Sodelavci so komaj čakali, da se me znebijo
Ob odhodu v pokoj sem se hotela poveseliti s sodelavci, a večina ni prišla. Časi so se res močno spremenili.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Leta 2014 sem zaradi moževe prometne nesreče ovdovela. Malo pred tem se je poročila hčerka in se odselila na drug konec Slovenije, kjer si je ustvarila družino. Ostala sem sama s sinom, ki je invalid. Ni mi bilo lahko, na srečo mi je bilo prizaneseno vsaj s finančnimi problemi.
V prostem času sem veliko časa preživljala pri bratu, na deželi. Malo tudi zaradi sina, ki ima rad naravo in preprosta kmečka opravila. Veliko so mi pomagali tudi sodelavci. Bodrili so me in mi stali ob strani. Zdelo se mi je, da se zelo dobro razumemo, da smo povezani med seboj.
Februarja (2019) sem izpolnila pogoje za upokojitev. Nekako se mi je zdelo, da še ni pravi čas, da bi še lahko delala, saj sem bila zdrava in polna delovnega elana. A se je zapletlo. Po pogovoru s šefom sem dobila občutek, kot da komaj čakajo, da se me znebijo. Potožila sem se sodelavkam. Ni jim šlo v glavo, zakaj me upokojitev čisto nič ne mika.
Potem je napočil trenutek, ko sem se s solzami v očeh poslovila od delovnih prostorov, v katerih sem preživela skoraj enainštirideset let. Pri bratu, ki ima prostor tudi za večjo družbo, sem pripravila vse potrebno za malo bolj konkretno slovo. S svakinjo sva teden dni pekli in kuhali v želji, da bodo sodelavci zadovoljni s kosilom in me bodo ohranili v lepem spominu.
Potem pa se je zgodil šok: od dvaintridesetih povabljenih so prišle samo tri sodelavke. Drugi so se opravičili ali pa tudi ne. Bila sem prizadeta, žalostna, ponižana, zavržena. Kako so mogli? To vprašanje mi ne gre in ne gre iz glave. Katarina
Draga Katarina, upam, da ste se v času, ko ste čakali na odgovor, že potolažili in si vsaj malo opomogli. Redkokatera juha se poje tako vroča, kot se skuha! Prepričana sem, da ste zamere vrgli čez ramo, da proste dneve z veseljem preživljate na njivi in travnikih. Različnih del na kmetih v tem času verjetno ne manjka. Uživa pa tudi sin, kajne, ki se v okolju, kjer ga cenijo in imajo radi, počuti kot riba v vodi!
V pismu ste me večkrat vprašali, ali je to, kar se vam je zgodilo ob odhodu v pokoj, sploh normalno. Težko bi rekla. Marsikaj se dogaja! Poznam zgodbo, ko so sodelavci neki gospe ob rojstnem dnevu kupili ogabno plastično žabo in ji s tem dali vedeti, da bi lahko v službi malo manj klepetala (regljala). Nedavno tega pa so bodočemu ženinu, ko se je izvedelo, da se bo poročil z dekletom s kmetov, na dvorišče sredi mesta pripeljali prikolico hlevskega gnoja.
Na splošno lahko neprimerne odnose pričakujemo tam, kjer je že tako in tako marsikaj narobe. Namesto ustvarjalne komunikacije in spoštovanja je polno odtujenosti, špetirjev, komolčarstva, hinavščine, predvsem pa naveličanosti. Medsebojni odnosi so sila zapleten sistem! Kako jih ohranjati kolikor toliko znosne, pa je vprašanje, na katero je težko dati enoznačen odgovor.
Pogosto prav za delovna okolja še kako velja pregovor, da riba smrdi pri glavi. Če je šef tisti, ki svojih podrejenih ne zna povezati med seboj, če ne zna brzdati negativnih strasti, ki kdaj pa kdaj izbruhnejo na dan, če se tudi sam obnaša vzvišeno, arogantno in podcenjujoče do bližnjega, je zelo težko pričakovati, da bo jabolko (podrejeni) padlo daleč od drevesa.
Razumljivo je, da so bili do vas drugačni, bolj človeški, ko ste ovdoveli. Še kamen bi se vas usmilil, pa da se vas sodelavci ne bi! Prišli so na pogreb, prinesli rože, zbrali nekaj denarja. V obdobjih, ko ste samo jokali, so vam predlagali, da ostanete doma. Dopuščam možnost, da so to storili tudi zato, da s svojim tarnanjem ne bi preveč motili ustaljenega delovnega procesa, ni pa nujno.
Kar nekaj jih poznam, ki so se želeli, potem ko so prišli k sebi, dobrim ljudem oddolžiti. To so storili v iskreni želji, da pokažejo, kako hvaležni so bili za podporo, ki so jo dobili v najtežjih trenutkih. Podoben nagib je gnal vas. Sklenili ste, da boste ob odhodu v pokoj pripravili celo fešto. Bili ste prepričani, da bodo sodelavci prišli in se ob dobri hrani in pijači tudi poveselili. Žal se to ni zgodilo. Zakaj ne, pa je vprašanje, ki vas ne neha glodati. Opravičila, ki so vam jih poslali kar po sms-jih, so bila tiste sorte, ki jim rečemo za lase privlečena.
A bolj kot zavrnitev vas boli prepričanje, da ste si štirideset let dobre odnose s sodelavci le umišljali, v resnici pa so vas, tako menite, težko prenašali in so komaj čakali, da se vas znebijo. No, to so precej težke besede in četudi ste jih večkrat zapisali, mislim, da brez potrebe, da ni bilo tako hudo. Zdi se mi prav, če bi upoštevali nekaj olajševalnih okoliščin. Vsak od sodelavcev ima zunaj službenih prostorov tudi svoje življenje.
Ne veste, kakšne so njihove težave, kaj jim dela sive lase. Marsikdo si za službo natakne masko, pred sodelavci se brzda, ker se mora, a ko je delovnih obveznosti konec, komaj čaka, da tistih, s katerimi mora po sili razmer preživeti osem ur, do naslednjega dne ne vidi niti za sekundo več.
Časi, ko se je po službi hodilo na pijačo, ko so sodelavci skupaj preživljali tudi proste popoldneve, so minili. Zato jih po svoje razumem. Celo najbolj trapasti izgovori v takih primerih pridejo prav! Dopuščam možnost, da vi sploh niste nič krivi! Ljudje si konec tedna, na splošno, želijo zgolj odklop, malo svobode in časa zase!
Strinjam se z vami, da so še pred leti ob takšnih priložnostih potekale cele fešte, ki so se praviloma zavlekle v naslednji dan. Tudi praznovanja rojstnih dnevov, krstov, birm, da o fantovščinah in dekliščinah ne govorim, so bili dogodki, o katerih se je govorilo še dolgo. Marsikaj smo si lahko privoščili, saj je bil tudi delovni čas povprečnega državljana drugačen.
Po izkušnjah bi lahko celo zapisala, da danes bolj kot bučna službena praznovanja cenimo zasebnost. Da bi se iskreno pogovarjali? Malokje še to počnejo. Aktualen je tako imenovani »small talk«. Bojim se, da je to, kar se je zgodilo vam, bolj posledica odtujenosti, ki se zažira v vse pore naše družbe, kot nekih osebnih zamer.
Če bi bila na vašem mestu, bi jim brez slabe vesti ob novoletnih praznikih še naprej pošiljala voščilnice z najboljšimi željami. Če se boste kdaj vprašali, ali je to sploh pametno, se spomnite na znano pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi! Takoj vam bo lažje pri srcu!
V prostem času sem veliko časa preživljala pri bratu, na deželi. Malo tudi zaradi sina, ki ima rad naravo in preprosta kmečka opravila. Veliko so mi pomagali tudi sodelavci. Bodrili so me in mi stali ob strani. Zdelo se mi je, da se zelo dobro razumemo, da smo povezani med seboj.
Februarja (2019) sem izpolnila pogoje za upokojitev. Nekako se mi je zdelo, da še ni pravi čas, da bi še lahko delala, saj sem bila zdrava in polna delovnega elana. A se je zapletlo. Po pogovoru s šefom sem dobila občutek, kot da komaj čakajo, da se me znebijo. Potožila sem se sodelavkam. Ni jim šlo v glavo, zakaj me upokojitev čisto nič ne mika.
Potem je napočil trenutek, ko sem se s solzami v očeh poslovila od delovnih prostorov, v katerih sem preživela skoraj enainštirideset let. Pri bratu, ki ima prostor tudi za večjo družbo, sem pripravila vse potrebno za malo bolj konkretno slovo. S svakinjo sva teden dni pekli in kuhali v želji, da bodo sodelavci zadovoljni s kosilom in me bodo ohranili v lepem spominu.
Potem pa se je zgodil šok: od dvaintridesetih povabljenih so prišle samo tri sodelavke. Drugi so se opravičili ali pa tudi ne. Bila sem prizadeta, žalostna, ponižana, zavržena. Kako so mogli? To vprašanje mi ne gre in ne gre iz glave. Katarina
Preberite tudi:
Groza me je vrnitve v življenje
Še je čas, da popravite krivico
Groza me je vrnitve v življenje
Še je čas, da popravite krivico
Draga Katarina, upam, da ste se v času, ko ste čakali na odgovor, že potolažili in si vsaj malo opomogli. Redkokatera juha se poje tako vroča, kot se skuha! Prepričana sem, da ste zamere vrgli čez ramo, da proste dneve z veseljem preživljate na njivi in travnikih. Različnih del na kmetih v tem času verjetno ne manjka. Uživa pa tudi sin, kajne, ki se v okolju, kjer ga cenijo in imajo radi, počuti kot riba v vodi!
