Evropa kuje zavezništvo s Kitajsko, da bi se ubranila pred ZDA

Tusk: Skupna dolžnost EU, Kitajske, ZDA in Rusije, je, da ne uničijo ureditve, ki ohranja mir v Evropi
Fotografija: Dokler nimamo nove ureditve, je dolžnost velikih sil, da ohranjajo sedanjo in jo reformirajo tako, da lahko čim bolje prenese izzive sodobnega sveta, je na vrhu dejal predsednik evropskega sveta Donald Tusk (levo). Na fotografiji desno: kitajski premier Li Keqiang. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Dokler nimamo nove ureditve, je dolžnost velikih sil, da ohranjajo sedanjo in jo reformirajo tako, da lahko čim bolje prenese izzive sodobnega sveta, je na vrhu dejal predsednik evropskega sveta Donald Tusk (levo). Na fotografiji desno: kitajski premier Li Keqiang. FOTO: Reuters

»Danes, se pravi na dan, ko v Pekingu poteka srečanje Evrope s Kitajsko, se bosta ameriški predsednik (Donald) Trump in ruski predsednik (Vladimir) Putin pogovarjala v Helsinkih. Zavedamo se, da se arhitektura sveta pred našimi očmi spreminja. Naša skupna odgovornost je storiti vse, da se spremeni na bolje,« je predsednik evropskega sveta Donald Tusk zaključil 20. vrh med Evropsko unijo in Kitajsko v v Pekingu.

Ponovil je, da je skupna dolžnost EU, Kitajske, Amerike in Rusije, da ne uničijo ureditve, ki je desetletja ohranjala mir v Evropi, omogočala kitajski razvoj ter pripomogla h končanju hladne vojne med Vzhodom in Zahodom. Skratka, dokler nimamo nove ureditve, je dolžnost velikih sil, da ohranjajo obstoječo in jo reformirajo tako, da lahko čim bolje prenese izzive sodobnega sveta.
 

Izvozni sovražniki


Vendar pa, ali je kaj takega mogoče, ko Amerika (kot je izjavil Donald Trump pred odhodom v Helsinke) vidi EU, Rusijo in Kitajsko kot svoje sovražnike? Ali je to mogoče, ko se obramba svetovne ureditve reducira na to, kdo je komu malo manj sovražnik in malo več partner za doseganje kratkoročnih ciljev?

Uradni Peking se pred srečanjem v Helsinkih boji prav tega. Ameriški predsednik je pojem »sovražnika« zelo tesno povezal z blagovno menjavo in višino primanjkljaja. Na podlagi tega merila se lahko zdi še najmanjši sovražnik Rusija, ki je lani z ZDA ustvarila skromno menjavo v skupni vrednosti 24 milijard dolarjev. Pri tem je znašal ameriški primanjkljaj deset milijard dolarjev, kar je malenkost v primerjavi z 151 milijardami dolarjev manjšega izvoza ZDA v blagovni menjavi z EU ali pa celih 375 milijard dolarjev ameriškega primanjkljaja v trgovini s Kitajsko.



Trump je resda pojasnil, da niso vsi na enak način »sovražniki«, saj je Kremelj »v določenem smislu« sovražnik, Kitajska pa »ekonomski sovražnik, a to še ne pomeni, da je slaba … želi zgolj delati dobro tisto, kar tudi mi želimo delati dobro«.
Pred reformiranjem svetovne ureditve bo torej treba še spremeniti obsežen diplomatski slovar. Pod geslo »sovražnik« bo namreč treba vnesti nekaj dodatnih konotacij, saj je to lahko tudi »partner, ki si zgolj želi biti zelo podoben nam samim«.
Kljub temu pa uradni Peking z veliko napetostjo spremlja vsako podrobnost srečanja v Helsinkih. Razumevanje med Trumpom in Putinom na nekaterih področjih bi lahko dalo Ameriki začasno, a pomembno prednost v trenutnem geopolitičnem rivalstvu s Kitajsko ter da se pri tem v odnosih med Kremljem in Zhongnanhaijem (rezidenca najvišjega kitajskega vodstva) navidezno nič ne spremeni.
 

Od Tajvana do Krima


Ena od točk, kjer bi se težišče lahko prevesilo iz Pekinga v Moskvo, je Severna Koreja. Ali Putin lahko pripomore k denuklearizaciji te države, kot pa je to voljan storiti (ali pa zmožen storiti) kitajski predsednik Xi Jinping?

Utrdilo se je pravilo, da so države, geografsko stisnjene med Kitajsko in Rusijo, bolj naklonjene tisti, ki je bila v preteklih desetletjih na njihovih tleh manj dominantna. Pokojni vodja Kim Džong Il je bil zato tudi zaupljivejši do Rusije kot do Kitajske. Ni izključeno, da se bo podobno zgodilo tudi s Kim Džong Unom, čigar obisk pri Putinu bi lahko sledil koncu Svetovnega prvenstva in – kar je še pomembnejše – koncu vrha v Helsinkih. Kremelj je precej bolj odprt za možnost korejske združitve kakor Zhongnanhai, in sicer zato, ker je ruski vpliv na Pjongjang veliko manjši od kitajskega. Če se bo proces sprave še naprej razvijal tako, kot se je to zazdelo po srečanju med Kim Džong Unom in južnokorejskim predsednikom Mun Džae Inom na demilitariziranem območju ter potem še na srečanju s Trumpom v Singapurju, bo imela Rusija veliko večje gospodarske koristi in se bo spopadla z daleč manjšimi varnostnimi izzivi kot Kitajska.

Politični vrh v Pekingu ima že dolgo občutek, da želijo ZDA z raznimi dogovori in zavezništvi z njenimi sosedami obkoliti Kitajsko. Težko si je sicer zamisliti kakršnokoli zavezništvo med Trumpom in Putinom, vendar bi že dogovor o nekaterih vprašanjih, ki so vitalna za azijsko silo, lahko pripomogel k prepričanju, da se zanka zateguje. Celo vsak premik glede vprašanja Krima bi se, na primer, lahko neposredno, a vznemirljivo dotikal statusa Tajvana. Čeprav sta Kitajska in Rusija članici v nekaterih multilateralnih organizacijah, s katerimi sta poskušali spremeniti svetovno ureditev (na primer, Šanghajska organizacija za sodelovanje ali BRICS), pa nikjer ni razvidno – razen v političnih izjavah – da bi bilo Putinu res kaj do tega, da bi bil Tajvan del Kitajske.
 

Kitajci ne berejo med vrsticami


EU pa je v skupni izjavi po ponedeljkovem vrhu potrdila, da podpira »politiko ene Kitajske«. Niti z eno besedo se ni zavzela za »mirno združitev«, se pravi, za obljubo Pekinga, da se nikoli ne bo zatekel k oboroženi sili za nadzorovanje 24-milijonskega otoka. Težava stare celine v odnosih z azijsko silo se je tako pokazala tudi na pravkar končanem srečanju z njegovimi voditelji. Evropejci pričakujejo, da bodo Kitajci znali brati med vrsticami skupne izjave. Vendar Kitajci resno obravnavajo samo to, kar je napisano črno na belem. Tako je, na primer, omenjanje tega, da EU in Kitajska na tem vrhu praznujeta 15. obletnico vzpostavitve vseobsegajočega strateškega partnerstva za voditelje v Pekingu malo pomembna. Odnosi so lahko še tako vseobsegajoči (če se vzame v obzir dolg seznam dialoga glede raznih vprašanj), vendar je težko dojeti, kje so strateški.

Najzanimivejša točka skupne izjave se nanaša na »sinergijo med kitajsko pobudo (gospodarskega) pasu in (svilne) poti ter različne pobude EU, vključno z naložbenim načrtom EU in razširitvijo transevropske transportne mreže«. Gre za majhen korak na evropski vključitvi v »pas in pot«, ki pa ima jasno določen prvi pogoj: kitajski megaprojekt se mora prilagoditi evropskim načrtom. Če bodo Kitajci razumeli, kaj to pomeni, bi se lahko zgodilo, da bi Peking in Bruselj postala nekoliko bolj strateška partnerja, kakor sta bila do zdaj. Kitajski in EU bi to omogočilo, da se ne držita za roki samo pri obrambi svetovne ureditve pred nepredvidljivimi spremembami, ampak da ustvarjata tudi novo ureditev. Vendar je do takrat treba rešiti še veliko vprašanj, na katera čakamo odgovore. Najprej, kdo je manjši in kdo večji sovražnik ZDA. V vakuumu med dvema ureditvama, ki je vse bolj navzoč, je nekoliko manjši sovražnik morda največji strateški partner. Za enkratno uporabo.

Komentarji: