Dvakrat dober tek
Dober tek in dober tek. Dva različna pomena, besedni zvezi, z roko v roki. Tekaško in prehransko.
Odpri galerijo
Do cilja vodi več poti, polžja deluje. Hvaležni za tiste male uspehe, male spremembe, opazne in neopazne. FOTO: Shutterstock
Prebujajo se sončni dnevi. S sončnimi žarki se prebuja narava. S pogledom v nebo nas oplazi brstenje drevesnih krošenj, v naslednjem tekaškem koraku ob potoku pa pozdravi prvo cvetje. Sveže belo cinglja, vijolična preobleka travnika, rumeno polni optimizem grmičevja ...
Nikjer nismo povsem sami. V gozdnem koraku tempo narekuje ptičje petje. Svežina zmernega vetra nas objema s spomladanskim vonjem narave. V gozdu se prebujajo barve. Izza mestne črnine se prebujajo spomladanske mestne osvežitve. Čas sprememb. Opazne spremembe v naravi se hote ali nehote, zavedno ali nezavedno zrcalijo na človeku, počutju, energiji.
V navezi s človekom, vsakdanjimi dejanji, zasebno in manj zasebno. Z letnim časom se prebujajo kot že stoletja neka nova energija, zagon, zamisli, ideje ... Svežina.
Morda gre za pleskanje, prenovo bivalnega prostora ... ali obnovo garderobe, čas spomladanskega čiščenja ... ali obdobje kariernih sprememb. Odgovor je v naravi. Kot majhna deklica tega nisem povsem razumela. Še danes včasih ne, dokler se ne odpravim tja. Kjer diši, kjer si sam, sam s seboj. Spet v stiku z naravo in svojim pospešenim utripom. Ko vdihneš sveži zrak. In se zahvališ, ker zmoreš. Komur koli že.
Narava vse ve. Samostojno skrbi zase. Tako kot se s soncem in procesi prebuja rast v naravi, se s pospešenim dihanjem prebujajo naša telesa in obnavljajo se naši telesni procesi. Dihanje, pospešeno, bolj ali manj. Pomembna je sprememba. Tako fiziološka kot druge. Kljub obdobju digitalizacije potrebujemo za naravni proces še vedno in za vedno fizično gibanje. Zares šteje tisto v naravi – zunaj.
Prebuja se nova neznana, v zimi izgubljena zamrznjena lahkotnost tekaškega koraka. Naj nikar ne bo prehiter. Počasi se daleč pride, kar gotovo velja za človeško telo. Zapleten stroj enostavnih majhnih pravil. Vsakdanja preventiva, rehabilitacija, čiščenje človeškega stroja. Kakor koli ga imenujemo, ga nujno potrebujemo. Odkriti moramo le svoj ljubi način. Za mnoge korak. Tekaški. Ali pohodni, aktivni. Korak v naravi ustvarja. Ustvarja in prebuja. Jasne misli in z jasnimi mislimi odločitve. Trezne. To zmoremo. Več ne gre.
Znanstvena podlaga je gotovo tudi oksigenacija. Oksigenacija možganov, centralnih povezav ... Do mišic, možganov, nazaj in spet tam, kjer je vedno koristna, v možganih. Redno. Vsak dan. Ni potrebno veliko. Nežno. Potrpežljivo. Naj se strast in zagon pošteno porazdelita na dneve ... Vsak dan dihamo. Vsak dan tudi nekaj ur sedimo, jemo, pijemo, si umivamo zobe. Pospešeni utrip sodi v del osnovne dnevne higiene.
Do cilja vodi več poti, polžja deluje. Hvaležni za tiste male uspehe, male spremembe, opazne in neopazne. Za občutek po vadbi, za osebni razvoj – celični in tisti celostni. Naj bo tekaški korak s spoštovanjem do vas, in ne sosedu enak. Z roko v roki: dober tek in drugi dober tek – za tekaški razmislek in prehranski postanek. Pred 40-dnevnim postom ali postenjem nasploh? Fiziološko razmišljanje z osnovami biologije in logike. Bi prenehali dihati? To vprašanje izraža podoben nesmisel kakor vprašanje, ali bi prenehali jesti za nekaj tednov.
Torej, je to sploh še vprašanje, post da ali ne? Kljub trdnim osnovam številnih celičnih procesov v človeškem telesu so marsikateri bolniki še vedno izstradani po odločnih navodilih bogatih alternativnih zdravilcev. Zgolj izkustvena (znanja) poznavanja brez osnovnih trdnih teoretičnih zaledij in vseveda glava zlahka zapeljejo marsikoga po krhkih tleh. Ta tla so krhka, poti pestre, spremembe hitre, a kratkotrajne. In lahko za marsikoga neprimerne.
Osebno strokovno mnenje še vedno temelji na tem, da v njem ni bližnjic. Štejejo majhne spremembe in to, kako smo na njih ponosni. Se jih veselimo, jih slavimo in se jih zares veselimo? Vse drugo je laže dosegljivo. Telesne spremembe pa počasi in težko, le z delom, a je dolgoročno poplačano. Tu ni lažje poti: prehranska disciplina in gibalna rutina. Vsi drugi agresivni pristopi so muhe enodnevnice. Zato potrpežljivo, zaljubljeno, pa čeprav v letni čas. Nežno. V stiku z naravo ulovite pomladni utrip, lahkotnost osnovne hrane in s posluhom do svojega telesa.
