Modrost narave

Z vsakim sprehodom v naravo dobi človek veliko več, kot išče, je povedal nek razumen mož. Verjetno imam tudi zato vedno slabo vest, kadar se, zagledan v gore iz doline, ne odzovem na njihov klic. Pa tako preprosto je; na tem koncu sveta imamo izjemne možnosti, da smo takorekoč v hipu lahko na eni izmed dva tisoč dobro uhojenih planinskih poti.
Podatki kažejo, da se te prednosti dejansko zaveda vse več in več bistrih ljudi, ki v tem, kot pravijo, največjem športnem objektu v državi, vse pogosteje planinarijo, tekajo, kolesarijo, plezajo, turno smučajo,  ... Obiskovanje slovenskih gora oziroma nacionalnih in krajinskih parkov je danes vrhunska rekreativna dejavnost z neprecenljivimi učinki za psihofizično zdravje ljudstva. To sicer ni več narodnobuditeljsko ozaveščanje iz časov Jakoba Aljaža in skalašev, niti ni le proletarska rekreacija z ljudsko pesmijo na ustih in čutarico močnega v nahrbtniku, a je za stanje duha in telesa nacije prav tako pomembno kot nekoč.
Čeprav so današnji pohodniki vrhunsko obuti in oblečeni, opremljeni s pametnimi telefoni, ki štejejo korake in srčni utrip, merijo višino in razdalje, obveščajo o stanju na poti in v kočah, je tisto, kar najdejo v naravi, še vedno veliko več kot seštevek vseh sodobnih tehnologij. Novi časi so prinesli le nove načine iskanja starega. Tudi v človekovih ekskurzih v naravo velja ugotoviti, da je vsaka generacija obsojena poiskati lastne odgovore na vedno ista vprašanja. Če so postale gore danes amfiteater množičnega štetja pokurjenih kalorij in povečanih bicepsov, to še ne pomeni, da se je njihova duhovna razsežnost zmanjšala, le načini s katerimi jo človek išče, so danes drugačni.
Nenavadno pa je, da gosto spredeno omrežje 10-tisoč kilometrov planinskih poti še naprej vzdržujemo, tako kot smo se navadili v časih proletarske rekreacije - s prostovoljnim delom približno 750 markacistov. O njihovem entuziazmu smo pred kratkim že pisali kot tudi o tem, kako so za svoje delo nagrajeni le z malico, pa s pohvalo - ali grajo - koga izmed več kot 1,7 milijonov pohodnikov, ki letno obiščejo naše gore.
Kako je mogoče, da vzdrževanje te tako naše, narodnoznačilne, infrastrukture še vedno poteka na prostovoljni osnovi? Medtem ko v dolini vsaka dejavnost že nekaj desetletih temelji na profitu, se v gorah še vedno obnašamo, kot da je vse zastonj. Seveda to dobro vidijo tudi pri Planinski zvezi Slovenije, ki je prevzela vzdrževanje omrežja planinskih poti na svoja pleča. Vidijo, kako razvijajoči se turizem v Deželi vse bolj pljuska tudi v naše gore, pa tudi, kako jim od vse bolj pisane babilonščine govoric, ki poleti odmevajo čez planine in melišča, ostajajo predvsem problemi. Denar od našega turizma, v katerem sta pohodništvo in gorništvo pomembni postavki, ostaja dolincem, gornikom pa urejanje razdrapanih poti.
Ne le markacisti, prostovoljci so tudi gorski reševalci, ki v vsakem trenutku spustijo iz rok plačano delo, da bi reševali življenja. Lani so šli reševati 510-krat. Pri tem so opravili 15.300 reševalnih ur, podnevi in ponoči, kadarkoli je bilo pač treba. Več kot 30 tisoč prostovoljnih ur so opravili markacisti, zato da lahko mi trdneje postavljamo korake v strmini.  Zaposleni iz dolskega Juba so prav te dni prenovili celotno fasado in notranje prostore koče na Kredarici. Ekipa 18 entuziastov, ter petih alpinistov za delo na višini, je z dvema nanosoma barve prebarvala kar preko 1300 kvadratnih metrov zunanjih in notranjih površin in tako uporabnikom, našim in tujim planincem, podarila okoli 20.000 evrov.
Nihče, razen morda menedžerjev Juba, se ni vprašal, kdo bo imel kaj od tega darila. V gorah se to pač ne sprašuje, medtem ko že v zdravstvu povsem brez sramu govorimo o tem, koliko stane srčna operacija za otroke pri nas in v tujini, in kaj se bolj "splača". Gorništvo je še vedno, bi rekli desničarji, ujetnik stare miselnosti, da je vse naše. Gore in reke in gozdove večinoma še vedno dojemamo kot naše, skupne. Pri otrocih smo se že navadili, da v skladu z duhom časa samoumevno ločujemo njihove in naše, po gorah pa se potikajo ljudje, ki nad posameznimi drevesi vidijo tudi gozd in še nekaj več. To je modrost narave, ki je, kaže, tudi malo nalezljiva.