V nadaljevanju preberite: 

Lanski prihod Applovih sistemskih čipov M1 je za tradicionalna vladarja področja računalniških procesorjev – Intel in AMD – pomenil zelo hladen tuš. V Cupertinu so se na videz vzeli od nikoder in že s prvo generacijo lastnega računalniškega procesorja napravili tehnološki preskok, za katerega je običajno potrebno desetletje vztrajnega razvoja. Toda uspeh vendarle ni prišel tako iznenada in temelji na vrsti domišljenih prijemov.

Prva, lanska izvedenka M1 je namenjena tanjšim prenosnikom macbook air in je dokazala smiselnost Applove strategije, toda takrat sta ostali neodgovorjeni dve bistveni vprašanji: ali lahko podjetje zamisel razširi navzgor na zmogljivejše in večje čipe ter ali nameravajo v Cupertinu grafično vezje obdržati integrirano v samem SoC – v nasprotju z uporabo diskretnih grafičnih kartic. Odgovora na to sta dali najnovejši različici M1 Pro in M1 Max v svežih macbookih pro. In v obeh primerih je videti, da sta pritrdilna. Gre namreč za občutno večja čipa od prvega M1. Medtem ko slednjega sestavljajo štiri večja in štiri manjša procesorska jedra, je v večjih bratih osem večjih jeder in dve manjši. Glavna razlika pa se skriva v grafičnem podsklopu. M1 Pro ima glede na izvirni M1 dvakrat več izrisovalnih enot, Max pa celo štirikrat več!