Tragična preteklost Primorcev, v kateri je vsaka beseda pomembna

Na radiu sem slišal, da so »(…)slovenščino prepovedali povsod, razen pri bogoslužju v slovenskih cerkvah (…)«.
Fotografija: V soboto, 6. marca, sedem minut čez dvanajsto, sem na prvem programu Radia Slovenija poslušal oddajo Na današnji dan. Ko so govorili o zatiranju slovenščine na Primorskem, sem zastrigel z ušesi, ker sem Primorec. Foto Marko Feist/Slovenske novice
Odpri galerijo
V soboto, 6. marca, sedem minut čez dvanajsto, sem na prvem programu Radia Slovenija poslušal oddajo Na današnji dan. Ko so govorili o zatiranju slovenščine na Primorskem, sem zastrigel z ušesi, ker sem Primorec. Foto Marko Feist/Slovenske novice

V soboto, 6. marca, sedem minut čez dvanajsto, sem na prvem programu Radia Slovenija poslušal oddajo Na današnji dan. Ko so govorili o zatiranju slovenščine na Primorskem, sem zastrigel z ušesi, ker sem Primorec. Pohvalna oddaja – razen tam, ko rečejo: »(…) rabo slovenščine so prepovedali povsod, razen pri bogoslužju v slovenskih cerkvah (…)«. Slovenskih cerkvah – saj drugih takrat v teh krajih ni bilo! Izjema je strogi center Trsta, kjer je nekaj italijanskih in cerkva drugih veroizpovedi.

Ni prostora, da bi razglabljal o zgodovinskih dejstvih tistega časa. Navedel bom le najbolj kričeč primer, kako so italijanske oblasti spoštovale lastno obvezo, ki jo navaja oddaja, torej »razen pri bogoslužju slovenskih cerkva«.

Lojze Bratuž je bil pevovodja, skladatelj in dirigent. Vodil je tudi slovenski pevski zbor v cerkvi v Gorici. Bil je globoko predan slovenstvu. Zato je na koru v cerkvi v Gorici dirigiral pevskemu zboru, ki je pri bogoslužju pel slovenske nabožne pesmi. Dne 16. februarja 1937 – pred 84 leti – je Lojze Bratuž utihnil za vedno. V mukah in agoniji je končal svoje 35-letno življenje v goriški bolnišnici. In kaj je naš Lojze zagrešil, da je moral prestati tako bolečo smrt. Nič. Le prepeval je rad, prepeval slovenske pesmi in vodil tudi druge, ki so gojili ljubezen do slovenskega petja. Tudi v cerkvah. Slovenskih cerkvah!

To pa je hudo motilo italijanske oblasti. Poslali so nekaj orožnikov, okrepljenih s fašistično zagretimi in slovenstvu skrajno sovražno razpoloženimi posamezniki, ki so aretirali Lojzeta. Aretirali so ga samo zato, ker je bil Slovenec in je v cerkvenem pevskem zboru prepeval slovenske nabožne pesmi. Na koru. Med pevskimi vajami. Po aretaciji je sledilo zasliševanje, ki se je končalo s prisilnim pitjem strojnega olja. Našega ljubitelja slovenskega petja so zastrupili. Načrtno, namerno, brez kaplje usmiljenja. To gnusno dejanje so storile uradne osebe italijanske države z vednostjo predstojnikov orožništva in fašistične milice.

Lojze Bratuž je bil sprejet v bolnišnico v domačem kraju, v Gorici. Prepozno, da bi mu zdravniki lahko rešili življenje. Dva meseca je ležal in čakal na konec. Pomoči ni bilo, bile pa so muke in bolečine, ki presegajo človeško domišljijo. Jetra in ledvica so mu razpadala, drugi življenjsko pomembni organi so počasi odpovedovali pokorščino. Naš Lojze je po dveh mesecih umrl za posledicami zastrupitve s strojnim oljem. Sam in osamljen, kajti obiske so oblasti prepovedale. Trpečemu so občasno lajšali bolečino le pevci, ki so prihajali pod okno bolnikove sobe in zapeli nekaj slovenskih pesmi.

Fantje in dekleta okoliških vasi so se po skrivnih poteh zbrali pod oknom, zapeli nekaj slovenskih pesmi in se nato razbežali, največkrat s kolesi, v mraku, po vinogradniških kolovozih. Bolniku v oporo in trenutek olajšanja. Italijanske oblasti so prepovedale celo udeležbo na njegovem pogrebu. Barbarstvo, ki so ga očitali nam.

Če je kje v katoliškem pravnem sistemu kakšen kanon, ki opredeljuje pogoje za podelitev naslova »mučenec – blaženi«, potem bi moral biti naš Lojze Bratuž že davno razglašen za mučenca. Cerkev pa nič. V Gorici redno ob obletnicah slavijo spomin na Lojzeta. V Ljubljani, med verskimi dostojanstveniki, pa še nisem slišal, da bi se kdo spomnil tega imena. Kako tudi, ko pa je tedaj na Primorskem veljal konkordat med kraljevino Italijo in Vatikanom, ki sta ga sklenila Mussolini in takratni papež. S tem aktom je država Italija prenesla na župnije (cerkev) vse matične zadeve (državljanska stanja). Tako so bili duhovniki prisiljeni k raznarodovanju lastnega naroda. V rojstno, poročno ali knjigo umrlih so duhovniki morali pisali le italijansko obliko imena in priimka (Jožef Krapež je postal Giuseppe Crapezi). In ne bodimo naivni. Od tega je imela koristi tudi cerkev. Vsak novorojenec, vsak poročeni par in vsak pokojnik je bil avtomatsko – katolik. Duhovniki, ki so se temu etnocidu upirali, so bili z dekretom škofa premeščeni globoko v Italijo.

Tisto »dovoljenje o bogoslužju v slovenščini«, o katerem sem slišal v oddaji Na današnji dan, je v resnici veljalo le za cerkve v oddaljenih, v resnično samo slovenskih vaseh in krajih v notranjosti takratne Primorske. Pa še tam so karabinjerji, vojaki ali kar fašistične squadre (trojke) pogosto motile cerkvene obrede. Uprizarjali so razne vaje, slovesnosti ob njihovih praznikih in druge maškarade, včasih tudi v cerkvah, »La messa per la Patria« (maša za domovino).

Samo to sem hotel opozoriti. Bodimo občutljivi do takih »malenkosti«, ki so lahko dvoumne. Zelo priročno je laž zaviti v polresnico in ljudje to sprejmejo kakor »suho zlato«, ker v boju za kos kruha nimajo časa »analizirati« vseh besedil, objavljenih v medijih. Tudi v tem primeru bi površen človek lahko pomislil – no, saj so bili Italijani kar v redu – la buona gente (dobri ljudje), kakor sami pravijo. Zato je tista besedica »razen« tako pomembna.

Ne gojim nobenega nacionalnega sovraštva, do nikogar. Pričakujem le enako ravnanje do mojega naroda. Z Italijo smo sosedje in s sosedi se ravna spoštljivo – obojestransko. Če kdo misli, da smo z Italijani kaj več kakor sosedje, se hudo moti.

Preberite še:

Komentarji: