Trump pozval k evakuaciji 9,5-milijonskega Teherana

»Vsakdo naj takoj zapusti Teheran,« je ameriški predsednik Donald Trump v ponedeljek zvečer pozval na svojem družbenem omrežju truth social. Pred tem je »zaradi dogajanj na Bližnjem vzhodu« predčasno zapustil zasedanje skupine G7 v kanadskem Kananaskisu in zavrnil je tudi podpis zaključnega dokumenta, ki je govoril o nadzoru nad iranskimi jedrskimi aktivnostmi. Republikanski prvak je ponovno nastopil proti iranski jedrski bombi – zlepa ali zgrda.

Trump je sicer zatrdil, da njegov odhod z zasedanja G7 nima nobene povezave z napetostmi med Iranom in Izraelom. Napadi med državama so prešli v peti dan. 

Pakistan je za nedoločen čas zaprl vse mejne prehode z Iranom. BBC navaja besede enega od prebivalcev iranske prestolnice, kako naj se evakuira deset milijonov ljudi. V Teheranu so ceste blokirane, saj se ljudje poskušajo rešiti na vse mogoče načine. 

Odprto pismo vladi (o primerni zunanji politiki za novi čas)

Izraelski premier Benjamin Netanjahu je medtem sporočil, da bi atentat na iranskega vrhovnega voditelja ajatolo Alija Hameneja »končal konflikt« med Izraelom in Iranom. 

Nove, močne ZDA predsednika Donalda Trumpa napadajo celo nekateri privrženci gibanja Naredimo Ameriko spet veliko. Ko je konec tedna na milijone domačih nasprotnikov republikanskega predsednika na demonstracijah Nočemo kralja protestiralo proti tistemu, kar vidijo kot novo avtoritarno vladavino, ga je na drugem koncu ameriškega političnega in ideološkega odra medijski gigant Maga (Make America Great Again) Tucker Carlson obtožil kršitve načel gibanja »​Naredimo Ameriko spet veliko.« Ta naj bi zahtevala izogibanje intervencijam v tujini, Trump pa Izraelu pomaga prestrezati iranske rakete in je v Sredozemlje poslal še letalonosilko nimitz.

Državljani Pakistana na pakistansko-iranski meji. Pakistan je zaprl vse mejne prehode z Iranom. FOTO: Afp

Po prepričanju številnih opazovalcev je republikanska Bela hiša ves čas konflikta bolj pomagala izraelskemu premieru Benjaminu Netanjahuju, kot so javno priznavali, Trump je Carlsona zavrnil s pripombo, da pred njegovim prihodom v ameriško politiko oznake Maga sploh ni bilo. »Zato mislim, da jaz odločam o tem.« Včeraj je minilo deset let, odkar je tedanji newyorški nepremičninski mogotec in zvezda resničnostnega šova vstopil v politiko in s tem docela preoblikoval desnico. Po prelomni drugi volilni zmagi še bolj poskuša preoblikovati tudi svet.

Simbolno upiranje

V Kananaskisu zbrani predstavniki Kanade, Japonske, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Italije so se najbrž že pripravili na nadaljevanje udarcev iz prvega mandata nepreračunljivega politika, ki hoče vrniti ameriško moč in veličino. Gostitelj, kanadski premier Mark Carney, uspešneje od predhodnika Justina Trudeauja odbija žalitve Kanade kot 51. zvezne države ZDA.

Francoski predsednik Emmanuel Macron se je na poti v Kanado ustavil na Grenlandiji, ki bi jo ameriški predsednik rad kupil ali drugače pridobil od Danske. Takšno simbolno upiranje ameriškemu diktatu ne bo dovolj. V ozadju večine Trumpovih zunanjepolitičnih odločitev, tudi klofut tradicionalnim zaveznikom, so namreč interesi, povezani s strahom pred gospodarsko in strateško prevlado Kitajske.

