Kdor dodano vrednost ustvarja v Avstriji, jo lahko tudi tu, če mu to omogočimo

V pogovoru s prof. Zdravkom Kačičem o infrastrukturnih načrtih univerze in problematiki bega možganov iz vzhodne Slovenije.
Fotografija: Zdravko Kačič si prizadeva, da bi na mariborski univerzi še dvignili kakovost izobraževanja in raziskovanja. V prihodnjih letih tako načrtujejo 22 infrastruktrunih projektov. FOTO: Črt Piksi
Odpri galerijo
Zdravko Kačič si prizadeva, da bi na mariborski univerzi še dvignili kakovost izobraževanja in raziskovanja. V prihodnjih letih tako načrtujejo 22 infrastruktrunih projektov. FOTO: Črt Piksi

Prof. dr. Zdravku Kačiču se obeta drugi mandat na čelu Univerze v Mariboru. Že v prvem je zastavil načrt, da bo univerza z novimi infrastrukturnimi pridobitvami postala sodobnejša in privlačnejša za študente in raziskovalce, predvsem pa še kakovostnejša. Ključno se mu zdi zgraditi trden most med univerzo in gospodarstvom, še posebno ker mladi bežijo v Avstrijo, kjer so možnosti za delo boljše in plače višje. Vendar to ni samo problem univerze, ampak tudi države, da poskrbi, da se vzhod­na Slovenija razvije tako, da bo prispevala k uspešnosti celotne družbe.

V kakšni kondiciji je Univerza v Mariboru?

Lahko bi rekel, da tečemo na polno. V zadnjih treh, štirih letih smo kljub epidemiji zastavili dolgoročni razvoj univerze, predvsem z mislijo, da je to edina visokošolska ustanova takšne velikosti v vzhodni Sloveniji in kot taka mora imeti pomembno vlogo v tem delu države. To lahko dosežemo, če zagotavljamo ustrezno kakovost svojih dejavnosti, zato so med glavnimi projekti posodobitve infrastrukture. Hvaležni smo ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, da je prepoznalo nujnost teh projektov, od super­računalnika do drugih vlaganj v raziskovalno opremo za posamezne fakultete v vrednosti 29 milijonov evrov.

Hkrati smo pripravili načrt za naprej, v katerem je 22 infrastrukturnih projektov, ki nadgrajujejo ali na novo postavljajo fakultete.

image_alt
Najzahtevnejše raziskave tudi v Sloveniji

Katere dosežke iz prvega mandata bi še posebej izpostavili?

Zagotovo, da smo uspešno prebrodili epidemijo, za katero upam, da se je zdaj res končala. V kratkem času smo prešli na študij na daljavo. K sreči smo takrat zaključevali projekt superračunalnika, prav tako smo že izvajali projekte RIUM (projekte nadgradnje raziskovalne infrastrukture). Tako smo imeli infrastrukturo, ki nam je omogočila kakovosten prehod.

V tem mandatu je marsikaj kulminiralo, hkrati pa smo pripravili novo strategijo razvoja za obdobje do leta 2030. Vključili smo vse deležnike in menim, da smo zastavili velikopotezen načrt razvoja univerze. Sočasno je tekel postopek reakreditacije, ki sicer še ni končan, je pa še bolj povezal akademsko skupnost in pokazal njeno enotnost, potrebno, da dosežemo zastavljeno.

Omenil bi še začrtano pot prenosa znanja v okolje, kar smo uokvirili pod imenom INNOVUM podporno okolje. To je naš odgovor na kritiko evropskih recenzentov, ki so leta 2019 na predstavitvi svojih ugotovitev v državnem zboru jasno izpostavili, da Slovenija nima ustrez­nega sistema prenosa znanja iz institucij znanja v okolje. Želimo si, da bi država prepoznala naš projekt in mu namenila ustrezno podporo. Prepričani smo, da je pomemben za razvoj gospodarstva in s tem celotne vzhodne Slovenije. Menimo tudi, da bi lahko ta vzorec nato prenesli na celotno državo.

Superračunalnik Vega. FOTO: Gregor Gomboc, Izum
Superračunalnik Vega. FOTO: Gregor Gomboc, Izum

Kaj pričakujete od nove vlade?

Upam, da bo zavezana uresničevanju strateških dokumentov, med temi novega zakona o znanstveno­raziskovalni in inovacijski dejavnosti (ZZrID). Kot univerza pa si seveda želimo uresničevanje nacionalnega programa visokega šolstva, upam, da bo posodobljen tudi zakon o visokem šolstvu, ki bi ga morali že leta 2011 korenito spremeniti na podlagi prejšnjega nacionalnega programa in omogočiti, da bodo slovenske univerze znotraj evropsko primerljivega zakonodajnega okvira aktivno sodelovale pri oblikovanju skupnega evropskega visokošolskega prostora. Univerza v Mariboru sodeluje v projektu ustanovitve Evropske univerze Athena. Vsekakor je potrebno razumevanje, da je treba na evropski ravni zagotoviti globalno konkurenčnost tudi slovenskega univerzitetnega prostora.

To pri nas nujno pomeni odpiranje slovenskega visokošolskega prostora širšemu, vsaj evropskemu prostoru, kar pa brez umes­titve angleškega jezika v visoko šolstvo ne bo šlo. Že po preteklem nacionalnem programu bi morali imeti nabor študijskih programov na univerzah v angleškem jeziku tako za tuje kot domače študente. Zamudili smo celo desetletje. Naša univerza v okviru projekta evropskih univerzitetnih mrež Athena, v katerem sodeluje sedem univerz, ustanavlja programe, ki bodo zanimivi tako za študente iz evropskega prostora kot zunaj njega. Evropska unija se tudi kot celota sooča z odtekanjem možganov, ti mehanizmi so zato nujni, da zagotovimo kroženje možganov znotraj EU in dotok novih ljudi.

Je lahko Univerza v Mariboru med najboljšimi v Evropi in globalno?

To je visokoleteča ambicija. Naj tu prevzamem filozofijo boksa: mi smo lahko najboljši v svoji kategoriji. Kot univerza na eni strani gradimo odličnost izobraževalnega in raziskovalnega dela, na drugi gojimo pripadnost univerzi. V samoevalvaciji smo identificirali štiri raziskovalna področja, kjer imamo po več kot sto raziskovalcev, na ta področja smo tudi usmerili potrebno novo raziskovalno opremo, da lahko dosegamo evropske in svetovno primerljive rezultate. Verjamem, da se bo to pokazalo tudi na lestvicah rangiranja univerz, s katerimi pa je tako: vsake oči imajo svojega malarja in tudi za vsako univerzo se najde lestvica, na kateri se uvrsti najbolje. Vendar lestvice niso naš cilj. Cilj je predvsem, da smo čim bolj mednarodno aktivni, da tako postanemo globalno prepoznaven inovacijski ekosistem. Ravno zdaj predsedujemo podonavski rektorski konferenci, ki združuje 64 univerz.

Velika težava znanstvenorazisko­valnega področja v Sloveniji je bila finančna podhranjenost. Večina upa, da se bo z novim zakonom ZZrID to vendarle uredilo.

Že leta 2020 bi morali doseči financiranje raziskovalne dejavnosti v višini enega odstotka BDP, leta 2022 smo malo čez polovico do tega cilja. Nas pa veseli, da je bil v državnem zboru poleg zakona pred slabim mesecem sprejet tudi nacionalni program visokega šolstva do 2030. Cilj torej je, da tudi na področju visokošolskega izobraževanja do 2025 dosežemo financiranje v višini enega odstotka, nato pa ga do leta 2030 skupno za raziskovanje in izobraževanje še dvignemo za 0,4 odstotka.

To so zelo pomembni koraki, ki nam bodo omogočali, da bomo ostali konkurenčni.