V pismu ste me večkrat vprašali, ali je to, kar se vam je zgodilo ob odhodu v pokoj, sploh normalno. Težko bi rekla. Marsikaj se dogaja! Poznam zgodbo, ko so sodelavci neki gospe ob rojstnem dnevu kupili ogabno plastično žabo in ji s tem dali vedeti, da bi lahko v službi malo manj klepetala (regljala). Nedavno tega pa so bodočemu ženinu, ko se je izvedelo, da se bo poročil z dekletom s kmetov, na dvorišče sredi mesta pripeljali prikolico hlevskega gnoja.
Na splošno lahko neprimerne odnose pričakujemo tam, kjer je že tako in tako marsikaj narobe. Namesto ustvarjalne komunikacije in spoštovanja je polno odtujenosti, špetirjev, komolčarstva, hinavščine, predvsem pa naveličanosti. Medsebojni odnosi so sila zapleten sistem! Kako jih ohranjati kolikor toliko znosne, pa je vprašanje, na katero je težko dati enoznačen odgovor.
Pogosto prav za delovna okolja še kako velja pregovor, da riba smrdi pri glavi. Če je šef tisti, ki svojih podrejenih ne zna povezati med seboj, če ne zna brzdati negativnih strasti, ki kdaj pa kdaj izbruhnejo na dan, če se tudi sam obnaša vzvišeno, arogantno in podcenjujoče do bližnjega, je zelo težko pričakovati, da bo jabolko (podrejeni) padlo daleč od drevesa.
Razumljivo je, da so bili do vas drugačni, bolj človeški, ko ste ovdoveli. Še kamen bi se vas usmilil, pa da se vas sodelavci ne bi! Prišli so na pogreb, prinesli rože, zbrali nekaj denarja. V obdobjih, ko ste samo jokali, so vam predlagali, da ostanete doma. Dopuščam možnost, da so to storili tudi zato, da s svojim tarnanjem ne bi preveč motili ustaljenega delovnega procesa, ni pa nujno.
Kar nekaj jih poznam, ki so se želeli, potem ko so prišli k sebi, dobrim ljudem oddolžiti. To so storili v iskreni želji, da pokažejo, kako hvaležni so bili za podporo, ki so jo dobili v najtežjih trenutkih. Podoben nagib je gnal vas. Sklenili ste, da boste ob odhodu v pokoj pripravili celo fešto. Bili ste prepričani, da bodo sodelavci prišli in se ob dobri hrani in pijači tudi poveselili. Žal se to ni zgodilo. Zakaj ne, pa je vprašanje, ki vas ne neha glodati. Opravičila, ki so vam jih poslali kar po sms-jih, so bila tiste sorte, ki jim rečemo za lase privlečena.
A bolj kot zavrnitev vas boli prepričanje, da ste si štirideset let dobre odnose s sodelavci le umišljali, v resnici pa so vas, tako menite, težko prenašali in so komaj čakali, da se vas znebijo. No, to so precej težke besede in četudi ste jih večkrat zapisali, mislim, da brez potrebe, da ni bilo tako hudo. Zdi se mi prav, če bi upoštevali nekaj olajševalnih okoliščin. Vsak od sodelavcev ima zunaj službenih prostorov tudi svoje življenje.
Ne veste, kakšne so njihove težave, kaj jim dela sive lase. Marsikdo si za službo natakne masko, pred sodelavci se brzda, ker se mora, a ko je delovnih obveznosti konec, komaj čaka, da tistih, s katerimi mora po sili razmer preživeti osem ur, do naslednjega dne ne vidi niti za sekundo več.
Časi, ko se je po službi hodilo na pijačo, ko so sodelavci skupaj preživljali tudi proste popoldneve, so minili. Zato jih po svoje razumem. Celo najbolj trapasti izgovori v takih primerih pridejo prav! Dopuščam možnost, da vi sploh niste nič krivi! Ljudje si konec tedna, na splošno, želijo zgolj odklop, malo svobode in časa zase!
Strinjam se z vami, da so še pred leti ob takšnih priložnostih potekale cele fešte, ki so se praviloma zavlekle v naslednji dan. Tudi praznovanja rojstnih dnevov, krstov, birm, da o fantovščinah in dekliščinah ne govorim, so bili dogodki, o katerih se je govorilo še dolgo. Marsikaj smo si lahko privoščili, saj je bil tudi delovni čas povprečnega državljana drugačen.
Po izkušnjah bi lahko celo zapisala, da danes bolj kot bučna službena praznovanja cenimo zasebnost. Da bi se iskreno pogovarjali? Malokje še to počnejo. Aktualen je tako imenovani »small talk«. Bojim se, da je to, kar se je zgodilo vam, bolj posledica odtujenosti, ki se zažira v vse pore naše družbe, kot nekih osebnih zamer.
Če bi bila na vašem mestu, bi jim brez slabe vesti ob novoletnih praznikih še naprej pošiljala voščilnice z najboljšimi željami. Če se boste kdaj vprašali, ali je to sploh pametno, se spomnite na znano pesem Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi! Takoj vam bo lažje pri srcu!
