Napovedi o pogubnem letu v ameriški politiki
Najbolj črnogledi napovedujejo ustavno krizo, tudi ob manj dramatičnem zasuku bodo ZDA predvsem čakale na 2020
Odpri galerijo
Demokratka Nancy Pelosi je znova na čelu poslanskega doma ameriškega kongresa, kar je napoved serijo preiskav, naperjenih priti predsedniku države. Foto Reuters
New York – Ameriški kongres je včeraj začel s svojim delom v 116. sestavi. Kar ga bo posebej zaznamovalo, je prisega novih demokratskih poslancev, ki so prevzeli večino v spodnjem domu. Na njihovem čelu je znova Nancy Pelosi, obeta se vrsta preiskav proti vladi in predvsem predsedniku. Donald Trump bo doma le še stežka vladal.
Ameriški komentatorji že nekaj časa trdijo, da ZDA niso bile tako razdeljene že od petdesetih let 19. stoletja, ko sta se Jug in Sever na podlagi spora o suženjstvu opotekala proti državljanski vojni. Na videz pretirana trditev že samo s svojo pojavo kaže, kako globoka je sedanja delitev med taboroma republikancev in demokratov in kako sta vse bolj radikalizirana. Drug drugega vidijo kot grožnjo svojemu načinu življenja, vse manj se družijo, delajo drug z drugim, celo vse manj se poročajo prek političnih razmejitev. V središču razkola je rušilna krogla po imenu Donald Trump, za kritike grožnja demokraciji in svetovni ureditvi, za podpornike trdi voditelj, ki je razmajal zastalo politiko.
Trump cveti v kaosu, in zmaguje, ko napada. Zato marsikdo sedanjo ustavitev dela vlade ob sporu o denarju za njegov zid razume kot napoved prihodnjega političnega ozračja, ko bodo iz poslanskega doma deževale zahteve za vedno nova pričanja pred kongresom. Že do srede meseca naj bi bili priča številnim novim preiskavam, tudi zahtevi po razkritju Trumpovih preteklih davčnih napovedih. Predsednik se bo branil na edini način, ki ga pozna, z ostrimi protinapadi. Spopad za zid se tako zdi del strategije, saj bi Bela hiša zlahka dosegla dogovor, toda jedro Trumpovih volivcev bolj kot resnične dosežke ceni predsednikovo bojevitost.
»Priča bomo letu razdeljene vlade in strankarskim sporom brez primere, Trump bo osamljen in nebrzdan kot še nikoli poprej,« napoveduje kolumnist New York Timesa David Brooks. Po njegovih besedah bo to leto, ko bo politična kriza prerasla v ustavno. Med 37 in 42 odstotkov Američanov še vedno z vsem srcem podpira sicer nepriljubljenega predsednika, kar mu daje oporo za njegovo početje. S ponavljanjem psovke »lažnive novice« je uspešno razmajal posredni nadzor, moč medijev, sedaj preventivno širi dvom v pravosodje, kadar to ne ravna v skladu z njegovimi željami.
Pri tem uporablja populistični jezik »boja proti elitam«, ki že dolgo pronica s skrajnih robov tako levice kot desnice – o skorumpiranih politikih in uradništvu, ki naj bi politični sistem presukali v svojo korist. Če mu bo republikanska stranka še vedno zvesto stala ob strani, bo tudi pravosodje le še orodje v rokah politikov, odločitve sodišč pa bodo presojane skozi strankarsko optiko, kar bo zamajalo temelj ameriške republike.
Jasno je, da to velja tudi za poročilo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, ki končuje svojo dolgotrajno preiskavo o ruskem vmešavanju v predsedniške volitve 2016 in morebitnih povezavah s Trumpovo kampanjo. Poročilo bo brez dvoma imelo izjemno močan vpliv na politično prizorišče, toda Trump in desnica so vnaprej poskrbeli, da bo med njegovimi podporniki le še en napad »skupine jeznih demokratov«, kot preiskovalce zmerja predsednik.
