Markeš: Novi papež Leon XIV. – korak nazaj v cerkveno trdnjavo?

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš ter njun sogovornik Tone Hočevar secirajo izvolitev novega papeža Leona XIV. Prvi vtisi kažejo na oster rez s Frančiškovo dediščino, Markeš pa svari pred vrnitvijo v čase Leona XIII., ko se je Cerkev oklepala fevdalne oblasti in bíla boj proti modernim gibanjem.

Komaj se je polegel prah po smrti papeža Frančiška, že je včeraj okrog osme zvečer svet dobil novega poglavarja katoliške cerkve – Leona XIV. Ime, ki takoj obudi spomine. »Asociira me na ulico, ki je bila moja sosednja, Leona XIII.,« je takoj izstrelil Hočevar, spominjajoč se Leona XIII. kot »očeta socialne politike katoliške države«, a hkrati neomajnega »antikomunista, antikapitalista, anti vse«.

Papež, ki bo spremenil smer: Leon XIV. in njegova vizija Cerkve

Markeš pa takoj postavi stvari v ostrejši kontekst. Leon XIII., poudarja, je bil med »ostrimi kritiki razsvetljenstva«, kar ne more biti zgolj naključje. »Zedinjena Italija je bila vzrok, zakaj je papeštvo zasovražilo razsvetljenstvo,« razlaga Markeš, saj se je Cerkev z zmanjšanjem na »0,4 kvadratnega kilometra v Vatikanu« počutila kot »ujetnica«.

Leon XIII. je po Markeševem mnenju tuhtal, »kako ohraniti staro fevdalno grandioznost katoliške cerkve in kako ujeti nove trende«. Liberalizem je preučil in ga zavrgel, komunizem Karla Marxa pa je bil zanj še večja grožnja. Markeš ne pušča dvoma: enciklika »Rerum Novarum« (1891) ni bila nič drugega kot »ideologija, ki je prevzela ideologijo v smislu, da moramo delavski razred izpuliti marksizmu in komunizmu ter ga pokristjaniti«.

In zdaj smo tu, pri Leonu XIV., rojenemu kot Robert Leveau, pravi Markeš, ki je neizprosen v svoji prvi oceni: »Samo ime, ki si ga je izbral, ko je postal papež, smo čakali eno uro, da smo ga videli.« Indikativno je, da »v angleščini ni izrekel niti ene besede«.

Tri stvari po Markešu kričijo o profilu novega papeža. Prvič, oprava: »pojavil se je spet z zlato verigo, z zlatim prstanom, skratka v starem ornatu, kar pomeni znamenje oblasti«. Drugič, ime samo: »Leon XIV. Dejansko nasledstvo Leona XIII. Vse to, kar si ti povedal, je dejansko bilo v njegovih mislih, oni so to očitno naštudirali.« Tretjič, ledena govorica telesa: »On ni imel tega pastirskega nagnjenja k ovcam [...], ampak je nastopal [...] kot nek odmaknjen pastir, ki želi komunicirati z ljudmi, vendar je med njimi steklena pregrada.« Hočevar to povzame krajše: »Fevdalni gospod«.

Najvplivnejši človek v Vatikanu, za katerega še včeraj niste slišali

Markeševa diagnoza je jasna: »Nihalo dejansko je zanihalo v desno, iz leve v desno«. Konec je s Frančiškom, ki ga »doktrina ni zanimala toliko časa, dokler je bil človek lačen«. Pri Leonu XIV. »se pa ne bo zgodilo, da bi doktrina trpela. To je zdaj očitno. Lahko da se motim, ampak mislim, da se ne.« Novi papež, Američan s perujskim državljanstvom, ki je 20 let preživel kot misijonar v revnem Peruju, si je po Markeševem mnenju »nadel identiteto« z imenom Leon XIV.

»To je njegovo ime in njegov program,« poudarja Markeš in dodaja: »Ta se bo obnašal tako, kot se je obnašal Leon XIII.« Spomnimo: Leon XIII. je bil »proti komunistom, proti razsvetljenstvu, proti masonom, proti socialistom in proti liberalcem«, čeprav je zagovarjal pravico do zasebne lastnine in poštenega plačila delavcem.

Žerdin vrta, ali to ni neka variacija krščanskega socializma. Markeš odgovarja z zgodovinskim ekskurzom o katoliškem liberalizmu in kasnejšem krščanskem socializmu Janeza Evangelista Kreka, ki pa ga je Leon XIII. »strogo odsvetoval«. Zato se je pojavil »solidarizem« Andreja Gosarja, da bi se izognili rdečemu pridihu. Cerkev je po Markeševem mnenju vedno poskušala »udomačiti« nevarna gibanja, »tako kot zdaj, ko duhovščina »blagoslavlja motorje, ker je prej to pripadalo nekim divjim skupinam rokerskega porekla«.

Kaj nam pove dvajsetletno bivanje novega papeža v Peruju, deželi »neskončne revščine«, kjer je deloval med Indijanci? Hočevar opozarja, da je Peru že takrat padel »pod ameriško strukturo, doktrino vdora evangelistov, ki jih plačuje ameriški kapital«. Markeš pa postavlja vprašanje, kako so kardinali sploh razmišljali ob izvolitvi Američana v času, ko »Amerika dobesedno izgublja superpower pozicije, ko se Kitajska dviguje«.

Po njegovem mnenju je izbira imena, ki gre v »retro program, se pravi v zadrževanje nečesa nezadržljivega«, slaba. Izraža sum, da je »Cerkev v neki paniki, da Frančiškova paradigma ne bi šla predaleč«. Paradoksalno pa trdi, da je za institucijo Cerkve »edina rešitev, da se zatečejo nazaj v paradigmo Leona XIII.« Kajti, če Cerkev vstopi v »insignije novega fevdalizma«, medtem ko svet drsi v »tehno-fevdalizem«, kot ga opisuje Varufakis, »to ne bo dobro«.

Markeš svari pred izgubo ogromnega kapitala, ki ga je prinesel papež Frančišek: »uspel je vzpostaviti moralno avtoriteto in prepričljivost v nekrščanskem svetu, v ateističnem in muslimanskem svetu. Nadomestil je v bistvu vlogo Združenih narodov.«

Hočevar se boji, da se bodo Frančišku »v marsičem zelo hitro odrekli«. Žerdin ob tem spomni na nekritično navdušenje nad Janezom Pavlom II., ki je kasneje zbledelo ob spoznanju, da je »kakšne stvari in poteze vlekel zelo narobe«. Markeš pribije, da nam je Janez Pavel II. sicer odprl pot v Evropo, a hkrati tudi v »še večjo prevaro«, to je »neoliberalno tržno ekonomijo«.

Novi papež prihaja iz »kadrovske službe«, kongregacije za škofe. »To je človek, ki ima največjo kontrolo ta trenutek,« meni Hočevar in dodaja, da dobro pozna tudi slovensko Cerkev, ki so jo »sunili v zadnjo plat« razni škandali, od finančnih polomij do pedofilije.

Markeš pa opozarja, da je bil srednjeevropski klerikalizem, vključno s slovenskim, vedno »na radarju Vatikana«. Kljub skepsi do papeževe oprave in imena pa Markeš vidi žarek upanja: »Da so ga bulmastifi MAGA 'make America great again' že napadli, to mi je pa všeč.« Novi papež naj bi namreč že večkrat ostro nastopil proti ameriškim desničarjem in se postavil na stran »malega človeka«, migranta. »Jaz bi z velikim veseljem svoje strahove in pomisleke nazaj vzel,« pravi Markeš, če se to izkaže za res.

A prvi vtisi so močni. Markeš ne skriva bojazni, da se bo »Cerkev postavljala na Leonsko pozicijo«, ki bi zaobšla zgodovinski napredek in poskušala »na eni strani ujeti delavski razred, na drugi strani pa zadržati fevdalne pravice«. Boji se izgube Frančiškove »čiste človečnosti in empatije«. Za Leona XIV., zaključi Markeš, bodo štela dejanja, ne besede.

»Ima tukaj, imamo Gazo, tukaj imamo svetovni mir [...]. On lahko Ameriko pozove: naredite mir v Gazi, nehajte podpirati sionizem.« Hočevar dodaja, da bo moral novi papež reševati Afriko pred »skrajno konzervativnimi« ameriškimi evangeličani in se soočiti s situacijo v Latinski Ameriki, zlasti v svojem Peruju, zibelki teologije osvoboditve, ki jo zdaj »Američani zasedajo najmanj tretjinsko«.