Oppenheimerjev vnuk skuša reševati najtežja vprašanja sveta

Na konferenci Unwasted v Opatiji je za nas spregovoril Charles Oppenheimer, vnuk očeta atomske bombe Roberta Oppenheimerja. Beseda je tekla o etiki in tehnologiji, miru in vojni, vlogi jedrske energije v energetski tranziciji ter simboliki imena, ki je zaznamovalo 20. stoletje. V svoji nevladni organizaciji Projekt Oppenheimer predstavlja vrednote Roberta Oppenheimerja, njegovo filozofijo, dvom, presojo. Njegova družina je pred leti obiskala Ljubljano in jo vzljubila.

Živite hitro ali bolj umirjeno?

Moje življenje je v zadnjih nekaj letih precej drugačno, kot je bilo. Postal sem javna osebnost, sodelujem v intervjujih, soustvarjam odprt dialog s svetom. A obisk Hrvaške, srečanje s prijatelji in spoznavanje novih ljudi – zaradi vsega tega sem trenutno sproščen.

Zapuščina Roberta Oppenheimerja presega znanost, simbolizira moč tehnologije, ki človeštvo sili k vprašanju, ali bomo to moč uporabili za preživetje ali uničenje. Fizik se je tega globoko zavedal, pravi njegov vnuk. FOTO: Bridgeman Images Via Reuters Con

Verjamete, da imate kakšno supermoč?

Če bi jo imel, bi bila to sprejemanje. Ta ideja prihaja iz mnogih duhovnih tradicij, budizma, hinduizma, tudi krščanstva. Trdijo, da je najtežje v življenju sprejeti svet tak, kot je. Tudi znanost je poskus razumevanja sveta, in če začnemo pri njegovi resnični sliki, ne pri napačni predstavi, lahko od tam ustvarjamo spremembo. To je teorija, v praksi pa je izjemno težko.

Kaj pa poslanstvo? Ste si ga izoblikovali?

Pravzaprav zdaj, v petdesetih, prvič resnično počnem nekaj, kar občutim kot namen. Prej sem vedno hrepenel po nečem več. Danes javno govorim o vrednotah svoje družine, svojega dedka. In skušam reševati najtežja vprašanja sveta. Želim si svetovni mir, odpravo jedrskega orožja in uporabo iste znanosti za ustvarjanje neomejene čiste energije. Vse to zveni nemogoče, a če vem, da delam vse, kar lahko, je to poslanstvo. Morda bo videti neumno. Morda bo neuspešno. A vztrajam in držim pesti.

Vaš priimek nosi močno simboliko.

Res je, simbolika je pomembna. Lahko jo uporabimo. Moj projekt Oppenheimer je prav to: predstaviti vrednote Roberta Oppenheimerja. Njegovo filozofijo, dvom, presojo. Svet ne potrebuje vedno novih idej. Lahko se učimo iz preteklosti. Simbol odprtosti, ki ga nosi to ime, je morda še pomenljivejši, kot sem si predstavljal.

Ste imeli lepo otroštvo?

Sem, a kot vsi sem imel tudi svoje težave. Odraščal sem v brunarici brez elektrike. Vse moje življenje je bilo nekoliko nenavadno. Moj oče je zelo edinstven, ekscentričen, jaz sem bolj vključen v družbo kot on. Imel sem posebno pot, od slavne do preganjane družine. Vse to me je oblikovalo.

Odločitev, da Slovenija zgradi nov blok jedrske elektrarne, je dobra, je prepričan sogovornik.  FOTO: Blaž Samec

V Opatiji ste se srečali z direktorjem Instituta Jožef Stefan. Kaj vas zanima v Sloveniji?

Moja družina je pred leti obiskala Ljubljano in jo vzljubila. Zelo me zanima slovenska jedrska elektrarna. Slovenija je ena redkih držav, kjer jedrska energija obsega do 40 odstotkov oskrbe, razmišljate o novem bloku v Krškem. To je velik korak.

Je gradnja novega bloka jedrske elektrarne dobra odločitev?

Zelo dobra. Jedrska energija ima v Sloveniji nadpovprečno podporo. Skupnosti, ki imajo izkušnjo z njo, jo podpirajo veliko bolj kot tiste, ki je nimajo. V resnici jedrsko energijo spremlja veliko mitov, a tam, kjer jo uporabljajo, ljudje vedo, da je varna in prinaša blaginjo. Če jo pravilno uporabljamo, imamo dostop do čiste energije, bogastva in stabilnosti.

Kaj bi vprašali slavnega dedka, če bi se za eno uro pojavil v vašem življenju?

Ali podpira to, kar počnem. Moj oče ima s tem težave, ker je bil vedno proti jedrskemu orožju, medtem ko jaz ločujem orožje in energijo. Dedka nisem osebno spoznal, umrl je, preden sem se rodil. In vsi ti filmi, knjige – nihče od avtorjev ga ni osebno poznal. Vse, kar imamo, je interpretacija.

Je vaš oče videl film Oppenheimer?

Ne, ni ga zanimala filmska interpretacija življenja njegovega lastnega očeta. Tudi knjige ni maral. To je njegova izbira in spoštujem jo.

Kako je dedek vplival na to, kako živite danes? Ali celo na to, kako živimo vsi mi?

Včasih se sprašujem, ali sem kaj podedoval od njega. Žal ne genialnosti, morda pa njegov način razmišljanja in odnos do ljudi. Robert Oppenheimer ni bil klasičen vodja. Bil je človek dialoga, ki je znal povezovati ljudi in spodbujati razpravo. Tudi sam se trudim ohranjati tega duha sodelovanja, odprtosti in skupnega iskanja rešitev.

Njegova zapuščina presega znanost. Simbolizira moč tehnologije, ki človeštvo sili k vprašanju, ali bomo to moč uporabili za preživetje ali uničenje. Moj ded se je tega globoko zavedal. Ko je gledal eksplozijo prve atomske bombe, je pomislil na Bhagavadgito: »Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.« To ni bila hladna znanstvena izjava, ampak poskus, da bi s poezijo in duhovnostjo zajel razsežnost dogodka. To je njegov najbolj znani citat, a ljudje pogosto napačno razumejo, kaj je povedal. Ni rekel, da je postal smrt, ampak da je pomislil na Bhagavadgito, ker je bila to zanj prava literarna referenca za to, kar se je tisti trenutek dogajalo – epska zgodba o bojevniku, ki mora sprejeti svojo usodo in se boriti proti drugemu plemenu. V Bhagavadgiti je celo opis gobastega oblaka, ki se dviga nad bojiščem. Neverjetno, kajne?

V Bhagavadgiti je govoril o stanju človeštva. Ne gre za to, da ga ljudje niso slišali, ampak ga pogosto niso poslušali. Enako velja za njegove politične nasvete po drugi svetovni vojni.

Že 17. avgusta 1945 je pisal predsedniku Trumanu in ga opozoril, da tvegamo začetek oboroževalne tekme. »Tega ne bomo mogli obdržati kot skrivnost, ker gre za naravni pojav. In če bomo poskusili, bo to sprožilo tekmo v oboroževanju, ki nam nikoli ne bo zagotovila varnosti,« je opozarjal.

Odločevalce mu je skoraj uspelo prepričati s t. i. Acheson–Lilienthalovim poročilom, enim prvih in najpomembnejših povojnih -političnih in znanstvenih prizadevanj za preprečitev širjenja jedrskega orožja. A politiki ga na koncu niso slišali in posledice te odločitve čutimo še danes.

Se vam zdi, da vas je prav njegovo povojno prizadevanje spodbudilo k vaši trenutni dejavnosti?

Da, dedkovo sporočilo je načelo, ki bi lahko usmerjalo naš svet, zato čutim dolžnost, da ga ponavljam in vedno znova govorim o teh temeljnih vprašanjih.

Ljudje pogosto rečejo, da je vse zaman. Imeli smo oboroževalno tekmo, zdaj imamo novo, jedrsko orožje je še vedno tu, a svet se ni uničil, torej je v redu. Ampak to ni načelo, o katerem bi morali razmišljati kot človeštvo.

Vas tudi trenutni globalni konflikti ne odvrnejo od tega?

Ne, prav zato sem še bolj pripravljen te stvari ponavljati – znova in znova. Tudi ko se zdi, da svet drsi v konflikt, se moramo pogovarjati o tem. Ne smemo nehati razmišljati, kam gremo kot civilizacija.

Ustanovili ste tudi podjetje Oppenheimer Energy Ventures. S čim se ukvarjate?

Najprej naj omenim Projekt Oppenheimer, neprofitno organizacijo, ki sem jo ustanovil pred podjetjem in je povezana z načeli mojega dedka. Z njim spodbujamo večje sodelovanje med narodi kot način zmanjševanja globalnega tveganja. Eno ključnih stališč, ki jih zastopamo, je ideja, da je treba hkrati širiti uporabo jedrske energije in zmanjševati število jedrskega orožja.

Charles Oppenheimer ni le nosilec slavnega imena, temveč mislec nove dobe, ki verjame, da lahko z znanjem in integriteto svet oblikujemo drugače. FOTO: Osebni arhiv

Oppenheimer Energy Ventures je poslovna veja tega razmišljanja. Gre za podjetje, ki se ukvarja s projekti jedrske energije – ne toliko s tehnološkimi inovacijami kot z dejanskimi izvedbami projektov. Ko želite zgraditi nov jedrski objekt, denimo elektrarno, kot je Krško, morate najprej zagotoviti finančna sredstva. Vlade so v preteklosti to počele neposredno. V določenih državah, kot so ZDA, to ni več mogoče. Tam morajo investicijo izvesti podjetja ali zasebni vlagatelji.

Osredotočeni smo na to, kako uporabiti poslovna orodja, da bi omogočili uresničevanje teh projektov. Svet potrebuje rešitve, ki so trajnostne, zanesljive in varne, in jedrska energija je ena od njih. Zato se trudimo pomagati premakniti stvari naprej.

Projekt Manhattan je bil nekaj posebnega, pravzaprav edinstven pojav. Kaj bi se morali iz njega naučiti današnji znanstveniki?

Danes je izraz »naredimo projekt Manhattan« skoraj kliše. Ljudje ga uporabljajo za vse, od gradnje cest do tehnoloških prebojev. Postal je simbol uspeha: postaviš si izjemno zahteven cilj, zbereš najboljše ljudi in ga uresničiš. Potem rečeš, da brez takega truda to ne bi bilo mogoče.

A če vprašate mene, ni sporočilo, da lahko nemogoče dosežejo le geniji. Ključna lekcija je, da lahko z namenom, sodelovanjem in vztrajnostjo dosežemo skoraj nemogoče. To velja tudi danes.

Pri projektu Manhattan je moj ded, čeprav je šlo za vojaški projekt, v Los Alamosu ustvaril okolje, kjer so znanstveniki sodelovali in si izmenjevali ideje. Skrivnosti so ohranili le tam, kjer je bilo nujno. To je po mojem mnenju temelj vsakega preboja: odprtost, dialog in skupinsko delo.

Danes se velikokrat zgodi, da strokovnjaki, ki delajo pri istem projektu, sploh ne govorijo med seboj. Ravno zato je pomembno, da vsak projekt temelji na medsebojnem zaupanju in povezovanju.

Druga stvar, ki se me zelo dotika, je pogum. Na nedavni okrogli mizi o jedrski energiji sem spoznal vrhunske slovenske strokovnjake. Mnogi izmed njih so v karieri doživeli težke preizkušnje. Zato verjamem, da ni dovolj imeti znanje. Potreben je tudi pogum, da vstopiš v nekaj novega, kljub bremenom zgodovine.

V Sloveniji so v preteklosti že razmišljali o novi jedrski elektrarni, pa projekt ni bil uresničen. A danes lahko pogledamo nazaj in rečemo: naučili smo se ogromno. Zakaj ne bi poskusili znova? Z znanjem, odprtostjo in pogumom zmoremo.

Spremljamo bliskovit razvoj umetne inteligence. Kako vidite povezavo med umetno inteligenco in človekom, recimo z vidika jedrske energije in jedrskih elektrarn?

Ta povezava je zelo smiselna. Igramo se z nečim, česar ne razumemo povsem. Bomo s tem uničili človeštvo? Mislim, da odgovor ni tako črn, kot si mnogi predstavljajo. Moj ded je imel odličen citat: Najglobljih resnic v znanosti ne odkrijemo, ker bi bile uporabne, temveč ker jih lahko odkrijemo. Podobno velja za umetno inteligenco – če jo lahko ustvarimo, jo bomo ustvarili. To ni odločitev skupine ljudi, ampak izraz vesolja, ki postaja vedno bolj kompleksno. Vsi smo del tega procesa. Ne glede na to, kakšno tehnologijo ustvarimo, pa smo na koncu ljudje tisti, ki se odločimo, kako jo bomo uporabili. Tudi s sekiro lahko bodisi gradiš bodisi uničuješ.

Največji problem je, da že zdaj živimo v svetu, kjer lahko v 30 minutah nepopravljivo uničimo človeštvo, družbo, kot jo poznamo.

Smo v popolnoma negotovem položaju. In veste, kaj? Tako je življenje. Vsako minuto, vsak trenutek. To vemo. V trenutku, ko pozabimo na to, lahko nekdo, ki ga imamo radi, umre. Lahko nas zbije avto. Vsaka sekunda vesolja je prežeta z ranljivostjo. Tako svet deluje in nas vedno znova opominja na to.

Pogosto pozabimo, da popolna varnost ne obstaja. Želimo verjeti, da smo lahko popolnoma varni, a resnica je drugačna. Tudi nove tehnologije in grožnje moramo sprejeti enako – z razumevanjem, da prihajajo in moramo živeti z njimi.

Kako v teh okoliščinah in v tem svetu ohranjate duševno odpornost?

Zelo preprosto. Petdeset odstotkov časa se počutim grozno. Resno. Večino časa si mislim, oh, grozno mi gre, a včasih pride trenutek, ko si rečem: To pa je zabavno. To je moj način delovanja.

Kako doživljate duha današnjega časa?

To je ena mojih najljubših tem. Mislim, da obstaja možnost, da zmanjšamo geopolitične napetosti, in prav zato se osredotočam na odnose, ki so najpomembnejši: med ZDA, Kitajsko in Rusijo. Recept za našo skupno varnost je v večji človeški povezanosti med temi tremi silami. Ne smemo sprejeti poenostavljene ideje, da smo mi dobri, oni pa slabi fantje.

Verjamete v globalizacijo? Bo svet ostal tako povezan, kot je danes, ali bi morali začeti razmišljati o razpadu teh povezav, o vračanju v ločene svetove?

To je ključno vprašanje. Globalizacija je bila trend zadnjih osemdeset let. Moj ded je bil globalist brez zadržkov. Verjel je, da se mora človeštvo povezovati in sodelovati. Mislim, da je imel v tem popolnoma prav, tako filozofsko kot praktično. S pojavom jedrskega orožja je povezanost postala nujna. Dober primer so ZDA in naši tako imenovani sovražniki, Rusija in Kitajska. Že 50, 60 let obstaja med nami nenehen pretok informacij, blaga, storitev, ljudi in prometa. Čeprav nas mnogi predstavljajo kot nasprotnike, smo v resnici povezani na skoraj vseh ravneh.

Opažamo trende, ki govorijo o vračanju k lokalnemu. Je to v nasprotju z globalizacijo?

Ne nujno. Trenutno res opažamo trend ločevanja, poudarjanja lokalne suverenosti in skrbi zase, kar ni slabo, v tem je tudi nekaj dobrega. Mislim, da bi morale vse države imeti neko raven energetske varnosti, neodvisnosti, zdrave razdalje do sosedov. To ne pomeni, da moramo opustiti globalno povezanost, le uravnotežiti jo moramo. Svet se spreminja in s tem tudi naši modeli sodelovanja. Pomembno pa je, da se zavedamo, da stvari, ki smo jih včasih počeli, na primer vojskovanje za uničenje druge strani, spadajo v zelo staro človeško tradicijo. Danes imamo orodja in znanje, da presežemo te vzorce.

Trenutno ste na turneji, po obisku Krškega in Ljubljane se odpravljate na Korziko.

Sem sredi priprav na dokumentarni film o zgodovini svoje družine. Korzika je bila za mojega deda poseben kraj. Tam je sredi dvajsetih let doživel duhovno prebujenje. To je res fascinantna zgodba. Takrat je bil na fakulteti, preživljal je precejšnjo krizo, počutil se je obupno, a tam je našel neko obliko sprejemanja. O tem skoraj ni govoril, vendar je pustil dovolj sledi, da sem lahko rekonstruiral, kaj se mu je zgodilo. Zato grem za nekaj dni na Korziko, da o tem razmislim. Sam s sabo in spomini.

Z veseljem si bomo ogledali vaš dokumentarni film. Bi z našimi bralci delili še kakšno knjižno priporočilo?

Všeč mi je filozofija Alana Wattsa. Poslušajte ga, to je moj nasvet. Morda ni klasična knjiga, a njegovi govori in razmišljanja so izjemni. Bil je filozof, ki je preučeval različne duhovne tradicije in jih znal združiti v dostopno govorjeno besedo. Umrl je v šestdesetih, a njegovi govori – z britanskim naglasom – so še danes čudoviti. Če vas zanimajo filozofija, duhovnost in učenje o življenju, poslušajte Alana Wattsa. Zelo dobro zna razložiti bistvo.