Bolezni se spreminjajo, zdravstvo se noče

Vse se spreminja. Še bolezni. Ene izginjajo, prihajajo nove, druge spreminjajo svojo podobo. Upam, da se kdaj spremeni tudi naš zdravstveni sistem. Povozil ga je čas. Verjetno je bil povožen že ob nastanku – kot mnogi drugi družbeni sistemi, ki smo jih s prehodom iz režima v demokracijo le lično prebarvali. Barva počasi odpada, temelji so marsikje slabi.

Pred četrt stoletja smo precej pogosto oskrbovali paciente s tipičnimi simptomi in znaki srčnega infarkta, ki je prizadel obsežen del srca; po naše srčno steno ali dve. Zadnja leta je teh klasičnih infarktov zelo malo, srečujemo se predvsem z mini izvedbami. Če poenostavim, so se pred desetletji rušile celotne stene srca, danes pa v tej blažji obliki infarkta z njih odpada le še omet.

Glavnina sprememb oblike bolezni je posledica preventivne medicine, kamor sodijo tudi za nekatere najbolj osovražena pa, gnevu navkljub, zelo učinkovita zdravila za zniževanje ravni holesterola – statini. Pa ne tisti bio, ki naj bi vam očistil žilno steno kot cevosan odtočno cev umivalnika. In večina tega preventivnega dela, ki je zmanjšalo število najhujših infarktov, se opravi na primarni ravni zdravstva.

Če pa kljub vsem ukrepom, ki ste jih sprejeli ali celo ignorirali, doživite infarkt, lahko z gotovostjo trdim, da je oskrba na tem področju v Sloveniji primerljiva z oskrbo v najrazvitejših deželah sveta. Tudi pri nas se po vseh najsodobnejših znotrajžilnih postopkih pacienti hitro vračajo domov s serijo vsaj petih zdravil.

Tako tudi tisti, ki so se še pred tem zvesto otepali že enega samega. In ker jim je srce ob infarktu bílo precej tenko, je pojasnjevanje o smiselnosti terapije tokrat neskončno lažje. Poinfarktno preživetje je v Sloveniji primerljivo preživetju v razvitem svetu, ker imamo na tem področju vrhunsko medicino. Skratka, če utrpite srčni infarkt v Sloveniji ali na Danskem, bo končni rezultat verjetno podoben.

V Trst po novi kolk

Precejšnja razlika v oskrbi pacienta pri nas in onkraj meja pa nastane, ko stanja niso tako urgentna, kot je infarkt, in si ZZZS dovoli vnaprej določiti, koliko bo leta 2025 plačal za oskrbo izrabljenih kolkov, sivih mren, novincev z revmatoidnim artritisom in tako naprej.

Če imate izrabljen kolk, vam nič ne koristi, če bi vam ga na Danskem zamenjali v nekaj tednih, saj boste verjetno še eden tistih, ki bodo na oskrbo čakali leto in pol do dve. Seveda vam ga ZZZS teoretično dopusti operirati tudi na Danskem. Je pa to precej bolj zapleteno, kot je bilo včasih stopiti v Trst po par novih kavbojk Carrera, s katerimi je tudi vaš zadnji profil izstopil iz povprečja socializma.

Trenutno vam pri nas danske časovne normative za menjavo kolka lahko zagotovi le slovenski ortoped, ki pa nima dostopa do vašega denarja v skladu ZZZS. Zato vam bo z nekoliko cmoka v grlu razložil, da boste za oskrbo ob desettisočaka iz vašega žepa, verjetno ne prav debelega upokojenskega.

Tako je bilo pred četrt stoletja in tako je še danes, le da vas zadnja leta kreatorji zdravstva brez slabe vesti po zdravstvene rešitve pošiljajo še čez mejo, tako kot podjetnike v Bosno, premožne v Monako, najboljše v morje. Je kdo od pridnih, poštenih, bolnih pri nas sploh še zaželen?

Seveda govorim le o javnem zdravstvu, se pravi o storitvi za javno zbran denar, ki jih v tujini pod primerljivimi pogoji izvajajo zasebne ali državne ustanove, ki si med seboj konkurirajo z znanjem in ceno.

Pri nas pa zasebniki pod pomembno slabšimi pogoji lahko vskočimo le, če državna institucija tega ne zmore. Hvala bogu, da infarktov ne rešujemo unikatno slovensko, kajti potem bi bilo bralcev tega prispevka še veliko manj.

Nihče v razvitem zdravstvu si ne upa obravnavati srčnega infarkta na svoj način, saj je ob vsem znanju zelo malo možnosti za druge, primerljivo učinkovite ukrepe. Ampak dobro reševanje bolnika z infarktom ni odvisno le od ekipe s kardiologom na čelu.

Prav tako je nujen dobro organiziran celoten sistem, ki pacienta ustrezno oskrbljenega pripelje z mesta nastanka bolečine na mesto posega. In organizacija zdravstva je znanost, enako kot kardiologija, družinska medicina in psihiatrija.

Razviti svet ima zdravstveni sistem urejen po načelih znanosti. Kar je dobro, racionalno, se ohrani, kar je slabo, potratno, se zavrže. Če hodimo na isti cilj po dražji poti, bo pacientov, ki ga bodo dosegli, toliko manj, zato je škodljiva.

Precej preprosto. Seveda so izvedbe javnih zdravstvenih sistemov v podrobnostih lahko nekoliko različne, ampak te razlike na izid zdravljenja ne smejo vplivati. Če ni tako, so spremembe nujne.

Iskanje luknje v napačnem zobu

Pri nas pa se hitreje spreminjajo podobe bolezni kot zdravstveni sistem. Omejevanje dela zdravnikov v prostem času, omejevanje dobička izvajalcem, izpodrivanje stroke s samooklicanimi glasniki kažejo, da se sistem še ne bo spremenil. Vsaj na bolje ne.

Pretveza, da se z vladnimi ukrepi in z žegnom strateškega sveta preprečuje prehajanje iz tržnega zdravstva v javno, je iskanje luknje v napačnem zobu. Verjetno je večina že slišala za kitajskega veletrgovca Alibabo. Njegov promet je veliko večji od vsega prometa naše države.

Tam občasno naročim kakšen poceni kos plastike in v vsakem trenutku od naročila do zvonca na naših vratih mi znajo povedati, kje ta kos je in zakaj ga še ni tam, kjer sem ga pričakoval. Verjetno ne bi bilo zelo zahtevno preveriti, kdaj je prišel Janez v slovenski zdravstveni sistem, zakaj je bil že obravnavan, če Jože s primerljivimi težavami še vedno čaka pred vrati, in kdo je bil tisti, ki ga je potegnil iz tretje vrste v prvo.

Spet zelo preprosto. Če zna to kitajski trgovski gigant, bi morala znati tudi naša družba, ki v primerjavi s prej omenjenim ne dosega prometa niti za raven potujoče trgovine. Očitno se da, pa se noče. Namesto tega raje lovimo čarovnice, tudi z žegnom strateškega sveta (kratice namenoma ne uporabljam), ki je na začetku celo nekaj obetal, potem pa so odpadali tisti, ki sem jim glede na dosedanje delo nekako zaupal.

Verjamem, da je delo slovenskega ortopeda primerljivo delu danskega, ampak v Sloveniji vam bodo kolk zamenjali v letu in pol do dveh, na Danskem pa v nekaj tednih. Slabi dve leti zamude je na račun sistema. Potrkajte na njegova vrata.

Učinkovitost državnih ustanov

Dober javni zdravstveni sistem je vsem dostopna oskrba za javno zbran denar. Zato je javni. Vem, da se ponavljam, ampak ponavljajo se tudi oni drugi, ki tako slab sistem vzdržujejo. Očitno zelo vplivni, z bolj malo empatije do pacienta, ki še vedno tulijo, da je javno zdravstvo oskrba, ki jo zagotavljajo občinski zdravstveni domovi in državne bolnišnice, in so vse druge oblike izvajalcev le anomalija sistema.

Verjetno se še spominjate stresnega testa prejšnjega ministra za zdravje, dr. Danijela Bešiča Loredana, v katerem je ZZZS določene posege plačal brez letne omejitve. Skrajšale so se čakalne dobe, vsem na očeh izrazito za operacijo sive mrene, pa so postopek hitro ustavili, ker se je nakazoval prevelik problem.

Zasebniki v javni zdravstveni mreži so bili pomembno bolj učinkoviti in se je zato demonstracija slabe učinkovitosti državnih institucij ukinila. Pomembnejša je bila zaščita ugleda državnega izvajalca kot odrešitev tegobe pacienta s sivim pogledom na svet. To je naše zdravstvo.

Odgovorite si na enostavno vprašanje. Ali si želite zdravstvene oskrbe v ambulanti, ki jo bo občina zgradila z vašim denarjem, ali imate raje enako oskrbo v prostorih, ki jih zgradi izvajalec, brez vaše finančne udeležbe? Seveda vseh ambulant, bolnišnic zasebniki ne bodo zgradili. Takih kapacitet ni in naj primanjkljaj zgradi družba.

Mi pa zaradi strahu pred konkurenco in zapiranja dobaviteljskih pipic zatiramo še tistih nekaj, ki razumejo zdravstvo tudi kot poslovno priložnost. Je s tem, če izvajalec dobro in racionalno reši vaš problem, kaj narobe? Tudi naša država živi od dobrih poslovnih praks, ne od tistih na socialnih podporah.

In neupravičena prednost, ki so je deležne državne ustanove, najbolj škodi prav njim. Če ne razumejo zdaj, bodo razumele, ko bomo dobili pošteno zdravstvo. In po tem je nekoliko zadišalo že ob stresnem testu, ki mu državne institucije niso bile kos in jih je odrešila le njegova ukinitev.

Institucija, ki nima konkurence, je kot razvajen otrok. Ima vse, čeprav si tega ne zasluži. Iz takih sredin ne zrastejo Garnbretove, Pogačarji, Rogliči, Boscaroli. Pacient si želi zdravstvenega izvajalca, ki je racionalen, strokovno odličen, kajti to je zagotovilo, da bo storitev dobra in mu bo zaradi varčne rabe njegovih premij omogočena še druga, ko jo bo potreboval. Ne pa da mu ZZZS pove, da so kvoto posegov za leto 2025 že razdelili in naj se prijavi na nabor za prihodnje leto ali morda čez dve.

Še drugo vprašanje. Koliko zasebnih zdravstvenih institucij v slovenski javni zdravstveni mreži poznate, ki jih je s finančnim vložkom reševala država? Jaz nobene, gotovo jih ni za prste ene roke. Na drugi strani ni za vse prste ene roke bolnišnic, ki jim izgube ne bi krili s proračunom, če je sploh katera.

Nič ni narobe, če je slovenska poroka unikatno naša, če so taki tudi potica, žlikrofi, narodna noša, Avsenik, ker je o okusih brezplodno razpravljati in ker to hočemo in počnemo na svoj način, kot nam je pel že Sinatra.

Ni pa dobro, lahko je celo usodno, da se tako unikatno lotimo organizacije zdravstva in pri njej vztrajamo tri desetletja, če vemo, da so tam čez mejo bistveno boljši. In kar deluje na Danskem, mora delovati tudi v Sloveniji. Ko govorimo o zdravju, misel Sinatre »I did it my way« ni najboljša izbira.

Preprosta matematika

Zakaj je še vedno tako? Ker to nekomu koristi. Matematika je precej preprosta. Slovenske državne zdravstvene ustanove lahko kupujejo material in opremo le od slovenskih dobaviteljev. V skupščini ZZZS se lahko srečate z vplivom mnogih od teh, glasovi, ki še naprej favorizirajo državno zdravstvo, so napiti s temi sredstvi.

In pijani od kapitala nimajo najbolj razsodne misli za pacienta, ki je šele zadnji v precej dolgi vrsti zdravstva. Najbolj blodnjavi včasih izrazijo, da bi slabo konkurenčnost državnih zavodov reševali z zahtevo, da tudi zasebniki kupujemo le pri slovenskih dobaviteljih. Očitno norost še ni popolna in zato ideja še ni zaživela.

Ni težko razumeti jedra problema, če se le ne mečete na trepalnice za leve ali desne in zaradi tega ne vidite čez prvi plot, da slovenski problem zdravstva presega delitev na leve in desne. Oboji dajejo vtis, da nekaj rešujejo, pa glede na rezultate treh desetletij očitno z namenom, da ničesar ne rešijo. Vsaj za pacienta ne.