***
dr. Mojca Amon, predavateljica in raziskovalka. Visokošolski zavod Fizioterapevtika, Ljubljana
Opozorilo: spoštovani športni prijatelji, v času do konca pandemije upoštevajte uradne strokovne smernice za zmanjšanje možnosti prenosa virusa in lokalna in državna pravila glede potrebne medsebojne fizične razdalje, pravil uporabe javnih športnih objektov, vadb večjega števila rekreativcev in večjih druženj na sploh.
Nikjer nismo povsem sami. V gozdnem koraku tempo narekuje ptičje petje. Svežina zmernega vetra nas objema s spomladanskim vonjem narave. V gozdu se prebujajo barve. Izza mestne črnine se prebujajo spomladanske mestne osvežitve. Čas sprememb. Opazne spremembe v naravi se hote ali nehote, zavedno ali nezavedno zrcalijo na človeku, počutju, energiji.
V navezi s človekom, vsakdanjimi dejanji, zasebno in manj zasebno. Z letnim časom se prebujajo kot že stoletja neka nova energija, zagon, zamisli, ideje ... Svežina.
Morda gre za pleskanje, prenovo bivalnega prostora ... ali obnovo garderobe, čas spomladanskega čiščenja ... ali obdobje kariernih sprememb. Odgovor je v naravi. Kot majhna deklica tega nisem povsem razumela. Še danes včasih ne, dokler se ne odpravim tja. Kjer diši, kjer si sam, sam s seboj. Spet v stiku z naravo in svojim pospešenim utripom. Ko vdihneš sveži zrak. In se zahvališ, ker zmoreš. Komur koli že.
Sprememba je pomembna
Narava vse ve. Samostojno skrbi zase. Tako kot se s soncem in procesi prebuja rast v naravi, se s pospešenim dihanjem prebujajo naša telesa in obnavljajo se naši telesni procesi. Dihanje, pospešeno, bolj ali manj. Pomembna je sprememba. Tako fiziološka kot druge. Kljub obdobju digitalizacije potrebujemo za naravni proces še vedno in za vedno fizično gibanje. Zares šteje tisto v naravi – zunaj.
Preberite še:
Pismo mame: najstniški športnik v karanteni
Pismo mame: najstniški športnik v karanteni
Prebuja se nova neznana, v zimi izgubljena zamrznjena lahkotnost tekaškega koraka. Naj nikar ne bo prehiter. Počasi se daleč pride, kar gotovo velja za človeško telo. Zapleten stroj enostavnih majhnih pravil. Vsakdanja preventiva, rehabilitacija, čiščenje človeškega stroja. Kakor koli ga imenujemo, ga nujno potrebujemo. Odkriti moramo le svoj ljubi način. Za mnoge korak. Tekaški. Ali pohodni, aktivni. Korak v naravi ustvarja. Ustvarja in prebuja. Jasne misli in z jasnimi mislimi odločitve. Trezne. To zmoremo. Več ne gre.
Štejejo majhne spremembe in to, kako smo na njih ponosni. FOTO: Shutterstock
Znanstvena podlaga je gotovo tudi oksigenacija. Oksigenacija možganov, centralnih povezav ... Do mišic, možganov, nazaj in spet tam, kjer je vedno koristna, v možganih. Redno. Vsak dan. Ni potrebno veliko. Nežno. Potrpežljivo. Naj se strast in zagon pošteno porazdelita na dneve ... Vsak dan dihamo. Vsak dan tudi nekaj ur sedimo, jemo, pijemo, si umivamo zobe. Pospešeni utrip sodi v del osnovne dnevne higiene.
Do cilja vodi več poti, polžja deluje. Hvaležni za tiste male uspehe, male spremembe, opazne in neopazne. Za občutek po vadbi, za osebni razvoj – celični in tisti celostni. Naj bo tekaški korak s spoštovanjem do vas, in ne sosedu enak. Z roko v roki: dober tek in drugi dober tek – za tekaški razmislek in prehranski postanek. Pred 40-dnevnim postom ali postenjem nasploh? Fiziološko razmišljanje z osnovami biologije in logike. Bi prenehali dihati? To vprašanje izraža podoben nesmisel kakor vprašanje, ali bi prenehali jesti za nekaj tednov.
Človeško telo je celostni sistem, fiziološki proces, iz procesa v proces, stroj, ki nenehno deluje
Torej, je to sploh še vprašanje, post da ali ne? Kljub trdnim osnovam številnih celičnih procesov v človeškem telesu so marsikateri bolniki še vedno izstradani po odločnih navodilih bogatih alternativnih zdravilcev. Zgolj izkustvena (znanja) poznavanja brez osnovnih trdnih teoretičnih zaledij in vseveda glava zlahka zapeljejo marsikoga po krhkih tleh. Ta tla so krhka, poti pestre, spremembe hitre, a kratkotrajne. In lahko za marsikoga neprimerne.
Osebno strokovno mnenje še vedno temelji na tem, da v njem ni bližnjic. Štejejo majhne spremembe in to, kako smo na njih ponosni. Se jih veselimo, jih slavimo in se jih zares veselimo? Vse drugo je laže dosegljivo. Telesne spremembe pa počasi in težko, le z delom, a je dolgoročno poplačano. Tu ni lažje poti: prehranska disciplina in gibalna rutina. Vsi drugi agresivni pristopi so muhe enodnevnice. Zato potrpežljivo, zaljubljeno, pa čeprav v letni čas. Nežno. V stiku z naravo ulovite pomladni utrip, lahkotnost osnovne hrane in s posluhom do svojega telesa.
Preberite še:
Mojčin poziv k zmernosti
Mojčin poziv k zmernosti
***
dr. Mojca Amon, predavateljica in raziskovalka. Visokošolski zavod Fizioterapevtika, Ljubljana