Naučili smo se, da tudi v 21. stoletju znanosti ni avtomatsko zagotovljeno zaupanje, kvečjemu nasprotno, opozarja sogovornik. FOTO: Črt Piksi
Naučili smo se, da tudi v 21. stoletju znanosti ni avtomatsko zagotovljeno zaupanje, kvečjemu nasprotno, opozarja sogovornik. FOTO: Črt Piksi

Se bo s tem dvignil tudi ugled znanosti?

Vsaj posredno, ker se bomo tudi pri nas lahko lotevali najpomembnejših in najaktualnejših tem na še več področjih znanosti. S tem bomo pridobili znanje, ki bo širši družbi omogočilo konkurenčnejši razvoj.

Je pa to seveda premalo. Naučili smo se, da tudi v 21. stoletju znanosti ni avtomatsko zagotovljeno zaupanje, kvečjemu nasprotno. Če se v očeh javnosti prehitro pojavijo neki rezultati, se porajajo sumi in dvomi in ne veselje, da je znanost tega sposobna. Bolj se moramo truditi pri ozaveščan­ju, predstavljati je treba znanje, opozarjati na neznanje. Zaupanje v rezultate dela bomo krepili z izkazanim odgovornim delom in ustreznim predstavljanjem dosežkov.

Torej se morate znanstveniki pogosteje oglašati.

Seveda, to je zelo pomembno, vendar je potreben razmislek, kdaj in kako, da se izognemo porajanju občutka populizma. Tu je vprašanje, ali to počnemo prek tradicionalnih medijev ali na družbenih omrežjih. Videli smo, da lahko dosežemo tudi nasprotni učinek.

Zelo pomemben je seveda raziskovalni del univerz. Katera področja še posebej negujete na mariborski univerzi?

Vsekakor se bo s prihodnjim, še hitrejšim napredkom odpiralo veliko novih vprašanj, ki bodo zahtevala predvsem interdisciplinarni pristop. V sprejetih dokumentih smo opredelili naša ciljna razisko­valna področja, to so zagotovo napredni materiali in tehnologije, ki povezujejo strojništvo, kemijo, medicino, elektrotehniko, potem so tu pametni energetski in krožni sistemi, zdravje in varna hrana, funkcionalni obnovljivi viri in digitalizacija ter umetna inteligenca. Smo v času, ko je samooskrba zelo pomembna tema, in mi smo univerza v vzhodni Sloveniji, kjer pretežno pokrivamo slovenske potrebe po hrani. Želimo se povezati na vseh navedenih področjih, da bomo probleme tega desetletja lahko obravnavali čim bolj celostno.

Omenjate pa tudi pomembnost humanističnih ved.

Da, zavedamo se, da bo družba 5.0 v ospredje postavljala tudi humanistična, družboslovna in umetnostna področja. Pojavili se bodo družbeni izzivi, na katera bodo morale odgovore najti te vede. Kar poglejte, kaj se je zgodilo z družbenimi omrežji. Družba nanje ni bila pripravljena, nihče jih ni obravnaval, nihče se ni ukvarjal, kako jih umestiti in izkoristiti, zdaj pa imamo množico negativnih učinkov. Te vede bodo denimo pomembne pri uvajanju avtonomnih vozil in drugih novih tehnologij, ki bodo oblikovale prihodnjo družbo.

image_alt
Politiki ne razumejo ali pa nočejo razumeti, kaj pripoveduje znanost

Ste zadovoljni z vpisom na fakultete?

Število se povečuje, tudi letos glede na podatke informativnih dni opažamo porast. Zdaj imamo več kot 14.000 študentov. Na nekaterih programih interes daleč presega kapacitete, na primer na medicini, želeli pa bi več vpisa na tehniških študijskih programih. Ta problem delimo z drugimi univerzami in menimo, da bi tudi država morala sprejeti jasnejšo strategijo. Problemi vpisa, po mojem mnenju, ne smejo biti le problem univerz, saj gre za strateške cilje države in voditi je treba ustrezno celovito kadrovsko politiko tudi na državni ravni. Potrebna je dobra štipendijska politika, popularizacija teh študijev, sami se tu trudimo s poletnimi šolami, tekmovanji, a kot univerza imamo omejen doseg.

Velik problem je financiranje mladih raziskovalcev, večina je podplačanih, zato odhajajo.

To je še kako pomembno vprašanje za našo univerzo, ki deluje 12 kilometrov od pete najrazvitejše regije v Evropi. Doživljamo izjemen kadrovski pritisk. Pred epidemijo skoraj ni minil teden, da ne bi dobivali klicev iz avstrijskih podjetij in tamkajšnje gospodarske zbornice, ki so spraševali po kadrih. Radi bi, da bi bili mladi raziskovalci, ki bi ostali na univerzi, najkakovostnejši, ampak za to jim moramo ponuditi privlačne pogoje, kar pa je težko, če jim nekaj kilometrov stran zagotavljajo bistveno boljše.

Nujna bi bila prenova sistema plač v javnem sektorju. Upoštevati je treba, da univerze lahko generirajo nadpovprečno dodano vrednost, ki ima dolgoročni vpliv na celotno družbo, zato je treba vzpostaviti stimulativne delovne pogoje, ne samo za mlade, zanje prioritetno, ampak tudi za strokovne delavce, druge raziskovalce, visokošolske učitelje. Ne vidim rešitve v smeri izstopa iz plačnega sistema v javnem sektorju, ker ni razdelano, kam bi nato vstopili, tudi ni potrebe, če bomo znali razumeti raznolikosti v javnem sektorju in najti temu primerne rešitve.

image_alt
Beg možganov z univerze

Omenili ste 22 infrastrukturnih projektov, ki jih boste začeli v prihodnjem obdobju. Kateri so največji?

V zadnjih letih je nekaj fakultet dobilo nove prostore, a večina domuje v stavbah, ki so stare 50, 60 let in ne ustrezajo potrebam in za študente niso privlačno okolje. Nekaj fakultet se bo dogradilo, ena večjih investicij bo v kompleks tehniških fakultet na Smetanovi ulici. Druga je reševanje problematike trojčka fakultet, Fakultete za naravoslovje in matematiko, Filozofske fakultete in Pedagoške fakultete. Stavba, v kateri so, se pogreza, ker je bila zgrajena na nekdanjem smetišču, zato bomo v neposredni bližini zgradili tri nove stavbe. Vsega tega ne bi bilo brez dobrega sodelovanja z lokalnim okoljem in seveda Mestno občino Maribor.

»Radi bi, da bi bili mladi raziskovalci, ki bi ostali na univerzi, najkakovostnejši, ampak za to jim moramo ponuditi privlačne pogoje, kar pa je težko, če jim nekaj kilometrov stran zagotavljajo bistveno boljše.« FOTO: Črt Piksi
»Radi bi, da bi bili mladi raziskovalci, ki bi ostali na univerzi, najkakovostnejši, ampak za to jim moramo ponuditi privlačne pogoje, kar pa je težko, če jim nekaj kilometrov stran zagotavljajo bistveno boljše.« FOTO: Črt Piksi

Se v Ljubljani zavedajo pomembnosti Univerze v Mariboru?

To je zelo težko vprašanje. Rekel bi, da se periodično. Ali se zavedamo trenutka, v katerem živimo? Se zavedamo, da Slovenija potrebuje jasno izdelano geostrateško politiko? V prestolnico se dnevno vozi več kot sto tisoč ljudi, ne poznam točnih številk, velik del ljudi iz vzhodne Slovenije odhaja v Avstrijo. Tako v naši regiji izgubljamo za eno veliko mesto potenciala, ki bi lahko dodano vrednost ustvarjal tu. Smo pred težko nalogo, kako vrniti Maribor in širšo okolico na pomembno mesto, kjer sta pred desetletji že bila, seveda z novimi vsebinami, za katere obstaja potencial.

Če je nekdo sposoben dodano vrednost ustvarjati v Avstriji, potem jo je zagotovo sposoben tudi tu, če mu to omogočimo. To je vloga geostrateške politike, zavedanja nujnosti vlaganja v lokalna okolja. Pravzaprav nas žalostijo pogovori o dodatnih hitrih vlakih, novem voznem pasu na avtocesti proti Ljubljani. To pomeni, da ne vidimo potrebe, da se vzhodna Slovenija razvije na način, da bo prispevala k uspeš­nosti celotne države.

Naj znova spomnim na primer našega satelita in podjetja Skylabs. To je zgodba, ki kaže, da se da. Podjetje, sicer res na nekem ozkem segmentu, zagotavlja evropsko neodvisnost v svetovnem merilu. In v njem so zaposleni večinoma naši diplomanti, nekatere nam je uspelo privabiti nazaj iz tujine. Zelo pomembno je, da jim ponujamo delovne pogoje, ki so primerni za njihovo izobrazbo, da jim ponujamo izzive, da bodo lahko udejanjili svojo ustvarjalnost in inovativnost.

image_alt
Kako so Mariborčani zgradili prvi slovenski nanosatelit

Menite, da je še prostor za ustanavljanje novih univerz?

Po standardih, če naj bo ena popolna univerza na milijon prebivalcev, potem je načeloma univerz dovolj. Nujno je, da država izpolni zaveze iz strateških dokumentov in ustrezno financira obstoječe visokošolske ustanove in raziskovalne institute. V letu 2011 se je to pokazalo v izrazitem skoku obsega in kakovosti znanst­venoraziskovalnih rezultatov, ker se je pomembno povečalo financiranje. V naslednjih letih se je obseg financiranja žal zmanjšal in tega porasta rezultatov ni bilo mogoče nadaljevati. Praviloma razvoj sam pokaže, ali so potrebe ali ne. Na silo in politično motivirano umeščanje določenih institucij pa je seveda dvomljivo, sploh če ni nekih jasnih temeljev.

Mariborski satelit Trisat je že v orbiti, zdaj sestavljajo že nove. FOTO: Tadej Regent
Mariborski satelit Trisat je že v orbiti, zdaj sestavljajo že nove. FOTO: Tadej Regent

Kakšno je vaše mnenje o sistemu ocenjevanja kakovosti razisko­valnega dela? Pogosto vse temelji na številu objav.

Mi smo pristopili k pobudi Dora (Declaration on Research Assess­ment), ki vrednoti raziskovalno in izobraževalno delo bolj z vsebinskega vidika. Gre za odmik od doktrine vrednotenja zgolj na objave, kar se je deloma tudi izrodilo. Število objav in publikacije, v katerih so objavljeni znanstveni članki, so pokazatelji, ne sme pa biti to edino merilo, ker lahko povzroči inflacijo objav, na primer tri ali štiri članke bi lahko združili v eno kompleksnejšo objavo, ki bi imela večji vpliv in učinek v strokovni javnosti.

Kakovost posamezne institucije mora imeti tudi neko veljavo. V našem prostoru se gledajo le dokazila o stopnji izobrazbe, pri čemer skoraj ni pomembno, katera institucija jih je izdala. Čaka nas še veliko dela v smeri gradnje univerze kot blagovne znamke, da bo že iz imena delodajalcem jasno, s kakšnimi kompetencami se ponaša nekdo z našo diplomo.

Kot rektorju vam delo vzame veliko časa in energije, vseeno pa še predavate in raziskujete v Laboratoriju za digitalno procesiranje signalov na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.

Da, ta del se pogosto začne po 22. uri, ko opravim dnevne zadeve. Trudim se, da kot vodja raziskovalnega programa naprednih metod interakcij v telekomunikacijah še vedno koordiniram delo in tudi sam raziskujem. Sicer manj kot prej, a izkoristim vse možnosti, ki nam jih ponujajo orodja oddaljenega sodelovanja. Je pa res, da je marsikatero elektronsko sporočilo poslano v poznih večernih ali zgodnjih jutranjih urah. Izzivi na tem področju so vsekakor tisti, ki me držijo tu.

Preberite še:

Komentarji: