Nenavaden primer nenavadnih Marsovih lun
Sta bili luni Fobos in Deimos nekoč del istega nebesnega telesa?
Odpri galerijo
Fobos FOTO: NASA/JPL/University of Arizona
Mars, trenutno glavna zvezda med planeti, ima dve nepravilno oblikovani luni, Fobos in Deimos, kar v grščini pomeni strah in grozo. Znanstveniki so se z računalniškim modelom vrnili daleč v preteklost in ugotovili, da bi lahko imeli skupnega prednika.
Naravna satelita je avgusta 1877 odkril ameriški astronom Asaph Hall, ki je že skoraj obupal nad iskanjem, a ga je žena Angelina spodbujala, naj se vendarle še malo potrudi. Vse od takrat begata astronome. V primerjavi z našo Luno sta to v resnici lunici – Fobos ima premer 22 kilometrov in je tako kar 160-krat manjši od Lune, Deimos je še manjši, saj ima premer le 12 kilometrov. Naš satelit je lepo okrogel, Marsovi luni pa sta precej krompirjaste oblike in bolj spominjata na asteroida. Več teorij govori o tem, da je rdeči planet v preteklosti ujel dva vesoljska kamna, a se zaplete pri orbitah.
Če bi ju Mars ujel, bi morali lunici po pojasnilih Amirhosseina Bagherija, doktorskega študenta na univerzi ETH v Zürichu, imeti močno elipsasto orbito s povsem naključno nagnjenostjo. Toda tira sta skoraj krožnici tik nad Marsovim ekvatorjem. Fobos je le 6000 kilometrov nad planetom in se okoli Marsa zavrti trikrat na dan, Deimos pa svojo tirnico prepotuje v 30 urah. Fobos se v nasprotju z našo Luno planetu približuje in bo zaradi sil razpadel v približno 40 milijonih letih, je izračunala Bagherijeva ekipa v študiji, objavljeni v reviji Nature Astronomy.
Znanstveniki so ustvarili računalniški model, ki simulira evolucijo obeh lun, in ugotovili, da bi lahko izvirali iz skupnega nebesnega telesa. Model je namreč pokazal, da bi lahko bila v orbiti nekoč večja luna, v katero se je zaletelo drugo nebesno telo, Fobos in Demios pa sta njena ostanka. Ena od teorij sicer govori tudi, da sta luni ostanka trka večjega nebesnega telesa s samim Marsom.
Znanstveniki so morali najprej natančno proučiti vse sile, ki delujejo med planetom in lunama, saj te vplivajo tako na velikost, notranjo strukturo kot na oddaljenost med njimi. Pomagali so si s podatki pristajalnika Insight, ki proučuje potrese na Marsu in trke meteoritov, in s podatki o sestavi obeh lun, ki naj bi bili iz zelo poroznega materiala in imata tako zelo majhno gostoto.
Ko so v modelu zavrteli čas daleč v preteklost, so našli trenutek, ko sta se orbiti obeh lun srečali, torej trenutek, ko bi lahko nastali. To naj bi se zgodilo pred eno do 2,7 milijarde leti. Bolj natančno časa in tudi teorije o nastanku lun niso mogli določiti, saj je premalo znanega o notranji sestavi obeh lun, je pojasnil Bagheri. To se bo, kot upajo, že v nekaj letih spremenilo. Japonska vesoljska agencija namreč namerava leta 2024 proti Fobosu poslati sondo, da bo odvzela vzorce in jih prinesla na Zemljo.
Naravna satelita je avgusta 1877 odkril ameriški astronom Asaph Hall, ki je že skoraj obupal nad iskanjem, a ga je žena Angelina spodbujala, naj se vendarle še malo potrudi. Vse od takrat begata astronome. V primerjavi z našo Luno sta to v resnici lunici – Fobos ima premer 22 kilometrov in je tako kar 160-krat manjši od Lune, Deimos je še manjši, saj ima premer le 12 kilometrov. Naš satelit je lepo okrogel, Marsovi luni pa sta precej krompirjaste oblike in bolj spominjata na asteroida. Več teorij govori o tem, da je rdeči planet v preteklosti ujel dva vesoljska kamna, a se zaplete pri orbitah.
Če bi ju Mars ujel, bi morali lunici po pojasnilih Amirhosseina Bagherija, doktorskega študenta na univerzi ETH v Zürichu, imeti močno elipsasto orbito s povsem naključno nagnjenostjo. Toda tira sta skoraj krožnici tik nad Marsovim ekvatorjem. Fobos je le 6000 kilometrov nad planetom in se okoli Marsa zavrti trikrat na dan, Deimos pa svojo tirnico prepotuje v 30 urah. Fobos se v nasprotju z našo Luno planetu približuje in bo zaradi sil razpadel v približno 40 milijonih letih, je izračunala Bagherijeva ekipa v študiji, objavljeni v reviji Nature Astronomy.
Deimos FOTO: NASA/JPL/University of Arizona
Premalo znanega o sestavi lun
Znanstveniki so ustvarili računalniški model, ki simulira evolucijo obeh lun, in ugotovili, da bi lahko izvirali iz skupnega nebesnega telesa. Model je namreč pokazal, da bi lahko bila v orbiti nekoč večja luna, v katero se je zaletelo drugo nebesno telo, Fobos in Demios pa sta njena ostanka. Ena od teorij sicer govori tudi, da sta luni ostanka trka večjega nebesnega telesa s samim Marsom.
Model je pokazal, da bi lahko bila v orbiti nekoč večja luna, v katero se je zaletelo drugo nebesno telo, Fobos in Demios pa sta njena ostanka.
Znanstveniki so morali najprej natančno proučiti vse sile, ki delujejo med planetom in lunama, saj te vplivajo tako na velikost, notranjo strukturo kot na oddaljenost med njimi. Pomagali so si s podatki pristajalnika Insight, ki proučuje potrese na Marsu in trke meteoritov, in s podatki o sestavi obeh lun, ki naj bi bili iz zelo poroznega materiala in imata tako zelo majhno gostoto.
Ko so v modelu zavrteli čas daleč v preteklost, so našli trenutek, ko sta se orbiti obeh lun srečali, torej trenutek, ko bi lahko nastali. To naj bi se zgodilo pred eno do 2,7 milijarde leti. Bolj natančno časa in tudi teorije o nastanku lun niso mogli določiti, saj je premalo znanega o notranji sestavi obeh lun, je pojasnil Bagheri. To se bo, kot upajo, že v nekaj letih spremenilo. Japonska vesoljska agencija namreč namerava leta 2024 proti Fobosu poslati sondo, da bo odvzela vzorce in jih prinesla na Zemljo.
