Zvočno nasilje sredi Ljubljane

Mladinsko gledališče v eni od predstav – tako piše na spletni strani – razmišlja o »(ne)moči posameznika in o občutku jeze, kakršna navda malodane vsakogar, ki se poglobi v okoljsko tematiko«.

Skrbi za okolje, ki jo razglaša SMG na svoji spletni strani, ne morem jemati resno. Po izkušnjah, ki jih imam z vodstvom tega gledališča, si upam trditi, da ta skrb spada prej v splošno hipokrizijo današnje družbe. Mladinsko gledališče resda na jeziku (oziroma na odru) ozavešča o problemih onesnaževanja okolja, v praksi pa ravna tako, kot mu trenutno ustreza. Če mu tako ustreza, okolje ignorira.

In kakšna je ta praksa? Gledališče dodatno zasluži z oddajanjem prostorov gostincem, te pa zanima zaslužek – ne glede na okolje. Rezultat je brezobzirno zvočno onesnaževanje, ki ga doživlja okolica že nekaj let – ob petkih in sobotah od popoldneva do dveh ponoči ali vso noč do jutra … Elektronske naprave občasno postavijo na dvorišče pred lokal Publika; ojačevalce zvoka navijejo do jakosti za tisočglavo množico, čeprav je obiskovalcev kakih sto … Žagajoči elektronski zvoki vdirajo v stanovanja ljudi, ki živimo v okolici. Preglasijo zvok prižganega televizorja in stanovalca prisilijo, da ne sliši drugega kot ozvočene vibracije in udarce …

Poleti leta 2022 sem o trpljenju okoliških prebivalcev zaradi zvočnega onesnaževanja pisala direktorju Mladinskega gledališča. Dobila sem suh odgovor, da gledališče ne presoja vplivov zvoka na okolje in okoliške prebivalce ter da ima njihov najemnik vse papirje MOL. Direktorja SMG sem prosila, ali mi lahko posreduje natančnejše podatke o vrsti dovoljenja in kdo točno ga je izdal. Dobila sem odgovor: »Kot rečeno: nismo organizator teh dogodkov, zato tudi želene dokumentacije nimamo evidentirane, ker tega niti ni zahtevano. S tem tudi zaključujem najino korespondenco.«

V soboto, 28. junija, se je začelo zvočno nasilje že popoldne – po napornem, z vročino obremenjenem tednu, dan po najbolj vročem dnevu v letu. Na dvorišču pred Publiko je zvečer poplesavalo kakih petdeset mladih ljudi. Za to, da so se lahko ti gostje Publike zabavali, smo v tesno zaprtih stanovanjih v kilometrskem radiju okoli Mladinskega gledališča trpeli do dveh ponoči, ko so elektronske naprave umaknili v notranje prostore, od koder se je do jutra širil nekoliko znosnejši hrup.

Očitno je dobrobit ljubljanskih meščanov mestni oblasti tako malo mar, da jo je pripravljena prodati za majhen denar. Ali pa gre za notorično brezbrižnost, ki se zdi zaradi socialnopatoloških razmer v svetu že normalna. Skoraj si ne upam omeniti, kako zvočno onesnaževanje prizadeva tudi okoliške prostoživeče in domače živali.

***

Metka Pekle, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.