Tradicionalni zavezniki morajo sami poslušati očitke o gospodarskem in varnostnem izkoriščanju ZDA, v svetu pa se pogosto ne strinjajo niti s Trumpovimi palicami in korenčki. Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, ki bi ga rad odtegnil od povezav s Pekingom, ponuja zadnje, iranske ajatole treska z vojaško in drugo pomočjo Izraelu. Trump je šel na vrhu G7 tako daleč, da je odločitvi za izgon Rusije iz skupine pripisal morebitno odgovornost za vojno v Ukrajini. »To je bila velika napaka,« je dejal. »Ne bi imeli te vojne.« Še posebej je okrivil Trudeauja in nekdanjega ameriškega predsednika Baracka Obamo. 

Kanadski premier Mark Carney in ameriški predsednik Donald Trump. Foto: Geoff Robins/Afp

Z Iranom se je res pogajal tudi sam, a le za končanje tamkajšnjih jedrskih programov. Na G7 so nekateri tudi v ponedeljek zvečer omenjali možnost novega ameriškega mirovnega predloga, Trumpov poziv k umiku vseh prebivalce Teherana pa je vzbudil tudi strahove pred ameriškim vpletanjem v vojno. Nekateri njegovi najzvestejši privrženci, kot je nesojeni svetovalec za nacionalno varnost iz prvega mandata general Mike Flynn, v izraelskem napadu že vidijo priložnost za odstranitev tiranskega režima in s tem za novo, prozahodno stabilnost na Bližnjem vzhodu.

Številni opazovalci verjamejo, da je diktature mul in ajatol sita večina Irancev, ki so se v preteklosti za ceno velikih žrtev ­večkrat uprli režimu. Ta je podpiral tudi skrajne islamiste drugod po ­Bližnjem vzhodu in z nekaterimi, predvsem z libanonskim Hezbolahom, je Izrael že obračunal. Premier Benjamin Netanjahu obračunava tudi s palestinskim Hamasom, tu pa grozijo nove razpoke med ZDA in evropskimi part­nerji v G7 ter Natu. Po prepričanju ­ameriških konservativcev zavezniki ­premalo razlikujejo med Palestinci in njihovo vejo Muslimanskih bratov Hamas, ki v Gazi skoraj dve desetletji vlada s trdo roko.

Francoski predsednik Emmanuel Macron je pokazal nasprotovanje ameriškim prizadevanjem za prevzem Grenlandije. Foto: Teresa Suarez/Afp

Razpok je dovolj že brez tega. Kanada je gospodarsko odvisna od izvoza v južno sosedo, obrambno pa bo šele v začetku prihodnjega leta dosegla dva odstotka bruto domačega proizvoda za vojsko, prav tako številne evropske članice EU in Nata. Francija je ta odstotek dosegla že pred nekaj leti, a je v sedanjih mednarodnih razmerah jasno, da tudi takšen delež za obrambo ni dovolj za samostojno strateško vlogo v svetu. To se kaže že v Ukrajini, kjer evropske države ostro napadajo agresorko Rusijo, Kijevu pa tudi same še niso omogočile prevlade na vojaškem ­področju.

Ameriški predsednik vidi zaveznike kot coklo in celo zavoro pri doseganju zunanjepolitičnih ciljev. V Kananaskisu se je ostrejših ocen morda vzdržal le zaradi ocene finančnega ministra Scotta Bessenta, da se evropske države v dobri veri pogajajo o novih trgovinskih odnosih. Na vrhu spiska interesov ameriške delegacije so tudi boji proti nenadzorovanim migracijam, tihotapljenju mamil in gozdnim požarom, ki iz Kanade onesnažujejo ameriško ozračje, pa še redke rudnine, umetna inteligenca in energetska varnost – dovolj priložnosti torej za sklepanje dogovorov, če bosta obe strani ­razlike še vedno ocenjevali za manjše od interesov za skupno delovanje.