Upokojeni astronavt slovenskega rodu, zdaj profesor na koloradski državni univerzi Ronald Šega je prepričan, da bo človek v prihodnosti stopil tudi na Mars, saj smo ljudje po naravi raziskovalci. Ali bo vesolje na voljo sleherniku, je odvisno predvsem od tega, kako se bodo zasebna vesoljska podjetja znašla pri zmanjševanju stroškov. V pogovoru pa tudi o tem, kako mu je slabo vreme omogočilo iz vesolja fotografirati Slovenijo.
Mineva 50 let od prvega pristanka človeka na Luni. Kako se ga spominjate?
Ves svet je bil v nekem smislu del tistega poleta in pristanka. Do takrat smo bili na planetu Zemlja, v tistem trenutku pa smo pristajali na drugem nebesnem telesu. To je bil vznemirljiv trenutek, po katerem smo na Luno gledali nekoliko drugače: tam je bil zdaj človek. Po šestih pristankih s človeško posadko je sledil dolg premor, ki traja do danes, kar pa je presenečenje. Menili smo, da bo premor kratek, da bomo šli znova na Luno in naprej na Mars. No, saj smo nadaljevali delo, vendar z roboti, sateliti in drugimi napravami. Tudi to je pomembno.
Menite, da bi morali ljudje zdaj že stopiti tudi na Mars?
Ronald Šega v raketoplanu Discovery FOTO: Nasa
Vsekakor nam je usojeno, da bomo stopili na Mars, to je logična izbira in ljudje smo raziskovalci. Ko smo majhni, nam zadostuje dvorišče za hišo, nato gremo naprej. Raziskujemo telo, možgane, oceane, vesolje. Teleskopi in robotska plovila nam omogočajo strojno raziskovanje. A to, da gremo fizično na kraj, ki nas zanima, je v naši naravi.
Kako pa gledate na Nasine načrte, da se z odpravo Artemida leta 2024 znova s posadko poda na Luno?
Podrobnosti ne poznam, ampak že to, da stvari poženemo v tek, se mi zdi dobra ideja.
Okoli Lune se je znova razvilo nekakšno tekmovanje, ne sicer tako zagrizeno kot v obdobju hladne vojne, a čutiti je, da si države zelo želijo doseči nove pristanke človeške posadke na Luni. Je za osvajanje vesolja boljše tekmovanje ali sodelovanje?
Nisem seznanjen z vsemi načrti, toda pri vesoljskem programu vidim analogijo z zgodnjo aviacijo. Evoluciji letalstva in vesoljskega programa sta si namreč podobni. Tudi prvi letalci so tekmovali, kateri bo prvi. Tveganje je bilo veliko, zato jih je bila le peščica. Sčasoma so letala postala boljša, nevarnost je bila manjša, nato so v letalih začeli prevažati ljudi. Zaživel je potniški promet. Tudi v astronavtiki nastaja komercialni vesoljski program, a kljub tekmovalnosti so pravila za vse enaka. Bistveno je, da podjetja zagotovijo varnost, za nas pa je več možnosti, da si zagotovimo cenejši polet.
Bo vesolje kmalu dostopno za vse?
Odvisno od tega, kako uspešno bodo podjetja zmanjševala stroške. Že nekateri letalski poleti so še vedno razmeroma dragi. Več organizacij sicer ponuja podorbitalne polete, ki bodo po mojem mnenju kmalu dovolj varni in dostopni. To so kratki poleti, na katerih plovilo doseže desetino hitrosti, potrebne za dosego orbite, zato je to bolj enostavno in cenejše.
Kaj je bilo za vas najbolj vznemirljivo, ko ste prvič leteli v vesolje?
Prvo, kar človeka preseneti, je izstrelitev. Tega ne morejo ponazoriti v simulatorju. Dva trdogorivna potisnika proizvajata ogromno količino energije, vse se trese, po dveh minutah se stopnji odtrgata. Pri trikratniku zemeljskega pospeška je tako, kot da bi ti nekdo sedel na prsih.
V Slovenijo se radi in redno vračate. Kako je bilo videti našo državo iz vesolja?
V orbiti smo večkrat preleteli Slovenijo, a jo je bilo težko najti, ker je pogosto nagajalo vreme. Po prvem poletu sem jo obiskal, to je bilo jeseni 1994, in takrat sem obljubil, da jo bom naslednjič fotografiral. Drugi polet, marca 1996, naj bi trajal osem dni in pol. Skušal sem izpolniti obljubo, vendar je bilo nad Slovenijo vse dni oblačno. Zaradi slabega vremena pa so vrnitev na Zemljo premaknili za en dan in ravno tisti dan so se oblaki razprli in naredil sem nekaj izjemnih fotografij Slovenije.
Kako ste se počutili tam zgoraj?
Zemlja je ogromna in polje zvezd je še večje. Dobil sem občutek, da sem zelo majhen.
Kako to, da niste ostali pri Nasi, ampak ste nadaljevali poklicno pot v akademskih vodah?
Kariero sem začel na koloradski univerzi, kjer sem doktoriral. Nato sem nekaj časa sodeloval pri testiranjih za vesoljske polete na univerzi v Houstonu, kjer sem spoznal ljudi z Nase. Prijavil sem se v program za urjenje astronavtov. Izkušnja je bila odlična, toda veliko vrednost vidim v tem, da sem del izobraževalnega sistema.
Kaj rečete študentom, ki si želijo biti astronavti?
Vedno poudarjam, da je za poklic najbolje izbrati nekaj, kar vas res veseli. Ker če nekaj radi delate, boste pri tem uspešni. Delati dobro, kar radi delate, je vedno boljša strategija kot pa ugibati, kaj je treba narediti, da bi nekaj postali.
Ameriški Slovenec, 66-letni Ronald Šega je profesor sistemskega inženiringa na koloradski državni univerzi v Fort Collinsu. Diplomiral je iz matematike in fizike na akademiji ameriškega vojnega letalstva, leta 1975 je magistriral iz fizike na ohajski državni univerzi, leta 1982 pa doktoriral iz elektroinženirskih znanosti na koloradski državni univerzi. Je upokojeni generalmajor ameriških letalskih sil in nekdanji Nasin astronavt. Tretjega februarja 1994 je z raketoplanom Discovery prvič poletel v vesolje na prvi skupni ameriško-ruski misiji, ko je v ameriškem plovilu v vesolje poletel Rus Sergej Krikalev.
Ekipa je opravila več poskusov, po 130 obhodih Zemlje se je 11. februarja po osmih dneh, sedmih urah in devetih minutah vrnila na trdna tla. Šega je v vesolje odnesel tudi slovensko zastavo. Od novembra 1994 do marca 1995 je bil direktor Nasinih odprav v Zvezdnem mestu v Rusiji, tam je organiziral urjenja astronavtov in kozmonavtov, ki so se takrat podajali na rusko vesoljsko postajo Mir. Nato je 22. marca 1996 drugič poletel v vesolje, tokrat na raketoplanu Atlantis. To je bila tretja misija, ko se je raketoplan spojil z vesoljsko postajo Mir, na Zemljo so se vrnili po devetih dneh, petih urah in 16 minutah.