Zdi se, da če ne bo prineslo eksplozivnih razkritij, bo tudi vrh demokratov skušal zadržati prizadevanja za začetek postopka odstavitve predsednika. Stranka namreč že razmišlja o volitvah 2020, prerivanje med desetinami njenih kandidatov pa bo otopilo njeno enotnost. Še posebej, ker bodo kandidati skušali ubirati bolj zmerne tone od bojevitih poslancev.
Kongres, ohromel v političnem boju, ne bo zmogel sprejeti pomembnejše zakonodaje, zato se bo Trump podobno kot predhodnik Barack Obama oprl na predsedniške ukaze in preizkušal meje pooblastil izvršne oblasti. Hkrati se bo soočal z ugašajočo gospodarsko rastjo, ki je ne poganja več steroidni vpliv znižanja davkov, zraven pa jo dušijo njegovi trgovinski spori. Spor s centralno banko Fed bo še dodatno majal ameriške institucije in že tako jezno državo naredil še bolj jezno. Predsednik, ki mu morda grozi celo zapor, če prihodnje leto izgubi volitve, potrebuje razsrjene volivce, ki ne razmišljajo, ampak čutijo, kaj je »prav«. Ob domačih ovirah bo zmage moral iskati druge, v takšnih primerih je zunanja politika tradicionalno zatočišče.
Dogovor s Severno Korejo se je izkazal za še en jalov PR-ovski dogodek, saj Kim Džong Un kaže pripravljenost le za pogovore, na pa za uničenje jedrske oborožitve. Vprašanje je, če bo Trump to pripravljen priznati. Zmago bo iskal v pritiskih na Peking, pri čemer bo hodil po tankem ledu. Zaostrovanje trgovinske vojne bo le še okrepilo ohlajanje ameriškega gospodarstva, kitajsko vodstvo pa bo ob stiskanju ob carinski zid še bolj zaigralo na karto nacionalizma in se lotilo tveganih vojaških podvigov, kot je osvajanje Tajvana.
Hkrati je neuravnovešeni Trump ostal brez svetovalcev, ki so krotili njegove najbolj divje vzgibe. Nenadna (in nato odložena) napoved o takojšnjem umiku vojakov iz Sirije je znova pokazala, kako ne razume razmer in razmerij ter lahko v hipu sproži mednarodno krizo. Svet bo v 2019 še bolj zaskrbljeno zrl v Washington, kot je zadnji dve leti.
Ameriški komentatorji že nekaj časa trdijo, da ZDA niso bile tako razdeljene že od petdesetih let 19. stoletja, ko sta se Jug in Sever na podlagi spora o suženjstvu opotekala proti državljanski vojni. Na videz pretirana trditev že samo s svojo pojavo kaže, kako globoka je sedanja delitev med taboroma republikancev in demokratov in kako sta vse bolj radikalizirana. Drug drugega vidijo kot grožnjo svojemu načinu življenja, vse manj se družijo, delajo drug z drugim, celo vse manj se poročajo prek političnih razmejitev. V središču razkola je rušilna krogla po imenu Donald Trump, za kritike grožnja demokraciji in svetovni ureditvi, za podpornike trdi voditelj, ki je razmajal zastalo politiko.
Trump cveti v kaosu, in zmaguje, ko napada. Zato marsikdo sedanjo ustavitev dela vlade ob sporu o denarju za njegov zid razume kot napoved prihodnjega političnega ozračja, ko bodo iz poslanskega doma deževale zahteve za vedno nova pričanja pred kongresom. Že do srede meseca naj bi bili priča številnim novim preiskavam, tudi zahtevi po razkritju Trumpovih preteklih davčnih napovedih. Predsednik se bo branil na edini način, ki ga pozna, z ostrimi protinapadi. Spopad za zid se tako zdi del strategije, saj bi Bela hiša zlahka dosegla dogovor, toda jedro Trumpovih volivcev bolj kot resnične dosežke ceni predsednikovo bojevitost.
Ustavna kriza
»Priča bomo letu razdeljene vlade in strankarskim sporom brez primere, Trump bo osamljen in nebrzdan kot še nikoli poprej,« napoveduje kolumnist New York Timesa David Brooks. Po njegovih besedah bo to leto, ko bo politična kriza prerasla v ustavno. Med 37 in 42 odstotkov Američanov še vedno z vsem srcem podpira sicer nepriljubljenega predsednika, kar mu daje oporo za njegovo početje. S ponavljanjem psovke »lažnive novice« je uspešno razmajal posredni nadzor, moč medijev, sedaj preventivno širi dvom v pravosodje, kadar to ne ravna v skladu z njegovimi željami.
Pri tem uporablja populistični jezik »boja proti elitam«, ki že dolgo pronica s skrajnih robov tako levice kot desnice – o skorumpiranih politikih in uradništvu, ki naj bi politični sistem presukali v svojo korist. Če mu bo republikanska stranka še vedno zvesto stala ob strani, bo tudi pravosodje le še orodje v rokah politikov, odločitve sodišč pa bodo presojane skozi strankarsko optiko, kar bo zamajalo temelj ameriške republike.
Jasno je, da to velja tudi za poročilo posebnega preiskovalca Roberta Muellerja, ki končuje svojo dolgotrajno preiskavo o ruskem vmešavanju v predsedniške volitve 2016 in morebitnih povezavah s Trumpovo kampanjo. Poročilo bo brez dvoma imelo izjemno močan vpliv na politično prizorišče, toda Trump in desnica so vnaprej poskrbeli, da bo med njegovimi podporniki le še en napad »skupine jeznih demokratov«, kot preiskovalce zmerja predsednik.
Zdi se, da če ne bo prineslo eksplozivnih razkritij, bo tudi vrh demokratov skušal zadržati prizadevanja za začetek postopka odstavitve predsednika. Stranka namreč že razmišlja o volitvah 2020, prerivanje med desetinami njenih kandidatov pa bo otopilo njeno enotnost. Še posebej, ker bodo kandidati skušali ubirati bolj zmerne tone od bojevitih poslancev.
Iskanje zmag v tujini
Kongres, ohromel v političnem boju, ne bo zmogel sprejeti pomembnejše zakonodaje, zato se bo Trump podobno kot predhodnik Barack Obama oprl na predsedniške ukaze in preizkušal meje pooblastil izvršne oblasti. Hkrati se bo soočal z ugašajočo gospodarsko rastjo, ki je ne poganja več steroidni vpliv znižanja davkov, zraven pa jo dušijo njegovi trgovinski spori. Spor s centralno banko Fed bo še dodatno majal ameriške institucije in že tako jezno državo naredil še bolj jezno. Predsednik, ki mu morda grozi celo zapor, če prihodnje leto izgubi volitve, potrebuje razsrjene volivce, ki ne razmišljajo, ampak čutijo, kaj je »prav«. Ob domačih ovirah bo zmage moral iskati druge, v takšnih primerih je zunanja politika tradicionalno zatočišče.
Dogovor s Severno Korejo se je izkazal za še en jalov PR-ovski dogodek, saj Kim Džong Un kaže pripravljenost le za pogovore, na pa za uničenje jedrske oborožitve. Vprašanje je, če bo Trump to pripravljen priznati. Zmago bo iskal v pritiskih na Peking, pri čemer bo hodil po tankem ledu. Zaostrovanje trgovinske vojne bo le še okrepilo ohlajanje ameriškega gospodarstva, kitajsko vodstvo pa bo ob stiskanju ob carinski zid še bolj zaigralo na karto nacionalizma in se lotilo tveganih vojaških podvigov, kot je osvajanje Tajvana.
Hkrati je neuravnovešeni Trump ostal brez svetovalcev, ki so krotili njegove najbolj divje vzgibe. Nenadna (in nato odložena) napoved o takojšnjem umiku vojakov iz Sirije je znova pokazala, kako ne razume razmer in razmerij ter lahko v hipu sproži mednarodno krizo. Svet bo v 2019 še bolj zaskrbljeno zrl v Washington, kot je zadnji dve leti.
