Nemške stave na multilaterizem v svetu »najprej jaz«

Spreminjanje prek trgovanja »Wandel durch Handel« na svetovni ravni.
Fotografija: Angela Merkel je v Sočiju dala na stran ameriške in druge pomisleke do plinovoda Severni tok 2, ki naj še poveča neposredno preskrbo Nemčije in drugih držav Zahodne Evrope z ruskim plinom. FOTO: Alexander Zemlianichenko/ap Pictures/Ap
Odpri galerijo
Angela Merkel je v Sočiju dala na stran ameriške in druge pomisleke do plinovoda Severni tok 2, ki naj še poveča neposredno preskrbo Nemčije in drugih držav Zahodne Evrope z ruskim plinom. FOTO: Alexander Zemlianichenko/ap Pictures/Ap

Berlin – Z vztrajnim poudarjanjem multilaterizma v mednarodnih odnosih se nemška kanclerka Angela Merkel po ZDA in Rusiji odpravlja še na Kitajsko. V svetu, ki je vse bolj zaznamovan z »najprej moja država« ali celo »najprej moja velesila«, je zavzemanje za mnogostranskost skupaj s poudarjanjem temeljnih zahodnih vrednot gigantska naloga tudi za gospodarsko močno Nemčijo. A osrednja evropska država nima izbire.

Vse od Alexisa de Tocquevilla naprej so filozofi in ekonomisti prvo mesto pri zagovarjanju univerzalnih vrednot pripisovali ZDA, na Zahodu še toliko bolj po drugi svetovni vojni, ko so zavezniške sile postavile temelje gospodarske in politične obnove zahodnega dela stare celine. ZDA še vedno jamčijo za varnost Nemčije in Evrope, a predsednik Donald Trump tudi napada same temelje nemških gospodarskih uspehov. Tudi po nedavnem srečanju z generalnim sekretarjem Severnoatlantske vojaške zveze Nato Jensom Stoltenbergom se je pritoževal nad »groznim« trgovinskim primanjkljajem svoje države z Evropsko unijo, ki ga v veliki meri seveda pridela prav Nemčija. »Lahko me zmerjajo, kolikor hočejo, in če bi bil jaz oni, bi jih najbrž zmerjal tudi sam, a se bo to kmalu končalo,« je dejal Trump.

Ob takšnem obravnavanju dolgoletne zaveznice ne preseneča, če je kanclerka minuli teden v Sočiju dala na stran ameriške in tudi druge pomisleke do plinovoda Severni tok 2, ki naj še poveča neposredno preskrbo Nemčije in drugih držav Zahodne Evrope z ruskim plinom. Za Nemčijo je bil to že prej predvsem gospodarski projekt, zdaj pa morda pridobiva tudi nekaj manevrskega prostora v odnosu do k nacionalizmu usmerjenih predsednikov ZDA in Rusije. Če je ruski Vladimir Putin po zasedbi Krima še ustvarjal vtis, da bo zaradi evropskih kritik plin raje prodajal Kitajcem, je moral medtem spoznati, da so tako evropske denarnice kot pripravljenost na njihovo odpiranje veliko večje. Medtem se tudi Američani hitro spreminjajo v izvoznike utekočinjenega plina in svoje nove trge iščejo tudi v Evropi.

Pri energetsko, izvozno in vojaško odvisni Evropi vedno obstaja nevarnost, da si jo bodo podajale velesile z več trde moči, a Nemčija najbrž nima druge izbire, kot da sama poskuša vplivati nanje. Rusko »hibridno vojskovanje«, ki ga tudi kanclerka vidi kot del uradne kremeljske doktrine, prizadeva tudi Nemčijo, Kitajsko pa tudi v Berlinu obtožujejo dvomljivih in z državnim denarjem subvencioniranih nakupov evropskih visokotehnoloških podjetij ter neenakopravnega dostopa teh na kitajske trge. V obeh državah Merklova opozarja na kršitve pravne države in medijske svobode, a do zdaj to ni veliko pomagalo. Za Ukrajino, do katere po ruski aneksiji Krima čuti posebno odgovornost, je od ruskega predsednika pridobila nekaj koncesij pri tranzitu ruskega plina, a je Putin dodal pogoj ekonomskega interesa in bo o njem najbrž hotel odločati sam.
 

Nemčija mora paziti tudi na svoje interese


Nemčija mora paziti tudi na svoje interese, saj njeno največje avtomobilsko podjetje Volkswagen na Kitajskem pridobiva že skoraj polovico svojih prihodkov, cvetijo tudi posli mnogih drugih. Pri tem ji je mogoče celo očitati dvoličnost, saj je vsaj pri izpuhih dizelskih motorjev goljufivo podjetje delno v lasti dežele Spodnje Saške, poudarjanje multilaterizma v mednarodnih odnosih pa jezi tiste, ki verjamejo, da se gospodarska supersila v Evropi obnaša sebično. Več nemških investicij v EU in evrsko območje ne predlaga le francoski predsednik Emmanuel Macron, ampak tudi vidne nemške osebnosti, kot nekdanji zunanji minister Joschka Fischer, ki je za revijo Der Spiegel dejal celo, da verjame, da EU obstaja le zaradi nemške pripravljenosti dajanja denarja na mizo: »Svojo gospodarsko moč moramo uveljaviti v interesu Evrope.«

Kritiki pa spominjajo, da je zeleni politik nemško diplomacijo vodil prav v času, ko so Grčiji kljub množičnemu goljufanju s statistikami dovolili v evrsko območje, zdaj pa grožnje z nespoštovanjem med dolžniško krizo ponovno potrjenih kriterijev stabilnosti prihajajo iz veliko večje Italije. Nacionalistične sile se krepijo tudi drugje, po izbruhu begunske krize celo v Nemčiji, pa čeprav se ta država bolj kot številne druge zaveda nevarnosti povampirjenega nacionalizma.

Vsaj zahodni del te države je že med hladno vojno stavil na premagovanje nevarnih evropskih in svetovnih razkolov s spremembami prek trgovanja – »Wandel durch Handel« – in videti je, da bo sredinska Nemčija nekaj podobnega poskusila tudi zdaj. A je imela Zahodna Nemčija ob svoji strani gospodarsko in vojaško samozavestne ZDA, predsednik Trump pa od svojih zaveznic zahteva »več pravičnosti« tako pri trgovanju kot obrambi. Novi ameriški veleposlanik v Berlinu Richard Grenell, ki je na svoj prvi delovni dan zahteval končanje poslovanja nemških podjetij z Iranom, zdaj v Focusu sicer poudarja skupna nemška in ameriška prizadevanja za demokracijo, človekove pravice in kapitalizem, interesi zahodnih držav pa naj bi bili identični tudi v Iranu, saj hočejo vsi islamski diktaturi preprečiti dostop do jedrskega orožja.

Za obnovo starega partnerstva pa bi moral Trump priznati, da za ameriške poražence globalizacije niso najbolj krivi tuji izvozniki, ampak med drugim izobraževalni sistem, ki ljudi brez visokošolske izobrazbe ne pripravlja dovolj za delovna mesta prihodnosti. Odreči bi se moral tudi izsiljevanju z enostranskimi ukrepi, a so prepričevanja evropskih voditeljev s kanclerko Merklovo vred doslej ostala brez večjih uspehov.

Več iz te teme:

Komentarji: