Tudi Adolf Hitler je bil nekoč nominiran za Nobelovo nagrado za mir

Nobelova nagrada za mir je bila nekoč simbol najvišjega priznanja za prizadevanja k miru, dialogu in spoštovanju človekovega dostojanstva. Predstavljala je moralni prestiž in globalni poklon tistim, ki so si prizadevali za preprečevanje vojn. Danes pa se zdi, da se ta simbol vse bolj sprevrača v orodje političnih manipulacij in prazne propagande.

Tudi Adolf Hitler je bil nekoč nominiran za Nobelovo nagrado za mir. A med nominacijo Adolfa Hitlerja in Donalda Trumpa obstaja bistvena in zelo velika razlika.

Prvič se je Hitlerjevo ime v zvezi z Nobelovo nagrado za mir pojavilo že leta 1934. Takrat je bila ideja o njegovi kandidaturi sprožena neuradno in nikoli formalizirana, saj je povzročila splošno ogorčenje, postala tarča hude kritike ter predmet posmeha.

Edina uradna nominacija Adolfa Hitlerja za Nobelovo nagrado za mir je sledila šele leta 1939, ko ga je švedski poslanec, socialdemokrat in znani antifašist Erik Brandt resda formalno predlagal. A se je hitro izkazalo, da je šlo za sarkastično gesto, s katero je Brandt želel izraziti protest proti takratnemu resnemu predlogu, da bi Nobelovo nagrado za mir podelili britanskemu premieru Nevillu Chamberlainu. To je bil prav tisti Chamberlain, ki je leta 1938 v Münchnu popustil Hitlerjevim agresivnim zahtevam glede razkosanja Češkoslovaške in se nato vrnil domov, samozavestno razglašajoč, da je Evropi prinesel »mir v našem času«.

(KOMENTAR) Haag: aretirajte Benjamina Netanjahuja

Brandt je s svojo provokativno nominacijo želel opozoriti na naivnost in nevarnost nagrajevanja politike, ki je popuščala diktaturam po svetu. Njegov predlog je bil kmalu takoj umaknjen in nikoli resno obravnavan, saj je iniciativni odbor za podeljevanje Nobelovih nagrad razumel sporočilo in posledično sklenil, da za leto 1938 ne bodo nikomur podelili Nobelove nagrade za mir. Kmalu za tem je izbruhnila druga svetovna vojna.

Danes, leta 2025, pa imamo opraviti s povsem drugačnim položajem. Izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki ga poleg domačih korupcijskih obtožb preganja tudi Mednarodno kazensko sodišče v Haagu zaradi suma vojnih zločinov v Gazi, predlaga ameriškega predsednika Donalda Trumpa za Nobelovo nagrado za mir. Tokrat ne gre za sarkazem ali protest, ampak za resen predlog, ki ga poganjajo konkretni geopolitični interesi.

FOTO: Andrew Caballero-reynolds/Afp

Pri tem je treba spomniti, da je Nobelovo nagrado za mir leta 2009 prejel tudi Barack Obama, čeprav v času svojega predsedovanja ni končal nobene vojn, nasprotno, več konfliktov, med drugim v Libiji, Siriji in Afganistanu, je bilo pod njegovo administracijo celo podžganih ali razširjenih. Tudi ta odločitev je sprožila kritike o prazni simboliki in izpraznjenosti nagrade, ki vse bolj služi političnim sporočilom, namesto da bi nagrajevala dejanske dosežke na področju miru.

Če je bila Brandtova nominacija Hitlerja zgolj sarkastična in jasno oblikovana kot protest proti nevarni politiki popuščanja, se je treba vprašati: Kaj naj si potem mislimo o sedanjih resnih predlogih, kot je Netanjahujeva podpora Trumpovi kandidaturi? Kakšen je resnični namen takšne nominacije? Je to poskus vsiljevanja predstave o miru, ki temelji na prevladi in unilateralnih interesih, ali morda načrtna normalizacija vojnih politik skozi simboliko mirovnega priznanja? In še pomembneje: zakaj danes ni skoraj nikogar, ki bi si upal na to jasno opozoriti?

Pred našimi očmi razpadata tako mednarodna ureditev kot tudi vsa kredibilnost Zahoda. In kaj počnejo naši vladajoči politiki? Podpirajo »Daddyja« in mu ploskajo. Nikjer nikogar, ki bi si upal udariti po mizi in reči: Dovolj je bilo! Vendar to gesto namesto njih lahko storimo mi, državljani Slovenije, z glasovanjem proti zviševanju izdatkov za vojaške namene in za izstop iz zveze Nato. Seveda če nam bodo referendum o tem vprašanju sploh dovolili.

Za konec naj poudarim, da so vodilni politiki v preteklosti, v času vzpona nacizma, imeli precej več občutka za pravičnost, politično ironijo in moralno presojo, kot jo srečujemo danes, ko se ideja miru vse bolj trivializira in zlorablja za ozke politične koristi.

Kaj nam to pove o sodobni politični praksi? Nič dobrega. Razkriva njeno moralno praznino, oportunizem in pripravljenost, da se vrednote, kot sta mir in pravičnost, brez zadržkov zlorablja za lastne koristi. Zato ne pozabimo: vsa oblast izhaja iz ljudstva in prav ljudstvo ima moč reči – dovolj je bilo.