Kaj sploh lahko stori vlada?
Nesporno je, da živimo v demokratični državi, ki pa je, morda tudi iz tega razloga, v glavnem neučinkovita.
Demokracija je od vseh političnih sistemov seveda najmanj slaba, kot je nekoč zapisal W. Churchill, in to po mojem mnenju predvsem zato, ker je v demokraciji možnost oviranja odločitev oblasti prepuščena na milost in nemilost vsakemu, ki ima za to pet minut časa. Demokracija je sicer sistem, v katerem naj bi imelo oblast ljudstvo, ki naj bi prek svojih na vsakokratnih volitvah izbranih predstavnikov upravljalo državo. To je po eni strani velika stvar, ki pa v praksi, vsaj pri nas, ne pomeni skoraj nič. Predvsem ne pomeni nič na področjih, ki so bila v preteklosti deležna namernega razkroja. Eklatanten primer sta vsekakor področji zdravstva in sodstva. Zdravstvo predvsem zaradi privatizacije in korupcije, sodstvo pa zaradi neživljenjske in, če hočete, pretirano demokratične procesne zakonodaje, ki omogoča, da se nam premnogi tajkuni, skorumpiranci in namerni osebni stečajniki upravičeno smejijo v brk. Močno podpiram demokratične metode, pa tudi borbo za človekove pravice, vendar bi morali imeti tudi ti dve dobrini svoje meje. Zavedam se, da bodo ob tem zapisu skočili v zrak vse mogoči dušebrižniki, z njimi pa predvsem tisti, ki imajo od takšnega stanja velike osebne koristi. Večina zagotovo ne, saj že trideset let plačujemo visoko ceno za takšno stanje.
Vse povedano je razlog, da se vsakokratnemu predsedniku vlade in ministrom čudim in jih hkrati občudujem, da so se pripravljeni lotiti čiščenja obstoječe »greznice«. Kako naj to storijo v imenu ljudstva, ko pa se pri vsakem ukrepu dvignejo na noge posamezne skupine, ki živijo v prepričanju, da jim privilegiji pripadajo trajno? Pri tem pustimo ob strani vsakokratno opozicijo, ki je, vsaj tako je videti, plačana, da ovira vsako spremembo, pa če je ta dobra ali slaba. Spomnimo se samo reakcije zdravstvenih delavcev ob zadnji najavi sprememb glede delovnega časa. Omenjeno je bilo celo suženjsko delo in še kaj. Pa izjav predsednika Kluba podjetnikov, predsednika GZS in bančnikov ob najavi ukrepov za odpravo posledic poplav in še posebej razno raznih predstavnikov sindikalnih grupacij ob najavi sprememb plačne zakonodaje s strani bivše ministrice za javno upravo. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da danes najbolj goreči »janšisti« govorijo o avtoritarnosti Golobove vlade, ki je sicer na marsikaterem področju pokazala veliko mero nesposobnosti, vendar se ob vsem zapisanem sprašujem, kako je v tej dušebrižni demokraciji sploh mogoče kaj spremeniti na bolje.
Vsakokratna vlada dobi na osnovi svojega predvolilnega programa mandat, da oceni, na katerih področjih in v katero smer je treba uveljaviti spremembe, in to je po mojem mnenju največji akt demokracije. Način in same spremembe nikoli niso bile in ne bodo všeč vsem skupinam. Bistvo je zadovoljitev zahtev večine državljanov, in ne interesi posameznih skupin. Šele ko se bomo s tem sprijaznili, bomo lahko zase rekli, da smo pravi demokrati, do takrat pa bomo ostali zgolj borci za svoje osebne interese. Na kratko: pustimo vladi, da vlada z odločnimi ukrepi, in bodimo pozorni na morebitne pojave avtoritarnosti (vodni topovi, korupcija, klientelizem …). Dali smo ji zanesljiv mandat na podlagi njenega predvolilnega programa, zato bi bilo primerno, da opazujemo njeno delo predvsem z vidika koristi za vse državljane. Ozki interesi posameznih skupin in mnogih sindikatov niso vedno v dobrobit večine. Odločnost in avtoritarnost sta namreč dva povsem različna pojma.
