Uničene olimpijske sanje
Težko atletinjam, ki imajo preveč moškega hormona v telesu, to sta občutili tudi novi afriški princesi kraljice športov Christine Mboma in Beatrice Masilingi.
Odpri galerijo
Christine Mboma in Beatrice Masilingi bosta lahko tekli na 100 in 200 metrov, za daljše razdalje bi si morali zmanjšati količino testosterona v telesu. FOTO: zajem zaslona Twitter/New Era Newspaper
Tudi na olimpijskih igrah se belopolti tekači, naj bodo sprinterji, srednje- ali dolgoprogaši, težko kosajo s temnopoltimi atleti, naj prihajajo iz ZDA, Karibov ali Afrike. Če imajo denimo tekačice zaradi fizioloških posebnosti še dodatno boljše čase od konkurence, namršči obrvi tudi organ, ki vodi svetovno atletiko. Veliko prahu je dvignila Južnoafričanka Caster Semenya, dvakratna olimpijska zmagovalka na 800 metrov iz Londona 2012 in Ria de Janeira 2016, na tej razdalji je tudi trikratna svetovna prvakinja. Gre za žensko z moškimi spolnimi hormoni, ki so ji ob rojstvu pripisali ženski spol. Ima naravno povišano vsebnost testosterona.
Globalno atletsko vodstvo je pred dvema letoma atletinjam, kot je Caster Semenya, prepovedalo nastope v tekih na 400, 800 in 1500 metrov, tečejo lahko le, če si z medicinskimi preparati znižajo vsebnost testosterona v telesu. Caster Semenya se je letos zaradi omejitev pritožila tudi na evropsko sodišče za človekove pravice. Pred OI v Tokiu pa je udarilo iz soseščine, Republike Južne Afrike, Namibije. Osemnajstletna Christine Mboma je 30. junija v poljskem Bydgoszczu 400 metrov odtekla s časom 48,54 in postavila svetovni rekord za dekleta do 20. leta in dvanajsti izid vseh časov. Že prej, 11. aprila, je prav tako osemnajstletnica Beatrice Masilingi v prestolnici Zambije Lusaki z enim stadionskim krogom opravila v 49,53 sekunde.
Novi afriški biseri kraljice športov, bi lahko rekli, a obema Namibijkama ni dovoljen nastop na 400 metrov na letošnjih olimpijskih igrah. V letošnji sezoni sta odtekli štiri od petih najboljših časov na svetu, a prevelika naravna vsebnost testosterona je birokratsko ustavila največje namibijske upe za odličje na OI po sprinterju Frankieju Fredericksu. Ta ima štiri odličja, vse srebra s 100 in 200 metrov z iger v Barceloni leta 1992 in štiri leta pozneje v Atlanti.
Tako Christine Mboma kot Beatrice Masilingi vadi Henk Botha, namibijski najstnici pa sta bili ob novici, da se lahko za olimpijske sanje v teku na 400 metrov v deželi vzhajajočega sonca obrišeta pod nosom, razumljivo šokirani. Začuda obeh pred rezultatsko eksplozijo ni medicinsko preverila globalna zveza kraljice športov in tako nista vedeli, da imata sporno vsebnost testosterona oziroma da sta zaradi prevelike količine moškega spolnega hormona v očeh birokratov kraljice športov atletsko-tekmovalno grešni.
Kontroverzna je namreč zahteva, naj nekdo vzame preparate, da v telesu spremeni nekaj, kar je tam naravno in s čimer so tudi ženske zadovoljne ter pomirjene s seboj. »Uničila bi razvoj svojega telesa, zdravila bi vse spremenila. Moje telo deluje tako, to je normalna pot. Ne morem umetno spremeniti naravnega razmerja hormonov. Če bi kaj vzela, bi se lahko zalomilo na kakšnem drugem področju,« je dejala Beatrice Masilingi. Testosteron spodbuja tudi tvorbo in število rdečih krvničk, več ko jih je, več kisika se prenaša v mišice. Tako je mogoče hitreje teči v daljšem časovnem obdobju.
Pri moških je zanimiva razlaga, da tisti, ki imajo večjo vsebnost moškega spolnega hormona, ne dosegajo nujno boljših rezultatov od tistih z manjšo vsebnostjo. Dr. Richard Holt, profesor z medicinske fakultete v angleškem Southamptonu, s specializacijo na temo endokrinega sistema in hormonov, pravi, da omenjeno razmerje velja tudi za vrhunske atletinje, torej testosteron ne more biti jedro zgodbe. »Gre za majhne spremembe v genih. Te določajo, kdo ima prirojeno lastnost, da bo vrhunski atlet, in kdo ne,« je pojasnil.
Tudi Kenijka Margaret Wambui, ki je osvojila bronasto odličje v teku na 800 metrov na olimpijskih igrah v Riu, ima enake hormonske težave. Sama je celo predlagala, naj uvedejo tekmovanja za tretji spol. Za povrhu je tu še srebrna iz leta 2016 v teku na 800 metrov, Francine Niyonsaba iz Burundija, ki je prav tako hormonsko prebogata. Atletski birokrati so zaverovani v svoj prav in »objektivna merila«, ki jih podpirata tudi mednarodno razsodišče za šport in švicarsko zvezno sodišče. Nekateri dodajajo, da prepoved ni najbolj elegantna rešitev, a da tudi ni strašansko neracionalna.
