Išias, naš zvesti spremljevalec

Stanje in bolečina, ki sta tako pogosti, da bi ju lahko obravnavali kot normalno. Kaj storiti, da postaneta le še neprijeten spomin?
Fotografija: Pri individualnem učenju delam s strankami, ki so opisale svoje otroštvo kot veselo in svoje starše kot ljubeče, čeprav hkrati priznavajo travmatična pretepanja, kazni in kritike. FOTO: Aeq metoda
Odpri galerijo
Pri individualnem učenju delam s strankami, ki so opisale svoje otroštvo kot veselo in svoje starše kot ljubeče, čeprav hkrati priznavajo travmatična pretepanja, kazni in kritike. FOTO: Aeq metoda

V odpravo išiasa sem vložil ogromno časa, truda in sredstev, a dosegel le začasna izboljšanja, ki so se končala s poslabšanjem stanja. Dolgo je trajalo, da sem doumel, da me išias v bistvu ustavlja, in da mi na ta način telo dopoveduje, da ne morem z močjo volje vplivati na to, da bo moje življenje drugačno.
image_alt
Bolečina, prijateljica ali sovražnica?

Breme, ki sem si ga naložil, je bilo tolikšno, da je morala biti togost telesa v medenici in nogah zelo visoka ter stalno povišana. Posledično je bila učinkovitost premikanja zelo slaba in sposobnost sproščanja mišic zadnjega dela telesa od ram do pet preslaba, da bi lahko brez raztegovanja naredil korak naprej. Toga struktura kože, mišic in fascije se je gibanju upirala, moja glava je pa hotela narediti vse - in še več.
Delavnik v kolesarski trgovini je bil le redko krajši kot deset ur, hkrati pa sem moral preždeti vsaj deset ur tedensko na kolesu, da je bilo stanje v nogi vzdržno.

Raztezanje, valjčkanje in masiranje je pomagalo vedno manj, in počasi sem se moral navaditi na to kljuvajočo bolečino, kot na sestavni del življenja, ki mu ni mogoče ubežati. K sreči sem bil dovolj trmast, da sem preizkusil vaje klinične somatike in tako spoznal zakrčenost in močno ločenost od telesa.

Bilo mi je jasno, kaj naj bi naredil, in kako, a tega nikakor nisem mogel izvesti. Razumel sem, da naj bi gib izvedel počasi in nežno, a to, kar sem videl v ogledalu, ni bilo ne eno ne drugo. Kot da bi se pogovarjala gluh in slep.
image_alt
Uspešnost v športu

Razumeti čas, v katerem si


To me je globoko šokiralo, saj takrat še nisem mogel razumeti, da je to mogoče. Želel sem vedeti več in od takrat naprej sem večino časa in pozornosti namenil proučevanju razlogov in vzrokov, ki so privedli do tega, da je kronična bolečina in kronične težave, kot išias, normalno stanje sodobnega človeka. Posledica je bil razvoj metode AEQ, ki stanju pristopa še bolj celostno in učinkovito od klinične somatike.

V kolesarski trgovini sem imel možnost spoznati veliko ljudi z močno voljo, ki pa jim je uničevala telo. Dosegali so nemogoče in bili na to zelo ponosni, hkrati pa so imeli vse več težav ki so bile njihovim dedkom in babicam neznane. To mi je omogočalo opazovanje vedenja ljudi, ki je vodilo v kronične težave, in vedno je bilo mogoče opaziti povezavo med kronično nezmožnostjo učinkovitega reševanja neravnovesji v odnosih, in kronično bolečino ali težavo, s katero se je spopadala ta oseba.

Ko sem začel uporabljati drugačen odnos do sebe, sem vedno bolj razumel, zakaj sem prej trpel tako močne bolečine v levi nogi.
Spoznal sem, da moram drugače razumeti čas in težnost in se učiti, da sem lahko sproščen in umirjen, tudi, ko nisem do konca izčrpan in na meji kronične utrujenosti. Začel sem povezovati spalne navade z nepotrebno napetostjo v hrbtu, ki se je potem čez dan selila v nogo. Naučil sem se razumeti sporočila, ki mi jih je telo pošiljalo vsa ta leta, in dojeti, da se lahko borim proti sebi, kolikor hočem, a bom še vedno izgubil bitko proti času.
Do novih gibalnih vzorcev z nežnostjo in potrpežljivostjo. FOTO: Osebni Arhiv A. E.
Do novih gibalnih vzorcev z nežnostjo in potrpežljivostjo. FOTO: Osebni Arhiv A. E.

Bolj, ko sem obvladal področje senzorno-motorične amnezije, bolj mi je bilo jasno, da je kronična zakrčenost telesa odgovor osebe na močno potrebo po popačenju zaznavanja svojega notranjega stanja in potrebe po zmanjšanju ali izgubi spontanosti čustvenih reakcij. Skozi delo s slednjimi sem razumel, da je to stanje kljub temu, da je kronično in podzavestno aktivirano mogoče spremeniti, in osebi ob primernem učenju in vadbi omogočiti spremembo vedenja, ki da možnost sprememb vzrokov za kronična stanja.
 

Sprejeti resničnost


Praviloma lahko rečemo: bolečina označuje pomanjkanje zadostne pozornosti zavesti do telesa, njegovega delovanja ter gibanja. Zato telo skozi bolečino poizkuša pritegniti našo pozornost, mi pa zaradi napačnih prepričanj, povezanih z bolečino želimo od nje čim dlje stran, na kakršen koli način (razne terapije, protibolečinska sredstva …).

Kronična bolečina pa pomeni kronično pomanjkanje pozornosti, ki je običajno posledica daljšega obdobja kronične preobremenjenosti in kroničnega pomanjkanja časa. Kronična bolečina nas ne sme voditi v razmišljanje, kaj vzeti, da bo boljše, temveč kaj odvzeti, in zavestno spremeniti, da bomo drugačni, in nato bolje.
image_alt
Ego dobiva bitke, telo pa vojno

Išias je stanje, ko bolečino narobe razumemo in si ne želimo vzeti časa zanjo, da bi proučili, kaj delamo narobe. Treba je spoznati, da smo očitno prenapeti, da bi lahko toliko zdržali, in da nas telo opozarja na to, da smo tudi mi samo vrč, ki hodi po vodo, dokler se ne razbije.

Išijas je že konkretno stanje, kjer bi morali resno pretehtati česa v življenju imamo preveč in zakaj nam ne ustreza biti brez obveznosti in bremen. Seveda pa je to težko sprejeti, saj s tem spreminjamo dosedanje navade in odnose. To je najtežje od vsega, a hkrati nujno, saj dejstva kronične bolečine v telesu ne lažejo in nam onemogočajo sprenevedanje, da bo vse v redu, če bomo še malo potrpeli.

Pri delu z osebo, ki trpi zaradi išiasa je nujno dovolj dobro razložiti, zakaj odvisnost od pretirane obremenitve pripelje do upora telesa. Hkrati to pomeni, da ni mogoče odpraviti išiasa, ne da bi dovolj spremenili odnos do sebe in hkrati tudi poiskali, na kakšen način na nas vpliva okolica in nam omogoča, ali pa tudi zahteva, da smo takšni do sebe.

Pri išijasu je vedno prisoten močan oklep, ki omogoča zadrževanje čustev v sebi, ali pa, da čustva od zunaj ne morejo prodreti dovolj globoko v našo notranjost.

Ščitenje organizma proti dražljaju, ki se ga ne more obraniti, je del prilagoditvene funkcije ega, ki je namenjen ščitenju integritete določene osebe. Tako lahko ego celo zavrne nekatere vidike zunanje resničnosti kot vrsto obrambe v takratnem brezizhodnem položaju.
Ščitenje organizma proti dražljaju, ki se ga ne more obraniti, je del prilagoditvene funkcije ega, ki je namenjen ščitenju integritete določene osebe. FOTO: Aeq metoda
Ščitenje organizma proti dražljaju, ki se ga ne more obraniti, je del prilagoditvene funkcije ega, ki je namenjen ščitenju integritete določene osebe. FOTO: Aeq metoda

Pri individualnem učenju delam s strankami, ki so opisale svoje otroštvo kot veselo in svoje starše kot ljubeče, čeprav hkrati priznavajo travmatična pretepanja, kazni in kritike. Zato, da lahko preživijo takšne situacije, morajo otroci potisniti svoje nagone in se podrediti, kar lahko naredijo le tako, da zavračajo svoja čustva in občutke, ter zanikajo resnično obnašanje njihovih staršev.

Tako uporabijo oklep za obrambo pred premočnimi dražljaji iz notranjosti, čeprav bi telo moralo stanje v notranjosti in okolici čim bolj realno prenašati v zavest, da lahko le-ta realno odloča o tem, kako najučinkoviteje urejati stanje v okolici za doseganje homeostaze.

Glede na to, da se zanikanje resničnosti doseže z omrtvičenjem telesa na dražljaje, to povečuje togost ega. Ob dlje trajajočih stanjih nemoči postane ta obrambna reakcija kronična in podzavestna, in se nadaljuje v odraslost in se pokaže v položajih, kjer oseba ni več nemočna in nanje odreagira nerealno (nevrotično).

Tako denimo nasmešek postane maska, ki je oseba ne more več odstraniti. Rezultat je zmanjšana zmožnost ega, da se čustveno zrelo odzove na resničnost, ali pa da spremeni realnost glede na svoje občutke in čustva. Varnost ega takrat realno, a hkrati iluzorno leži v omrtvičenem telesu, kjer do zavesti pride zelo malo občutkov.

Čeprav to ne pomeni, da v telesu ni impulzov in energij, ki vedno močneje pritiskajo na telo, ker se zaradi zanikanja resničnosti ega položaj v okolici ne izboljšuje, in je homeostaza vedno bolj oddaljena, kljub iluziji, da je vse,kot je treba, oziroma, da tako mora biti.
image_alt
Poglej, kako dihaš, in spoznal boš, kdo si

Spoznanje, ki pomeni izhod iz bolečine


Ker pa si ego obupno prizadeva ohraniti navidezno ravnovesje dviga tonus telesa, da s tem manevrom ohranja ločenost od telesne resničnosti, se togost telesa veča, kot tudi togost ega. Poraba energije za ohranjanje takega stanja telesa, kot tudi večanje porabe energije, potrebne za dviganje pritiskov iz notranjosti v vedno bolj obupnih poizkusih telesa, da bi zavest dobila občutek za realno stanje v telesu vodi v izčrpanost sistema.

Skozi čas to pripelje do preobremenjenost življenjskih sistemov in večanje verjetnosti za bolezni, poškodbe in obrabe.
Bolj kot stranka to razume, bolj lahko sprejme išias kot dokaz za to, da mora spremeniti odnos do sebe in tako drugače zazna in razume čas in obremenitev. Ko to skozi vaje AEQ jasno začuti in spremeni lahko občuti olajšanje telesa, ko spozna, da je ego spremenil razumevanje svoje vloge gospodarja in telesa kot služabnika.

Tako je mogoč postopen izhod iz išiatične bolečine, ki postane le še neprijeten spomin, ki se vrne samo še takrat, ko pozabimo, da ima vse svoje meje tudi naše telo.

***
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje, učitelj AEQ dihanja 3. stopnje

Komentarji: