Evtanazija: o trpljenju in smrti
Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) povzroča različne odzive in komentarje. Čeprav predlog zakona govori o dostojanstvu, avtonomiji, pravičnosti, spoštovanju in upoštevanju legitimnih interesov vseh ljudi ter o svobodni izbiri načina življenja in njegovega končanja, se v javnosti vse bolj postavljajo v ospredje pravice trpečega, trpljenje in blaženje ali odprava le-tega oziroma paliativa.
Ob tem se mi postavlja vprašanje, komu koristi glorifikacija trpljenja in kakšen obraz kaže družba, ki pripisuje temu poseben, pretiran pomen? Znotraj katoliške tradicije ima trpljenje jasen pomen, je pot k odrešenju, način, kako slediti Kristusu, in je pogoj za dosego paradiža po smrti. Je del nebeške hierarhije, na vrhu katere je Bog, ki edini lahko pokaže pot in način, kako človek doseže stanje blaženosti in svetosti.
Ali je poveličevanje in čaščenje trpljenja ter podrejanje tuji volji še primerno v današnjem svetu, kjer se vse bolj poudarjajo individualna, svobodna volja in suverena odločitev o sebi? Tudi pri odločitvi za končanje življenja.
Svobodna volja je osrednji vidik sodobnega razumevanja posameznikovih pravic in odločitev. V odprti, demokratični družbi postaja osebna, zavestna odločitev o končanju življenja v primeru neizbežnega trpljenja in brezupnosti vprašanje, ki ga lahko posamezniki obravnavajo samo v okviru svoje, individualne volje.
Zato ZPPKŽ vpliva enako pomembno kot na omogočanje svobodne izbire na preseganje determiniranosti in ujetosti v biblične (svetopisemske) okvire in odmika posameznika od vnaprejšnje določitve drugih o nas samih, četudi je to lečeči zdravnik. Trpeče potovanje skozi pasijon človeka ne odveže muk, temveč ga prikrajša za zavestno izbiro in odrešitev, ki jo izbere sam. Kljub temu da se katoliški nauk še vedno trdno drži stališča, da je življenje sveto in ga ni mogoče prekiniti, nekateri verni posamezniki menijo, da imajo pravico do samoodločbe o svojem življenju in trpljenju.
Razprava o prostovoljnem končanju življenja in svobodni volji posameznika odpira številne etične, pravne in moralne dileme in ne ponuja samo enega pravilnega odgovora, ker je odločitev o končanju življenja vezana na osebni, intimni in trpeči del našega bivanja.
Zagovorniki tega trdimo, da je odločitev o končanju življenja v primeru neozdravljivega trpljenja legitimna, saj omogoča dostojanstven izhod iz neskončnih muk, in menimo, da je v razviti družbi zakonsko sprejeta pomoč pri končanju življenja civilizacijski dosežek, vreden človekovega spoštovanja in dostojanstva.
Smrt pride prej ali slej. Če pride po hudem in dolgotrajnem trpljenju, je za nekatere očitno vredna več. S tem se ne strinjam, zato podpiram predlog ZPPKŽ.
