100 kilometrov z upanjem, pa tudi s solzami
Včasih se mi v življenju zazdi, kako nepomembno je moje bivanje. Sploh v kakšnih res življenjsko pomembnih situacijah začutim nemoč, ki mi daje občutek, da četudi bi se v resnici lotila pomagati, ne bi bilo niti najmanjšega učinka.
A na srečo me velikokrat predramijo ali ljudje v moji bližini ali kakšne situacije, s katerimi po svojih močeh skorajda nevidno prispevamo k boljšemu življenju. In le majhen korak, misel, dejanje, ki nam uspe, v trenutku postane nekaj velikega. Nam pomeni ogromno in verjamem, da tudi vsem tistim, za katere se trudimo. Veliko pomeni tudi našim najbližjim, prijateljem, znancem.
Gotovo ga opazijo tudi naključni opazovalci in prepričana sem, da vsaj v mislih spodbudi še marsikoga, ki se odzove že na to situacijo. Ali pa je veliko bolj odprt za naslednjo.
Vojna v Ukrajini nas je vse pustila brez besed. Še huje, marsikdo od nas tudi zajoka. Neznansko nam je hudo in ne moremo verjeti, da se kaj takega sploh lahko dogaja. Vse je narobe in ničesar od tega ne bi smelo biti, to se med seboj pogovarjamo vsi. A kaj lahko naredimo, da bo naš glas šel v vesolje? Kaj lahko naredimo za to, da jasno sporočimo, da to ni svet, ki si ga želimo in za katerega smo se vse do danes trudili po svojih močeh?
Najslabše je, če obstanemo. Če se prepričamo, da smo v tej zgodbi nepomembni in se od nje povsem distanciramo. Sama se že po službenih dolžnostih skupaj z ekipo sodelavcev trudim za to, da bi zatočišče nudili prav vsakemu, ki se je umaknil z vojnega območja. Posebne akcije pa se je spomnil Primož, moj mož.
Primož je že desetletja tako ali drugače malo poleg Svetovnega kolesarskega prvenstva novinarjev - World Press Cycling Championship (WPCC), kjer so novinarji – kolesarji med seboj stkali izjemne vezi. Iz različnih držav so tako postali prijatelji, tudi iz Rusije in Ukrajine.
Primož je stike s kolegi po svetu obdržal, od začetka vojne pa je še posebej povezan tako s Sergejem iz Kijeva kot z Andrejem iz Moskve. Ni besed, kako se počutita tako eden kot drugi, in nikomur med njima ni lažje.
In prav njima, seveda pa tudi vsem ostalim, v spodbudo in upanje, je Primož stkal kolesarsko vožnjo '100 KM Z UPANJEM, PA TUDI S SOLZAMI'.
V soboto, 19. marca 2022, so tako novinarji kolesarji pedala vrteli po različnih državah in po svojih močeh prijateljem sporočali podporo, razumevanje in vero v boljši jutri.
Na srečo sem se kolesarjenju lahko pridružila tudi sama in skupaj s Primožem in Miho smo prekolesarili točno 100 km po hrvaški Istri. Mi smo imeli eden drugega, da smo brez težav in v slogu premagali za ta letni čas še kar dolgo razdaljo. Naše misli pa so bile tokrat povsem drugje. Sama sem ves čas razmišljala, da se vojna sploh ne bi smela zgoditi in kako težko je vsem, kaj šele otrokom. Miha je omenjal hipersonične rakete, ki zadenejo brez zvoka; nepredstavljivo.
Primož ni rekel niti besede, zakaj se je odločil, kot se je, skupaj s prijateljem Petrom iz Nizozemske. Morda je tako, kot rečejo, da je včasih nekatere stvari pač samo treba storiti.
Verjetno je res, da naše sobotno kolesarjenje ne bo neposredno vplivalo na dogajanje v Ukrajini, ali morda pač, v nas samih?
V meni je prebudilo vero v dobro, v to, da je vedno vredno sporočati prave in dobre stvari. Še bolj sem prepričana, da mora vsak od nas prispevati k boljšemu svetu, pa naj bo to dobra misel, beseda prijatelju ali kolesarjenje z upanjem. Dobro mora zmag(ov)ati!
A samo od sebe ne bo, dobro nas potrebuje.
