K razpravi o evtanaziji: France Prešeren bi bil za
Pridružujem se debati o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ).
Pred dvesto leti je naš veliki pesnik zapisal: »Kadar previdi učenost zdravnika, de smrti odvrniti ni mogoče, ne brani jesti in piti mu kar hoče, z grenkotami ne sili več bolnika.« Tako naredi zdravnik. Tako pa bolnik: »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi (…) Prijazna smrt, predolgo se ne mudi! Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta (...)« Prešeren bi bil za. Tudi Lili Novy bi bila za. Na nagrobnem spomeniku na Žalah berem: »Neskončno trudna od iskanja, od bojev, si miru želim, miru, ki pesem vanj pozvanja, da v njej zamaknjeno zaspim.«
Pokojni bolnišnični duhovnik v Kliničnem centru g. Štupnikar je v enem od predavanj o zdravju in bolezni dejal nekako takole in sem si zapisal: »Zdravje ni odsotnost bolezni, je iskanje telesnega, duševnega, socialnega in duhovnega ravnovesja.« Zame je bilo »iskanje« duhovnega ravnovesja nekaj novega. V klasičnih definicijah tega ni. Mislim, da je prav trpljenje na duhovnem nivoju najpomembnejši izziv evtanazije. Smisel življenja in trpljenja brez upanja, notranji konflikti, osamljenost ... so vprašanja, ki se rojevajo hudo bolnemu posamezniku v dolgih nočeh brez spanja. Debata gre o dostojanstvu. Bolje razumem nasprotje dostojanstva, ponižanje človeka. Huda kronična bolezen, visoka starost in betežnost prinašajo nemoč, nebogljenost, odvisnost od drugih, plenice, vonjave, sram. Samopodoba je popackana, volja in ponos sta samo v bridkem spominu. Vsako minuto, vsak dan, tudi ponoči, tudi v nedeljo. Zakaj že! Ne poznam plašča, paliacije, ki bi tu pomagala. Koliko časa še, vsak dan je enako, upanja na bolje ni, zdravila ni? Kaj naj zdaj s praznimi obljubami, ki jih ljudje stresajo ob redkih obiskih, da ohranijo mirno vest? Kateri so torej kriteriji za odobritev evtanazije? Tvegam: življenje brez smisla, življenje brez upanja. Kronična duhovna bolezen!
Tu ne gre za zdravstvena vprašanja, gre za širše bivanjske dileme. Zdravnik pri tem ne more imeti glavne besede. Gre za vprašanje o avtonomiji bolnikov pri odločanju o končanju življenja, ne o zdravljenju bolnikov.
Nasprotniki evtanazije govorijo o svetosti življenja. Bolje razumem nedotakljivost življenja. Pri zdravniški praksi je odraz tega pisna privolitev bolnika v poseg. Avtonomija bolnika. Šele v novem tisočletju smo ta papir sprejeli v obvezno zdravniško dokumentacijo. Potrebno je bilo kar nekaj napora, da smo to sprejeli. Spominjam se, ko nam je o tej zadevi predaval pravnik. Bila je gospa, poln avditorij zdravnikov in medicinskih sester, in nas je spraševala: »Kdaj lahko operiramo ali naredimo kak poseg?« Odgovarjali smo: če imamo diplomo, če imamo licenco, če znamo, če imamo primerno opremo … »Kaj še, a je še kaj?« je vztrajala predavateljica. Nobenega odgovora, mučna tišina. Pa nas je odrešila: »Dovoljenje, privolitev bolnika.« Vsak je svojega telesa gospodar.
Ko pa nas zdaj v agoniji bolnik prosi za »milostni strel«, pogledamo stran, ker te pravice nima, ni več gospodar. Ali res ne premoremo empatije in nakladamo o naravnem koncu?
Sam sem štirideset let operiral in intenzivno zdravil bolnike po operaciji, zapletih in ob smrti pljučnega raka, raka požiralnika in raka želodca. Težka patologija, velike operacije, preveč smrti. Ne spomnim se, da bi mi kateri od rakavih bolnikov omenil evtanazijo ali da bi rad umrl. Tudi Makovic Hergout ima z onkološkimi bolniki podobne izkušnje. Rakavi bolniki se oklepajo življenja in praviloma niso kandidati za evtanazijo. Zdravniki na OI delajo dobro. Velikokrat sem bil presenečen, ko so praviloma vedno našli način, da bolnika še obravnavajo, kontrolirajo in mu dajejo upanje, obete, da ostane bolnik pomirjen in se zaveda, da še ni vsega konec in da ni sam. Obudijo se pričakovanja, spet je čas za borbo. Nove oblike zdravljenja in podporna terapija so močno spremenile obraz te hude bolezni. Kljub metastazam, bolečinam obstaja možnost za naprej. Ostanejo na poti z mislijo na cilj. Tako nekako je napisal moj pokojni srednješolski sošolec Nejc Zaplotnik v knjigi Pot.
