V objemu Donave, Vuke in preteklosti
Na Hrvaškem imajo danes prvič državni praznik in dela prost dan, dan spomina na žrtve vojne.
Odpri galerijo
Bilo je nekoč na glavni ulici skozi mesto. FOTO: Sipapress
Na Hrvaškem je danes praznik. Sabor je lani določil 18. november kot nov praznik in dela prost dan, dan spomina na žrtve vojne. V Vukovarju, mestu heroju na skrajnem vzhodu države, bo politika enotno stopala v koloni spomina na preteklost, na leto 1991, ko je mesto padlo v roke srbskemu agresorju.
O hrvaški domovinski vojni je bilo napisano že marsikaj. Še več je bilo pometeno pod preprogo. Nedodelana oziroma še ne povsem popisana je zgodba o trimesečnem obleganju Vukovarja pred očmi svetovne javnosti. Vukovarski branilci so poskusili ubraniti mesto, a so bili prešibki, pomoči iz Zagreba pa ni bilo. Mesto je klonilo 18. novembra 1991. Svetovne televizije so prenašale kolono lačnih in prestrašenih civilistov, ki so skrušeni odhajali iz mesta, svetovne sile pa niso vojaško posredovale. Je bil Vukovar žrtvovan? Vprašanje, ki še zdaj deli in vzbuja pomisleke.
Med Vuko in Donavo, rekama, ki objemata Vukovar, se bodo danes spet vrnili v preteklost in se spomnili 1739 mrtvih, 2500 ranjenih, 56 mrtvih otrok in 22.000 izgnanih. Čustev ni mogoče nadzirati. Življenje piše svojo zgodbo.
Doslej je iz Vukovarja odšlo s trebuhom za kruhom najmanj 500 mladih družin. Ne glede na to, ali so Hrvati ali Srbi. Navsezadnje sta brezposelnost in revščina v obeh pisavah enaki, pravijo nekateri. Ostajajo starejši. Pri tistih nekaj mladih se na obrazu stežka izriše nasmeh. Prag tolerance med Hrvati in Srbi je venomer na meji, ko lahko pade na najnižjo točko, prag nestrpnosti prav tako. Čedalje več je tistih, ki si želijo čim prej zapustiti Vukovar. Ne glede na to, ali so Hrvati ali Srbi. Dela ni veliko, denarja še manj, optimizem se je že zdavnaj izselil daleč iz mesta. Tisti, ki so ostali, so priča svojevrstnemu nokturnu mesta, v katerem je, vsaj tako se zdi, prihodnost skoraj manj pomembna od preteklosti, ki z ranami, povezanimi s tragedijami, še vedno prežema skoraj vsak trenutek.
Vukovar ostaja mesto spomina, današnji dan, 18. november, pa je za mesto, ki ga politika nemalokrat zlorablja v lastne namene, in Vukovarčane, tako Hrvate kot Srbe, dan težkih čustev. O preteklosti, zlasti iz leta 1991, se zdi, da bolj ko je oddaljena, globlje jo domačini podoživljajo. To ni daleč od trenutnih razmer.
Vodni stolp, simbol obrambe mesta, je obnovljen, slovesno so ga osvetlili pred kratkim. Nekaj milijonov je stala obnova stolpa, prerešetanega z nekaj sto projektili, ki je vrsto let kot spomin opozarjal na preteklost. Vse popotnike, ki jih pot zanese v Vukovar, od nedavnega na vhodu v mesto pričakajo skoraj šest metrov visoke skulpture v obliki črke V.
»Kot simbol naše zmage, črka V so začetne črke našega mesta in znak, s katerim so se pozdravljali branilci Vukovarja,« je pojasnil župan Vukovarja Ivan Penava, ki je že nekajkrat ponovil, da »v Vukovarju še ni čas za cirilico«, in spomnil na leto 2013, ko so nezadovoljneži udrihali s kladivom po dvojezičnih tablah, jih zaradi napisov v cirilici trgali in pljuvali. Ogenj tega dogodka še zdaj gori, saj si drugače tudi ne gre razložiti dejstva, da morajo otroci ene narodnosti še vedno – kljub lepim besedam in 29 let pozneje – v šolo dopoldne, druge narodnosti pa popoldne.
Mesto, ki ima poseben status na Hrvaškem. FOTO: Občina Vukovar
O hrvaški domovinski vojni je bilo napisano že marsikaj. Še več je bilo pometeno pod preprogo. Nedodelana oziroma še ne povsem popisana je zgodba o trimesečnem obleganju Vukovarja pred očmi svetovne javnosti. Vukovarski branilci so poskusili ubraniti mesto, a so bili prešibki, pomoči iz Zagreba pa ni bilo. Mesto je klonilo 18. novembra 1991. Svetovne televizije so prenašale kolono lačnih in prestrašenih civilistov, ki so skrušeni odhajali iz mesta, svetovne sile pa niso vojaško posredovale. Je bil Vukovar žrtvovan? Vprašanje, ki še zdaj deli in vzbuja pomisleke.
Čustev ni mogoče nadzirati
Med Vuko in Donavo, rekama, ki objemata Vukovar, se bodo danes spet vrnili v preteklost in se spomnili 1739 mrtvih, 2500 ranjenih, 56 mrtvih otrok in 22.000 izgnanih. Čustev ni mogoče nadzirati. Življenje piše svojo zgodbo.
Današnji spomin na preteklost sredi mesta. FOTO: Dejan Vodovnik
Doslej je iz Vukovarja odšlo s trebuhom za kruhom najmanj 500 mladih družin. Ne glede na to, ali so Hrvati ali Srbi. Navsezadnje sta brezposelnost in revščina v obeh pisavah enaki, pravijo nekateri. Ostajajo starejši. Pri tistih nekaj mladih se na obrazu stežka izriše nasmeh. Prag tolerance med Hrvati in Srbi je venomer na meji, ko lahko pade na najnižjo točko, prag nestrpnosti prav tako. Čedalje več je tistih, ki si želijo čim prej zapustiti Vukovar. Ne glede na to, ali so Hrvati ali Srbi. Dela ni veliko, denarja še manj, optimizem se je že zdavnaj izselil daleč iz mesta. Tisti, ki so ostali, so priča svojevrstnemu nokturnu mesta, v katerem je, vsaj tako se zdi, prihodnost skoraj manj pomembna od preteklosti, ki z ranami, povezanimi s tragedijami, še vedno prežema skoraj vsak trenutek.
Vukovar ostaja mesto spomina, današnji dan, 18. november, pa je za mesto, ki ga politika nemalokrat zlorablja v lastne namene, in Vukovarčane, tako Hrvate kot Srbe, dan težkih čustev. O preteklosti, zlasti iz leta 1991, se zdi, da bolj ko je oddaljena, globlje jo domačini podoživljajo. To ni daleč od trenutnih razmer.
Vodni stolp
Vodni stolp, simbol obrambe mesta, je obnovljen, slovesno so ga osvetlili pred kratkim. Nekaj milijonov je stala obnova stolpa, prerešetanega z nekaj sto projektili, ki je vrsto let kot spomin opozarjal na preteklost. Vse popotnike, ki jih pot zanese v Vukovar, od nedavnega na vhodu v mesto pričakajo skoraj šest metrov visoke skulpture v obliki črke V.
Vodni stolp, simbol obrambe mesta, je obnovljen, slovesno so ga osvetlili pred kratkim. FOTO: Miroslav Slafzauerc/Cropix
»Kot simbol naše zmage, črka V so začetne črke našega mesta in znak, s katerim so se pozdravljali branilci Vukovarja,« je pojasnil župan Vukovarja Ivan Penava, ki je že nekajkrat ponovil, da »v Vukovarju še ni čas za cirilico«, in spomnil na leto 2013, ko so nezadovoljneži udrihali s kladivom po dvojezičnih tablah, jih zaradi napisov v cirilici trgali in pljuvali. Ogenj tega dogodka še zdaj gori, saj si drugače tudi ne gre razložiti dejstva, da morajo otroci ene narodnosti še vedno – kljub lepim besedam in 29 let pozneje – v šolo dopoldne, druge narodnosti pa popoldne.