Afriški športni funkcionarji ob zadnjem škandalu govorijo tudi o politiki rasnega razlikovanja. »Vsak od nas prihaja iz različnega okolja, drugače smo se razvijali, odraščali. To, da me primerjate z nekom drugim, je zares nepošteno. A ne bova tiho, borili se bova,« je bila odločna Beatrice Masilingi. Kratkoročna rešitev je za zdaj to, da lahko obe hitri Namibijki tečeta na 100 in 200 metrov, v slednji disciplini sta tudi prijavljeni na OI v Tokiu in sta v enajstčlanski namibijski reprezentanci za japonske igre.
Globalno atletsko vodstvo je pred dvema letoma atletinjam, kot je Caster Semenya, prepovedalo nastope v tekih na 400, 800 in 1500 metrov, tečejo lahko le, če si z medicinskimi preparati znižajo vsebnost testosterona v telesu. Caster Semenya se je letos zaradi omejitev pritožila tudi na evropsko sodišče za človekove pravice. Pred OI v Tokiu pa je udarilo iz soseščine, Republike Južne Afrike, Namibije. Osemnajstletna Christine Mboma je 30. junija v poljskem Bydgoszczu 400 metrov odtekla s časom 48,54 in postavila svetovni rekord za dekleta do 20. leta in dvanajsti izid vseh časov. Že prej, 11. aprila, je prav tako osemnajstletnica Beatrice Masilingi v prestolnici Zambije Lusaki z enim stadionskim krogom opravila v 49,53 sekunde.
Novi afriški biseri kraljice športov, bi lahko rekli, a obema Namibijkama ni dovoljen nastop na 400 metrov na letošnjih olimpijskih igrah. V letošnji sezoni sta odtekli štiri od petih najboljših časov na svetu, a prevelika naravna vsebnost testosterona je birokratsko ustavila največje namibijske upe za odličje na OI po sprinterju Frankieju Fredericksu. Ta ima štiri odličja, vse srebra s 100 in 200 metrov z iger v Barceloni leta 1992 in štiri leta pozneje v Atlanti.
Mednarodno atletsko vodstvo je Caster Semenya prepovedalo nastope v tekih na 400, 800 in 1500 metrov. Teče lahko le, če si z medicinskimi preparati zniža vsebnost moškega hormona. FOTO: Harold Cunningham/AFP
Ne testosteron, ključ so geni
Tako Christine Mboma kot Beatrice Masilingi vadi Henk Botha, namibijski najstnici pa sta bili ob novici, da se lahko za olimpijske sanje v teku na 400 metrov v deželi vzhajajočega sonca obrišeta pod nosom, razumljivo šokirani. Začuda obeh pred rezultatsko eksplozijo ni medicinsko preverila globalna zveza kraljice športov in tako nista vedeli, da imata sporno vsebnost testosterona oziroma da sta zaradi prevelike količine moškega spolnega hormona v očeh birokratov kraljice športov atletsko-tekmovalno grešni.
Kontroverzna je namreč zahteva, naj nekdo vzame preparate, da v telesu spremeni nekaj, kar je tam naravno in s čimer so tudi ženske zadovoljne ter pomirjene s seboj. »Uničila bi razvoj svojega telesa, zdravila bi vse spremenila. Moje telo deluje tako, to je normalna pot. Ne morem umetno spremeniti naravnega razmerja hormonov. Če bi kaj vzela, bi se lahko zalomilo na kakšnem drugem področju,« je dejala Beatrice Masilingi. Testosteron spodbuja tudi tvorbo in število rdečih krvničk, več ko jih je, več kisika se prenaša v mišice. Tako je mogoče hitreje teči v daljšem časovnem obdobju.
Športni birokrati so namibijski olimpijski reprezentanci, na fotografiji na mimohodu ob slovesnem odprtju iger v Tokiu, pristrigli peruti pri lovljenju odličja v deželi vzhajajočega sonca. FOTO: Phil Noble/Reuters
Pri moških je zanimiva razlaga, da tisti, ki imajo večjo vsebnost moškega spolnega hormona, ne dosegajo nujno boljših rezultatov od tistih z manjšo vsebnostjo. Dr. Richard Holt, profesor z medicinske fakultete v angleškem Southamptonu, s specializacijo na temo endokrinega sistema in hormonov, pravi, da omenjeno razmerje velja tudi za vrhunske atletinje, torej testosteron ne more biti jedro zgodbe. »Gre za majhne spremembe v genih. Te določajo, kdo ima prirojeno lastnost, da bo vrhunski atlet, in kdo ne,« je pojasnil.
Novi apartheid
Tudi Kenijka Margaret Wambui, ki je osvojila bronasto odličje v teku na 800 metrov na olimpijskih igrah v Riu, ima enake hormonske težave. Sama je celo predlagala, naj uvedejo tekmovanja za tretji spol. Za povrhu je tu še srebrna iz leta 2016 v teku na 800 metrov, Francine Niyonsaba iz Burundija, ki je prav tako hormonsko prebogata. Atletski birokrati so zaverovani v svoj prav in »objektivna merila«, ki jih podpirata tudi mednarodno razsodišče za šport in švicarsko zvezno sodišče. Nekateri dodajajo, da prepoved ni najbolj elegantna rešitev, a da tudi ni strašansko neracionalna.
Afriški športni funkcionarji ob zadnjem škandalu govorijo tudi o politiki rasnega razlikovanja. »Vsak od nas prihaja iz različnega okolja, drugače smo se razvijali, odraščali. To, da me primerjate z nekom drugim, je zares nepošteno. A ne bova tiho, borili se bova,« je bila odločna Beatrice Masilingi. Kratkoročna rešitev je za zdaj to, da lahko obe hitri Namibijki tečeta na 100 in 200 metrov, v slednji disciplini sta tudi prijavljeni na OI v Tokiu in sta v enajstčlanski namibijski reprezentanci za japonske igre.
