo in državljane.
Dogovor bo seveda mogoč le, če bodo vse tri strani pripoznale skupne cilje in svoje naloge ter bodo pripravljene na kompromise. Eden od njih je tudi začasno zaostajanje plač za rastjo produktivnosti. Ključno vlogo v tem predlaganem paktu za blaginjo sedanjih in prihajajočih generacij ima izvršna oblast. Država torej, ki mora najprej postati pravna v polnem pomenu besede in priti na dan s pravimi ukrepi.
Premier Šarec in ekipa naj torej pokažejo, ali njihov razmislek sega le do prvega mesečnega barometra politične priljubljenosti ali pa je njihovo ukrepanje vendarle tudi državniško in dolgoročno zastavljeno.