Samo enkrat mi je bolnik omenil smrt. Bil sem specializant iz kirurgije in sem hotel leteti z zmajem. Imel sem Lencerja, zmaja iz druge roke, in učitelja. Prvi poleti so bili na škofjeloškem gradu. Hitro sem zaključil. Moj mladi učitelj se je prav tam ponesrečil. Neprimerno vreme, predrznost in je pribil v grajski grič ter postal tetraplegičen. Enkrat, ko sem ga obiskal na nevrokirurški kliniki, mi je s kazalcem pomignil, da se mu približam. Imel je traheostomo in od njega ni bilo glasu. Iz ustnic sem mu prebral: »Daj mi injekcijo za smrt.«
V razpravah se večkrat govori o neznosnih bolečinah. Prepričan sem, da o neznosnih bolečinah ne smemo govoriti, saj je protibolečinsko zdravljenje danes praviloma učinkovito. Problem je kronično neznosno trpljenje, ki ga spremljata obup in nesmiselnost.
Misel na zakonsko ureditev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja mi je tako zdravniku kot človeku blizu. Zelo človeška odločitev.
Berem predlog zakona za razpravo. Dolg tekst. Predlagatelji so temeljiti, predlog je bil prediskutiran, kaj bom jaz zdaj pameten ...
Navajam nekaj pripomb:
1.) Postopek naj vodi samo lečeči zdravnik, zdravnik na sekundarnem ali terciarnem nivoju. Tam je največ zdravstvene dokumentacije o bolniku in največ znanja o pogubni kronični bolezni. Menim, da družinski zdravnik ni najboljša izbira za koordiniranje postopka. Je pa zelo pomemben s svojim mnenjem o socialni in družinski situaciji bolnika, da se izključi socialni vzrok. Še ena varovalka, da ne pride do zlorab.
2.) Bolnik naj prvi zahtevek poda pisno. S tem papirjem bo lečeči zdravnik imel dokument, na podlagi katerega bo zaprosil za mnenje drugih zdravstvenih sodelavcev, psihiatra, nadomestnega in družinskega zdravnika. Obvezne priloge na komisiji so: mnenje lečečega zdravnika, mnenje psihiatra, mnenje neodvisnega in mnenje družinskega zdravnika (vse na obrazcu) ter zapisana informirana privolitev.
3.) Mesto izvedbe tega žalostnega dogodka je samo bolnišnica.
4.) Mesto vnosa smrtonosne učinkovine je žila z infuzijo. O uporabi nazogastrične (NG) sonde imam pomisleke. Kakšna sonda, tanka za hranjenje ali tista za razbremenitev? Kakšna debelina? Sama namestitev in prenašanje sonde sta lahko zelo mučna in včasih nezanesljiva. Sam sem jo večkrat vstavljal. Ne enkrat sem jo nehote porinil v pljuča. Tja rada zdrkne, ker je pri sediranem bolniku kašelj prizadet. Obstaja preizkus z vpihovanjem zraka in osluškovanje na želodcu, vendar se napake zgodijo. Bil sem sodni izvedenec za primer, ker je bolnik – prav zaradi NG sonde v pljučih je dobival hrano v pljuča – umrl. Ne vem, kako je danes; takrat smo predlagali, naj gre v smernice, da mora biti NG sonda radiopačna in se po vstavitvi pravilno namestitev kontrolira z rentgenom. Ni enostavno. Ko mi je kolega vstavil tanko sondo, da bi se sam prepričal, kako se prenaša, sem jo zaradi bolečin v žrelu v trenutku izpulil. Drugič, ko so mi jo vstavljali kot pacientu, pa sem zakrvavel iz nosnice, da so postopek prekinili.
5.) Predlagam izraz kronično neznosno trpljenje, ne samo neznosno trpljenje. In naprej: PPKŽ ni mogoče uveljaviti zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje, pač pa, dodajam, kronične telesne in duhovne motnje. Kaj je to kronično? Več kot pol leta, izjemoma prej. Moj prijatelj zmajar seveda ni bil kandidat za PPKŽ.
6.) V predlogu ima zdravnik preveliko vlogo v postopku PPKŽ. Zdravnik vendar zdravi, blaži, ne evtanazira. Odločitev za ta poseg napiše komisija na prošnjo bolnika in po predloženih mnenjih. Naloga lečečega zdravnika je, da zbere dokumentacijo in zapiše sklep. Odloči pa komisija, v kateri niso samo zdravniki. Podobno je na kliničnih konzilijih, ko lečeči zdravnik zbere nova dejstva, nove izvide, različni specialisti na konziliju pa razpravljajo, kako naprej.
7.) Ko je sklep sprejet, pa po smernicah, da ne bo kaj narobe. Bolnik gre ob izbranem času v bolnišnico, kjer mu v žilo zabodejo kanilo. Po mojih izkušnjah to rutinsko najbolje naredi izkušena medicinska sestra. Učinkovino dvignejo iz oddelčne lekarne po protokolu za narkotike. V infuziji sta standardizirani dozi antiemetika in natrijevega pentobarbitala. Infuzijo aktivira bolnik sam ali črpalka, ki jo sproži kdo od svojcev ob postelji ali pa avtomatsko nastavljen čas. Zdravnika pokličejo, da potrdi konec.
8.) Predlagam še EKG-monitoring, da je ravna zelena črta objektivni dokaz konca poti.