Ali pa je moč tistih, ki jim tako, kot je, najbolj godi, tako velika, da presega vse demokratične vzvode in podobe, ki jih izberemo na volitvah. Če je tako, smo socialistični režim zamenjali za lobistični.

Kje je končalo 373 evrov

Moja ambulanta je majhna, ni nas niti deset, pa si upam način dela, učinkovitost porabe sredstev primerjati z vsemi zdravstvenimi domovi v Sloveniji. Naše delo sicer zanima mnoge institucije, ker nas intenzivno pregledujejo ZZZS, Furs, lepa zbirka inšpektorjev, ministrstev in tako naprej.

Če sem koga spregledal, me v naslednjem letu mogoče ne obišče. Ne zamerim mu. Za vtis povem, da moramo prav zdaj dokazati, ali smo 373 evrov, ki nam jih je država leta 2023 namenila za poplavni dan, res izplačali zaposlenim ali smo jih skrili pod blazino. Brez skrbi.

Zaposlenim smo dali še več, kot nam je bilo dano, bi si pa želel, da bi država kdaj tudi meni dokazala, da jih je od tistih sto obljubljenih hiš po poplavah zrasel vsaj kakšen ducat in da moj denar, ki ji ga redno obilno odmerjam, porabi vsaj približno tako racionalno kot naša ambulanta.

Dobro zdravstvo je organizirano kot vrhunski šport, kjer brez znanosti rezultatov ni. Če vemo, da se moramo za dobro oskrbo pacienta z infarktom opreti na znanost, ki je ista v Sloveniji in na Danskem, bi morali vedeti, da je tudi organizacija javnega zdravstva znanost, ki ne dopušča tako velikih organizacijskih razhajanj med našim in dobrim evropskim zdravstvom.

In čakalne dobe, ki so eden večjih problemov našega zdravstva, so na račun ignoriranja organizacijske znanosti in neizpete želje, da nam storitve ponujajo predvsem državne ustanove z navezavami na slovenske dobavitelje in tako naprej do zadnje tajnice v verigi zajedavcev, ki poleg plače dobi le še bonboniero. Jo pa dobi; po možnosti tisto staro rdečo Griotte.

In če se oprem na definicijo, da je javno zdravstvo vsem dostopna storitev za skupno zbran denar (brez omembe vrste izvajalca), lahko sodite med tiste, ki razumejo in zahtevajo spremembe oziroma ukinitev protekcije dražjemu, manj učinkovitemu državnemu zdravstvu, ali razumete in nočete sprememb, ker imate od tega korist, ali pa sodite med tiste »božje« otroke, ki še vedno smelo tulijo Zemlja je ravna, ker je ravna od vas do bifeja, in naj se vas bog usmili.

Poznam pripadnike vseh treh skupin. Eni se mi smilijo, druge preziram, za tretje bi si želel, da so pogumnejši. Glasnih imamo že danes preveč.

Plačilo z glavo in zdravjem

Spoštovani pacienti, predvsem vi, ker sem nad politiki in neizvoljenimi kreatorji družbe tudi v preoblekah nevladnih organizacij obupal. Hvala, ker nam še vedno zaupate. Slovenski zdravnik je kljub vsem gonjam sistema še vedno na vrhu zaupanja vrednih. Tam na vrhu je tudi danski zdravnik, ampak ob njem je po zaupanju tudi danski politik; naš je verjetno pri zdravnikovem gležnju.

Vzemite si pravico in zahtevajte zdravstveni sistem, ki tudi po organizacijskih normah ne odstopa od dobrih tujih praks. Tako kot v Sloveniji ne odstopa od teh sistemov oskrba ob srčnem infarktu. Želim vam, da tega vaše srce ne preveri in da bi vam vsaj javna radiotelevizija, ki jo financira ista država kot obe medicinski fakulteti, ne predvajala oglasov za biostatin, ker je tudi to za vas lahko usodno.

Zdravje ni poceni in čas za drago protekcijo državnih institucij je že davno potekel. Če ne boste mislili s svojo glavo, boste plačali s svojim zdravjem. V najslabšem primeru celo z obema: z denarjem in glavo.

***

Janez Koprivec, zdravnik v Poljanski dolini