Kako je lahko zdravje popolnoma v naših rokah
Popuščanja telesa velikokrat niti ne zaznamo. Signale spremenjenih telesnih funkcij pripisujemo različnim stresom ali pa preprosto zamaskiramo z veliko sedenja, med katerim postopno postanemo okorni.
Šepanje zdravja bi moral v okviru preventivnih akcij sicer zaznati dobro delujoč javni zdravstveni sistem, ki se bori za ohranitev zdravja državljanov in države.
Neizpodbitno dejstvo je, da (ne)zdravje zdravstvenega sistema nemalokrat odslikava realno sliko zdravja nas vseh. Že redno strokovno osnovano presejanje na prehransko ogroženost in izgubljanje mišične mase ter ustrezno ukrepanje bi marsikomu olajšala obvladovanje prihajajočih zdravstvenih tegob. Še več zdravstvenih problemov pa bi lahko uspešno zdravili.
Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da je večina našega zdravja popolnoma v naših rokah. Od tega, kaj jemo, kako se gibamo in ali bomo sledili terapevtskim navodilom zdravnikov. Tudi tabletk nam nihče ne bo tlačil v usta.
Kako se sami aktiviramo za zdravje?
Na prvi pogled se sicer zdi, da znanstvene raziskave na področju prehrane in telesne dejavnosti v veliki meri potrjujejo zdravo pamet. Ključni dejavnik za varovanje zdravja so redna vadba, posamezniku prilagojena prehrana in, seveda, izogibanje škodljivim razvadam. Zadnjih ne bom naštevala, začnejo se s kajenjem …
Poudarek je na rednosti vsega, kar je koristno, in nerednosti tega, kar nam je lahko v užitek, ni pa nujno koristno za zdravje (npr. uživanje alkohola, lenarjenje).
Prav tako se pri prenosu novih spoznanj prehrane in telesne dejavnosti k posamezniku na prvi pogled dozdeva, da gre za navodila javnega zdravja za zdrav življenjski slog. Kar ne bo držalo, pri vseh navodilih gre za to, da izhajamo iz posameznikovega prehranskega in gibalnega stanja, ki zahtevata ustrezno strokovno utemeljeno diagnostiko. V tej luči si poglejmo nov zelo zanimiv koncept, ki ga je nedavno predstavila skupina znanstvenikov s področja klinične prehrane.
Namesto »čakanja na krhkost (waiting for frailty)« predlaga, da se oprimemo dejavnosti, ki jih povzame kot »živeti z močjo (living with strength)«. Prevod v vsakdanje življenje pomeni predvsem izogibanje sedenju, telesno vadbo s poudarkom na vadbi za »biti telesno močnejši« (kombinacija uporovne + vzdržljivostne vadbe) in izogibanje podhranjenosti. Kakršne koli. Ta koncept pa ima pri prehodu v klinično prakso številne ovire.
Gibalne ovire
Kot gibalne ovire v osnovi razumemo zunanje ovire za gibanje. Še hujše ovire pa so v nas samih, torej notranje. Na primer, pacientom pri rednih kontrolah v ambulanti vedno poudarjam pomen vadbe za moč z namenom, da bodo pretvorili predpisano prehransko strategijo v mišično maso. Pa vseeno zelo redko pridemo dlje od hoje v breg. Za tovrstne manevre je namreč v zdravstveni tim nujno vključiti gibalnega strokovnjaka. Katerega, odvisno od kliničnega in presnovnega stanja pacienta (diagnostika!). Prvi izbiri sta fizioterapevt in/ali kineziolog.
Gibalni strokovnjak, ki se ukvarja v tem primeru z gibalno preventivo in/ali terapijo proti krhkosti, mora poleg svojega ožjega področja poznati tudi izhodišča, da mišic oziroma telesa ne moremo vaditi »na prazno«. Posameznik ne sme biti energijsko in/ali hranilno podhranjen, še več, vnos hrane mora biti prilagojen tudi temu, da bo lahko brez dodatnih zdravstvenih posledic prenesel napore vadbe in nato pridobil njene zdravstveno ugodne učinke vadbe z vadbeno adaptacijo.
Pri nastavljanju vadbenih programov mora prav tako razumeti, da je pri tistih s premajhno mišično maso zaradi različnih razlogov lahko motena funkcija mitohondrijev. Ker so mitohondriji osnovne celične tovarne energije, je s tem povezana tudi sposobnost prenašanja napora. Nekritično nastavljena vadba tako lahko posamezniku zdravje še poslabša. Zlasti motiviranemu, ki bo sposoben »iti preko sebe« in svojega občutka za napor, samo da bi bilo potem zdravje boljše.
Zato je vedno pogostejše priporočilo, da naj bi v zdravstvene skupine vključevali tudi strokovnjake za fiziologijo napora. Za zdaj se zdi to v našem zdravstvenem sistemu popolna utopija, manjka že fizioterapevtov, kineziologi pa se borijo za svoj prostor pod soncem, čeprav raziskave jasno kažejo, da je ustrezna, k posamezniku usmerjena gibalna terapija čisti profit za zdravstveni sistem, družbo in predvsem za zdravje posameznika.
Prehranske ovire
Prehranske ovire si najpogosteje postavljamo sami. Zdravstveni sistem nas pri tem redko »ovira«. Zanimivo je na primer, da je veliko ljudi prepričanih, da oni že vedo, kaj je najbolje zanje. Da jim to pove telo. Načelno je sicer izhodišče privlačno, v tej luči lahko interpretiramo veliko signalov, ki nam jih daje telo, in, končno, to izhodišče daje celo vtis zdrave pameti.
Zato je izredno zanimivo, kako posamezniki pridejo do teh zaključkov. Koliko na njihovo mnenje vplivajo informacije, s katerimi jih bombardirajo marketing in različni »vplivneži«. Ker nimajo izobrazbe, ki bi jim omogočila ustrezno procesiranje teh podatkov, vse skupaj velikokrat pripelje na mejo prehranske zdravstvene krize.
Pri prehrani se je smiselno držati strokovnih prehranskih navodil, ki omogočajo (znanstveno dokazano) optimalno delovanje posameznikovega telesa, in predvsem preprečevati različne obraze podhranjenosti. Teh je veliko, neredko tudi pri tistih s čezmerno telesno maso. Ker se pogovarjamo o prehrani pri telesni dejavnosti proti krhkosti, je največja prehranska ovira v sedanjem zdravstvenem sistemu verjetno slaba translacija strokovnih priporočil klinične športne prehrane v vsakodnevno zdravstveno prakso.
Za začetek bo odličen ukrep, s katerim boste vzeli zdravje v svoje roke, da se gibate vsak dan, se vsaj malo zadihate, redno (dva- do trikrat na teden) delate telovadne vaje za moč. Ob tem pa naj parafraziram Janjo Garnbret, »če ne ješ, ne moreš vaditi (delati)«. Zato pozabite na diete, prehranska dopolnila in podobno šaro, redno jejte normalno hrano, ki je kakovostna in vam ne dela težav, pa se boste laže povzpeli čez vse previse življenja. Še posebno tega, na katerem piše krhkost.
