V nadaljevanju preberite:

»Prosojna bledica njenega dvignjenega obraza, ko se je dušila v dimu; štrenasti prameni njenih las, s katerih si je poskušala otresti ogenj; lepota obleke v barvi češnjevega cveta, ki se je spreminjala v plamen; vse to je bilo tako okrutno, tako strašno.«

To je citat iz kratke zgodbe Slika pekla japonskega pisatelja Rjunosukeja Akutagave. Celotno zgodbo v tem dokaj kratkem remek delu pripoveduje sluga močnega lorda Horikave, ki mu služi tudi Jošihide, »največji slikar v deželi«. Plemič od umetnika zahteva, naj naslika »naraku«, kar se običajno prevaja kot »budistični pekel«. In čeprav se ta močno razlikuje od krščanskega, imata oba pekla nekaj skupnega: ogenj kot najstrašnejšo kazen za človeška bitja, ki so si med bivanjem na Zemlji nakopičila številne grehe.

Preden se loti upodabljanja zadnjega prizora na zvitku, ki prikazuje ta strahotni plamen, Jošihide od gospodarja zahteva, naj da na lesenih nosilih zažgati lepo dekle, tako da bo imel umetnik pred očmi tisto pravo izvirno trpljenje. Lord Horikava izbere slikarjevo hčerko Juzuki, ki prav tako pri njem služi kot nekakšna dvorna dama.

Slikar strastno končuje svoje delo, ne da bi dojel, da v istem trenutku izgublja ljubljeno edinko. Nastala je najlepša slika vseh časov in plemič je zadovoljen. Ko Jošihide izve, kdo je bila lepotica, žrtvovana v peklenskem ognju, spozna, da je umetnost postavil nad življenje in da je bil zaradi tega kaznovan z uničenjem tistega, kar je najbolj ljubil. Takrat odide do prvega drevesa in se obesi.