Razumevanje preteklosti oblikuje prihodnost
Dr. Tjaša Konovšek je raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je članica programske skupine Politična zgodovina.
Dr. Tjaša Konovšek je raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer je članica programske skupine Politična zgodovina.
Predstavite nam instrument, ki ga najpogosteje ali najraje uporabljate pri delu.
Najpogosteje uporabljam prenosni računalnik, a to ni moj najljubši instrument. Ta vsekakor ostaja papir, ki skupaj z dobrim kemičnim svinčnikom in skodelico kave tvori mojo nepogrešljivo trojico raziskovalnih pripomočkov.
Kako bi povprečno razgledanemu v največ sto besedah razložili, kaj raziskujete?
Raziskujem politično zgodovino slovenskega prostora. Časovno gledano me zanima zgodovina zadnjih tridesetih let, skupaj s širšo zgodovino 20. stoletja. Raziskujem teme, kot so ustavne spremembe, oblikovanje nacionalne države, delovanje političnih strank ter parlamentarizem; s pomočjo konceptualne zgodovine razvozlavam razumevanje in pomene konceptov skozi čas, kot sta kriza in sprava, ter s pomočjo spominskih študij skušam razumeti politično vlogo obeleževanja dogodkov. Delo zgodovinarke se začne z ugotavljanjem dejstev, ki sestavljajo dogodke in procese. Nadaljuje se z ugotavljanjem vzročno-posledične povezanosti med njimi ter z njihovim umeščanjem v zgodovinski kontekst, torej v specifičen čas in prostor.
Zakaj imate radi znanost?
Ker odpira možnosti, za katere včasih niti ne vemo, da obstajajo. Znanost me vedno znova presneti – in najlepše je, da lahko zaradi njene univerzalnosti svoja zanimanja, ugotovitve ter dvome delim z ljudmi, s katerimi sem si bodisi povsem različna ali pa so mi zelo podobni, ter z ljudmi, ki jih sploh (še) ne poznam.
Kaj dobrega bi vaše delo lahko prineslo človeštvu?
Najbolj optimističen argument je, da nam razumevanje preteklosti lahko da dobro podlago za razumevanje sedanjosti in posledično oblikuje prihodnost. Tudi če sem osebno do tega načina razmišljanja včasih skeptična (mora znanost res biti uporabna, da je dobra?), mislim, da zgodovinopisje tako raziskovalcu kot bralcem prikaže situacijo, ki nam je tuja, ter nam jo naredi razumljivo (četudi ne nujno všečno). Mislim, da je to spretnost, ki nam lahko še kako služi v svetu, v katerem živimo.
Kdaj ste vedeli, da boste raziskovalka?
Ko sem bila izbrana za mesto mlade raziskovalke na Inštitutu za novejšo zgodovino. Zgodovina sama me je sicer pritegnila že v otroštvu, skupaj z branjem, a kako se bo vpela v moje življenje, je postalo jasno šele takrat.
Kaj zanimivega poleg raziskovanja še počnete?
Izven raziskovanja je na prvem mestu moja družina. Njej trenutno sledi ljubezen do kolesarjenja, ki – če smo že pri zgodovini – izvira iz časa pred fenomenom Primoža Rogljiča in Tadeja Pogačarja. Preostalo pozornost zavzamejo psi, knjige, sobne rastline in glasba.
Kaj je ključna lastnost dobrega znanstvenika?
Celovitost v najširšem smislu.
Katero bo najbolj prelomno odkritje ali spoznanje v znanosti, ki bo spremenilo tok zgodovine v času vašega življenja?
Napovedovanje prihodnosti je najbolj nehvaležna naloga zgodovinarja, zato tega ne počnem.
Bi odpotovali na Mars, če bi se vam ponudila priložnost?
Nikakor! Predmet mojega dela (ter stebri mojega življenja) so ljudje, teh pa na Marsu, kolikor mi je znano, trenutno ni prav veliko (nasmeh).
Na kateri vir energije bi stavili za prihodnost?
Na človeško – v smislu prilagodljivosti, iznajdljivosti, domišljije ter volje do preživetja.
S katerim znanstvenikom v vsej zgodovini človeštva bi šli na kavo?
S Hanno Arendt.
Katero knjigo, film, predavanje, spletno stran s področja znanosti priporočate bralcu?
Za krajše prebiranje priporočam spletne strani The Philosophical Salon, Aeon, Psyche in Alternator, med zgodovinarji pa priporočam Erica Hobsbawma in Enza Traversa.
Česa ne vemo o vašem področju, pa bi nas presenetilo?
Zgodovinarji nismo enciklopedije. Vem, vem, včasih delujemo tako, včasih se tako tudi obnašamo, a v resnici vemo kvečjemu razmeroma veliko o dokaj ozkem področju, s katerim se aktivno ukvarjamo. Čas, v katerem živimo, od zgodovinarjev kot raziskovalcev zahteva poglobljeno znanje o določeni temi ter predvsem kritičen razmislek, kako vemo, kar vemo, kako in o čem se naučiti več ter kako s tem znanjem obogatiti skupno védenje, ki ga človeštvo že ima. Zgolj zbiranje dejstev pri tem nikakor ni dovolj, je pa prvi, temeljni korak.
