Nežnost ali umetnost zaviranja z dirkalnim kolesom
Kako izboljšati tehniko zaviranja na cestnem dirkalnem kolesu? Z vajo in občutkom.
Odpri galerijo
Sprostite ramena, upognite komolce in oprijem krmila naj nikakor ne bo sunkovit. FOTO:Shutterstock
Zadnji dnevi, in kašen teden nazaj, so s svetu poklicnega kolesarjenja zaznamovali padci, in le po čudežu ni nihče od tekmovalcev za vedno odšel ne zgolj iz kolesarskega, pač pa sveta na sploh.
Poklicni kolesarji med spusti zagotovo obvladajo svoje kolo tako kot virtuoz violino - a vseeno prihaja do strahovitih padcev.
Hitrost tekmovalcev je preprosto prevelika, da bi lahko zvozili ovinke, navkljub zaviranju ... Med ljubiteljskimi vestnimi kolesarji so hitrosti seveda veliko nižje, a še večja razlika je v obvladovanju kolesa - in smo na istem.
Izpopolnjevanje tehnike zaviranja na cesti na specialki je aksiom, ki ga morate popolnoma osvestiti – ne samo, da to vožnjo naredi tehnično dovršeno, z ustrezno veščino boste poskrbeli za veliko bolj varno vožnjo. Ta veščina ne le, da nas varuje pred padci, lahko nas obvaruje pred zelo hudimi poškodbami.
Česa se je potrebno naučiti? Zapis v glavnem temelji na članku Mata Bretta, ki je bil objavljen na road.cc, zapisu Selene Yeager na Bycicling. com in na naših izkušnjah.
Danes nas večina na specialkah uživa na 25 ali 28 milimetrskih pnevmatikah, s 23 milimetrskimi se vozimo starčki z muzejskimi primerki koles.
Širše pnevmatike omogočajo udobnejšo in zdi se, da tudi varnejšo vožnjo. Vendar večina ljudi natlači dušo teh izdelkov čez mero, ker upajo, da se tako cepijo proti predrtju. Ni najboljša odločitev: tako pnevmatika premalo oprime podlago, predvsem med zaviranjem - nekaj potiskov na tlačilko manj lahko naredi veliko koristi v dobro varnosti.
Ne varčujte pri nakupu pnevmatik! Pnevmatike rešujejo življenja. Pri nas jih je na voljo veliko, tudi cenenih - in te naj ostanejo pri prodajalcih, ne pa da so na vaših platiščih.
Velja poiskati med testi na spletu in videti, kaj je najboljše, oglejte si več testov, ne le enega. Prav tako velja najti razpredelnico, kako močno glede na vašo natlačiti pnevmatike, predvsem za vožnjo po mokrem cestišču. Pri Poletu, če nas med spusti po spolzki cesti preseneti dež, znižamo tlak v pnevmatiki. Minimalen izpust naredi neverjetno razliko glede varnosti. Ko je suho, pa spet tlačilko v roke, da se ogrejemo na delovno temperaturo.
Nekateri kolesarji imajo radi, da njihove zavore »ugriznejo v obročnik« skoraj takoj, ko se dotaknejo ročic, drugi raje mehko stiskajo zavorne ročico, preden se zavore vključijo. Prepričajte se, da so vaše zavore nastavljene tako, kot vam je všeč - in poskrbite, da se zavorni ročici ne bosta dotaknili krmila, ko boste stisnili na vso moč.
Tako kot je lahko nevaren takojšen prijem zavor je tudi pravkar zapisano nevarno, saj pomeni, da zavori ne primeta dovolj močno.
Zavori naj nastavi izkušen mehanik, pomembno je, da sta zavorni gumici ustrezno nastavljeni glede na obročnik, pod pravilnim kotom in da sta obe gumici enako oddaljeni od platišča. Seveda je še nekaj specialnih nastavitev, a to je za osnovno varno zaviranje nepomembno.
Preverite obrabo zavornih gumic in ko gumice menjate, ne posegajte po cenenih. Nekaj evrov več za gumice je pametna naložba. Tudi za diskaste zavore velja isto.
Ko zavirate in se vaše kolo upočasni, se vaša teža premika naprej čez sprednje kolo, kar vso zavorno moč postavlja na sprednjo zavoro. Zaradi tega je težje nadzorovati kolo in se učinkovito ustaviti. Zato, ko zavirate, pomaknite svojo težo nazaj, da obdržite težo na zadnjem kolesu in izenačite zavorne sile. Če bi morali zavirati močno pri visoki hitrosti, to tudi prepreči, da bi izgubili nadzor nad kolesom. Močneje, ko boste morali zavirati, več teže boste morali potisniti nazaj.
Na zaviranje v mokrih razmerah vplivata dve stvari. Prvič, v mokrem zavorne ploščice, gumice rabijo več časa, da upočasnijo mokro kolo (to je seveda veliko bolj pomemben dejavnik pri zavornih gumicah kot pri diskastih zavorah). Drugič, vaše pnevmatike imajo manj oprijema na cestišču. Oba faktorja pomenita, da morate v vlažnih razmerah zavirati veliko prej. Verjetno boste morali uporabljati v mokrem okoliščinah stisniti obe zavori, na pa le sprednje, da dosežete pojemek hitrosti, ne da bi pnevmatiki zdrsnili.
V mokrem lahko traja zaviranje približno trikrat toliko, kot v suhem. Vaše pnevmatike imajo v mokrem manj oprijema, zato je pri zaviranju potreben še toliko nežnejši dotik zavor. Ker je težje upočasniti in ustaviti, mnogi kolesarji zavirajo premalo, prepozno, potem pa v strahu preveč. To lahko povzroči, da zadnje kolo zablokira in vas pošlje v nenadzorovano drsenje ... in verjetno v padec. Če je podlaga zelo gladka in morate pritisniti na zavoro, se ob pritiskanju na zadnjo zavoro zmotite, da kolo za hip zablokira, se lahko rešite,če takoj sprostite ročico zadnje zavore. Torej, če zdrsne zaradi blokiranja prednje kolo, sledi padec.
Vožnja po suhem, ko ni nič narobe ... Nekateri kolesarji zavestno ali nezavedno zavirajo hitrostjo preprosto zato, ker se ne počutijo varne. Seveda se je potrebno spuščati tako hitro, kot se znate, vendar pa zelo pomaga, če imate pod nadzorom kaj se dogaja relativno daleč pred vami, bolje, kaj vas čaka. Predvidevanje je tisto, kar dela razliko med modrim in predrznim kolesarjem, in tako se boste zagotovo izognili nepotrebnemu zaviranju.
Verjetno ste že slišali, da morate zavirati pred ovinkom in (skoraj) nič ko dejansko zavijate in to je spodobno navodilo. Vendar morate zavirati tudi med ovinki na cesti, ki se spušča navzdol, da bi ne dobili preveč hitrosti. Včasih se zgodi, da je ovinek drugačen, kot ste predvidevali, bolj zavit, ožji, da se obrača veliko dlje časa, kot se je zdelo, da se bo, da smo vzeli slabo linijo, da smo vanj vstopili prehitro – vsi, ki se vozimo s cestnimi dirkalnimi kolesi delamo napake.
Če morate v ovinku zavirati, poskusite to storiti, ko je ovinek najmanj zavit. Vsako zaviranje mora biti nežno, občuteno, lahkotno in sproščeno, kolo mora biti nekoliko nagnjeno v ovinek, nikakor med zavijanjem ne smemo biti na kolesu povsem pokonci in togi, ker bomo tako avtomatično kolo postavili preveč pokonci in bo zaviranje veliko bolj neprijetno. Če primete krmilo spodaj, bo zaviranje veliko učinkovitejše, a tega niso vsi vajeni.
Že zavirate z rokama na ročicah, zavzemite na kolesu položaj, ko se počutite varno – že takoj, ko skrčite komolca in s pogledom najdete pot, kamor želite, vas bo kolo čudežno ubogalo. Kolo gre vedno za pogledom, če je pogled pravilno usmerjen, ne bo težav. In samo nežen stisk obeh zavor bo pomagal, da kolesi ne bi zdrsnili.
Tega večina kolesarjev ne ve, a gre zelo skupaj s pravilom, da kolo vedno sledi pogledu. V ovinku je vedno notranja noga skrčena, dvignjena, in seveda z njo pedal, da bi ne zadel ob tla.
Izjemno pomembno je, da ne pozabimo na zunanjo nogo, ki je v iztegnjenem položaju: ko vidimo, da nas kljub zaviranju začne nositi iz ovinka, z vso močjo pritisnemo na zunanje pedal, kot bi ga hoteli zlomiti. Če bomo to odločno storili in vztrajali v pritisku, se bo kolo vrnilo v pravo smer. Zahteva vajo, tako kot sledenje pogledu, tak način je zelo učinkovit tudi v ovinkih, ko skoraj ne zaviramo – a to je za izkušene.
Se spomnite, ko smo v mladosti govorili, da je prednja zavora za »kiperja«, za tovornjak - prekucnik naprej, se pravi, da ko jo stisneš, letiš čez balanco? No, to se občasno lahko zgodi, vendar lahko s sprednjo zavoro upočasnite kolo veliko hitreje kot z zadnjo, zato je ključnega pomena, da se jo naučite pravilno uporabljati. Poklicni in izurjeni rekreativni kolesarji pri veliki večini zaviranja uporabljajo zgolj sprednjo zavoro. No, če razdelite moč zaviranja tako, da je 70-do odstotkov zaviranja s sprednjo, 30- do 35 pa z zadnjo zavoro, boste čisti carji.
Sprednja zavora lahko tako hitro upočasni kolo zato, ker se skoraj vsa teža kolesarja prenese na sprednje kolo, kar pomeni, da zadnja zavora ne more imeti velikega učinka. Ni razloga, da bi šli čez krmilo, če pravilno uporabljate sprednjo zavoro in se naučite, da pojemek hitrosti ni sunkovit ali nenaden.
Vendar pa si je potrebo zapomniti, da ko smo v ovinku, na sprednjo zavoro ne zaviramo - kar pomeni, da je dobro ozavestiti pravilo, da vedno zaviramo pred ovinkom.
No, prednja zavora je prima, vendar … Prednje kolo bo prej zdrsnilo, če sprednjo zavoro stisnemo v ovinku na spolzkem cestišču, zato je zadnja zavora edini odgovor, če obstaja velika možnost zdrsa. Izkušeni dodajo včasih malo, čisto sprednje zavore, vendar se s tem ni šaliti, tudi njih preseneti mokra podlaga.
Zaradi zdrsa pnevmatik na mokrem lahko izgubite nadzor nad kolesom - še posebej, če zdrsne prednje kolo. Če začutite, da obstaja nevarnost zdrsa pnevmatik, rahlo stisnite zavorni ročici, največja napaka je sunkovitost pri zaviranju. Zavirajte na daljši razdalji, da preprečite blokiranje koles, kar se na spolzki podlagi največkrat zgodi z zadnjim obročnikom.
Nikakor si ne dovolite, da zadnje kolo zablokira, vi pa iz pedal povlečete notranjo nogo in se v ovinek peljete po peti kolesarskega čevlja!
Preveč zanašanja na zadnjo zavoro in zadnje kolo bo prehitro obrabilo zavorne gumice ali ploščice diskastih zavor in povzročilo hitro obrabo zadnje pnevmatike. Mnogi kolesarji premalokrat pogledajo pnevmatiki, da bi videli, kako hudir veliko bolj jemlje gumo zadaj kot pa spredaj.
Zaviranje seveda pomakne težo kolesarja naprej. Če močno zavirate - s sprednjo zavoro, zadnjo zavoro ali obema - se pomaknite po sedežu nazaj, lahko tudi močno nazaj, včasih celo skoraj za sedež, da bo vaše težišče čim bolj na zadnjem del kolesa, in tako tudi na zadnjem obročniku.
Tega seveda ne moremo storiti, če je naš položaj med zaviranjem pokončen in če roki nista dovolj pokrčeni in če smo trdi v ramenih, bokih in v ledvenem deli telesa.
Če so vaše roke in ramena napeta, ko pritisnete na zavore, telo ne more absorbirati nobene sile za zaustavitev, zato gre ves pritisk v vaše roke, kar povzroči, da se vaše roke napnejo, otrdijo in nenadoma zavirate močneje, kot je bilo načrtovano, kar posledično zelo otežuje nadzor nad s kolesom. Sprostite ramena, upognite komolce in oprijem krmila naj nikakor ne bo sunkovit. To vam bo pomagalo, da svojo hitrost prilagodite razmeram, in da bo telo dovolj prožno za manevriranje okoli ovir in za ohranjanje nadzora.
Diskaste zavore niso tako občutljive na vodo kot zavorne gumice, ki se stikajo s platišči, vendar se njihova učinkovitost prav tako zmanjša. Na splošno imajo take zavore boljšo modulacijo (nadzor, da kolona zablokira), veliko bolj kot če zavirate z zavorami na gumice. Dobro nastavljene diskaste zavore so v mokrem seveda boljše od običajnih, kolo kasneje zdrsne, ne zablokira – vendar velja ta prednost samo, če kolesar vozi z ustrezno hitrostjo. Tisti, ki mislijo, da so z diski formula 1, se grdo motijo. To je lahko zelo varljiv občutek varnosti.
Zaviranje s karbonskimi platišči v preteklosti ni bilo tako dobro kot zaviranje na aluminijastih platiščih. Moč zaustavljanja ni tako velika, zlasti v vlažnih razmerah, z določenimi kombinacijami platišč / gumic pa je tako, da je zaviranje bolj krčevito kot nežno, lahko celo pride do v neprijetnih tresljajev … Tehnologija se je izboljšala, vendar morate zaviranju s karbonskimi obroči nameniti več časa kot za zaviranje z aluminijastimi platišči, ali pa uporabiti več zavorne moči na zavorni ročici.
Za karbonske obroče morate imeti posebne zavorne gumice! Dobro je tudi vedeti, da zaviranje na mokrem med karbon in gumico prinese nesnago, pesek, in to lahko platišče poškoduje. Še zlasti, če nimate pravih gumic.
Vrst zavornih gumic je veliko, splača se kupiti tiste, ki so res dobre. Dobra zavorna gumica v zavorni čeljusti srednjega razreda naredi veliko razliko.
Največ lahko za svojo varnost storite sami. Vadite. Ne samo enkrat. Vzemite si čas za vadbo zaviranja, poiščite suho prazno cesto brez umazanije ali peska in vadite. Stisnite obe ročici, vendar dajte prednost sprednji; naredite približno 75-odstotkov s sprednjo in 25 -odstotkov z zadnjo zavoro. Poskusite stisniti ročici močneje in se prej ustaviti, ko boste bolj vešči, in to skoraj do točke, ko bi zadnja pnevmatika skoraj zdrsnila.
Če zadnje kolo zdrsne, takoj sprostite zavoro, da se lahko spet obrne. Ko kolo zdrsne, je naša obrambna reakcija, da še močneje stisnemo na zavoro – in nič ne more biti bolj narobe.
Bistvo take vadbe je, da se naučite, kako močno lahko zavirate, da še vedno ohranite nadzor.
Ko boste bolj vešči, lahko zaviranje vadite tudi med treningom – le cesta naj bo pregledna, suha, dovolj široka in čista. Ko boste dobili občutek, lahko z izjemno pozornostjo vadite tudi na mokri podlagi. Nežnost na zavorni ročici, to je odgovor.
Poklicni kolesarji med spusti zagotovo obvladajo svoje kolo tako kot virtuoz violino - a vseeno prihaja do strahovitih padcev.
Hitrost tekmovalcev je preprosto prevelika, da bi lahko zvozili ovinke, navkljub zaviranju ... Med ljubiteljskimi vestnimi kolesarji so hitrosti seveda veliko nižje, a še večja razlika je v obvladovanju kolesa - in smo na istem.
Zdrava presoja, sproščenost in občutek
Izpopolnjevanje tehnike zaviranja na cesti na specialki je aksiom, ki ga morate popolnoma osvestiti – ne samo, da to vožnjo naredi tehnično dovršeno, z ustrezno veščino boste poskrbeli za veliko bolj varno vožnjo. Ta veščina ne le, da nas varuje pred padci, lahko nas obvaruje pred zelo hudimi poškodbami.
Česa se je potrebno naučiti? Zapis v glavnem temelji na članku Mata Bretta, ki je bil objavljen na road.cc, zapisu Selene Yeager na Bycicling. com in na naših izkušnjah.
Kakovostne pnevmatike
Danes nas večina na specialkah uživa na 25 ali 28 milimetrskih pnevmatikah, s 23 milimetrskimi se vozimo starčki z muzejskimi primerki koles.
Širše pnevmatike omogočajo udobnejšo in zdi se, da tudi varnejšo vožnjo. Vendar večina ljudi natlači dušo teh izdelkov čez mero, ker upajo, da se tako cepijo proti predrtju. Ni najboljša odločitev: tako pnevmatika premalo oprime podlago, predvsem med zaviranjem - nekaj potiskov na tlačilko manj lahko naredi veliko koristi v dobro varnosti.
Ne varčujte pri nakupu pnevmatik! Pnevmatike rešujejo življenja. Pri nas jih je na voljo veliko, tudi cenenih - in te naj ostanejo pri prodajalcih, ne pa da so na vaših platiščih.
Velja poiskati med testi na spletu in videti, kaj je najboljše, oglejte si več testov, ne le enega. Prav tako velja najti razpredelnico, kako močno glede na vašo natlačiti pnevmatike, predvsem za vožnjo po mokrem cestišču. Pri Poletu, če nas med spusti po spolzki cesti preseneti dež, znižamo tlak v pnevmatiki. Minimalen izpust naredi neverjetno razliko glede varnosti. Ko je suho, pa spet tlačilko v roke, da se ogrejemo na delovno temperaturo.
Pravilna nastavitev zavor
Nekateri kolesarji imajo radi, da njihove zavore »ugriznejo v obročnik« skoraj takoj, ko se dotaknejo ročic, drugi raje mehko stiskajo zavorne ročico, preden se zavore vključijo. Prepričajte se, da so vaše zavore nastavljene tako, kot vam je všeč - in poskrbite, da se zavorni ročici ne bosta dotaknili krmila, ko boste stisnili na vso moč.
Tako kot je lahko nevaren takojšen prijem zavor je tudi pravkar zapisano nevarno, saj pomeni, da zavori ne primeta dovolj močno.
Ne varčujte pri nakupu pnevmatik! Pnevmatike rešujejo življenja. FOTO:Shutterstock
Zavori naj nastavi izkušen mehanik, pomembno je, da sta zavorni gumici ustrezno nastavljeni glede na obročnik, pod pravilnim kotom in da sta obe gumici enako oddaljeni od platišča. Seveda je še nekaj specialnih nastavitev, a to je za osnovno varno zaviranje nepomembno.
Preverite obrabo zavornih gumic in ko gumice menjate, ne posegajte po cenenih. Nekaj evrov več za gumice je pametna naložba. Tudi za diskaste zavore velja isto.
Sila naše mase
Ko zavirate in se vaše kolo upočasni, se vaša teža premika naprej čez sprednje kolo, kar vso zavorno moč postavlja na sprednjo zavoro. Zaradi tega je težje nadzorovati kolo in se učinkovito ustaviti. Zato, ko zavirate, pomaknite svojo težo nazaj, da obdržite težo na zadnjem kolesu in izenačite zavorne sile. Če bi morali zavirati močno pri visoki hitrosti, to tudi prepreči, da bi izgubili nadzor nad kolesom. Močneje, ko boste morali zavirati, več teže boste morali potisniti nazaj.
Zavirajte glede na pogoje
Na zaviranje v mokrih razmerah vplivata dve stvari. Prvič, v mokrem zavorne ploščice, gumice rabijo več časa, da upočasnijo mokro kolo (to je seveda veliko bolj pomemben dejavnik pri zavornih gumicah kot pri diskastih zavorah). Drugič, vaše pnevmatike imajo manj oprijema na cestišču. Oba faktorja pomenita, da morate v vlažnih razmerah zavirati veliko prej. Verjetno boste morali uporabljati v mokrem okoliščinah stisniti obe zavori, na pa le sprednje, da dosežete pojemek hitrosti, ne da bi pnevmatiki zdrsnili.
Tako kot je lahko nevaren takojšen prijem zavor je tudi pravkar zapisano nevarno, saj pomeni, da zavori ne primeta dovolj močno. FOTO:Shutterstock
V mokrem lahko traja zaviranje približno trikrat toliko, kot v suhem. Vaše pnevmatike imajo v mokrem manj oprijema, zato je pri zaviranju potreben še toliko nežnejši dotik zavor. Ker je težje upočasniti in ustaviti, mnogi kolesarji zavirajo premalo, prepozno, potem pa v strahu preveč. To lahko povzroči, da zadnje kolo zablokira in vas pošlje v nenadzorovano drsenje ... in verjetno v padec. Če je podlaga zelo gladka in morate pritisniti na zavoro, se ob pritiskanju na zadnjo zavoro zmotite, da kolo za hip zablokira, se lahko rešite,če takoj sprostite ročico zadnje zavore. Torej, če zdrsne zaradi blokiranja prednje kolo, sledi padec.
Ali res morate zavirati?
Vožnja po suhem, ko ni nič narobe ... Nekateri kolesarji zavestno ali nezavedno zavirajo hitrostjo preprosto zato, ker se ne počutijo varne. Seveda se je potrebno spuščati tako hitro, kot se znate, vendar pa zelo pomaga, če imate pod nadzorom kaj se dogaja relativno daleč pred vami, bolje, kaj vas čaka. Predvidevanje je tisto, kar dela razliko med modrim in predrznim kolesarjem, in tako se boste zagotovo izognili nepotrebnemu zaviranju.
Zavirajte pred ovinkom
Verjetno ste že slišali, da morate zavirati pred ovinkom in (skoraj) nič ko dejansko zavijate in to je spodobno navodilo. Vendar morate zavirati tudi med ovinki na cesti, ki se spušča navzdol, da bi ne dobili preveč hitrosti. Včasih se zgodi, da je ovinek drugačen, kot ste predvidevali, bolj zavit, ožji, da se obrača veliko dlje časa, kot se je zdelo, da se bo, da smo vzeli slabo linijo, da smo vanj vstopili prehitro – vsi, ki se vozimo s cestnimi dirkalnimi kolesi delamo napake.
Zavori naj nastavi izkušen mehanik, pomembno je, da sta zavorni gumici ustrezno nastavljeni glede na obročnik, pod pravilnim kotom in da sta obe gumici enako oddaljeni od platišča. FOTO:Shutterstock
Če morate v ovinku zavirati, poskusite to storiti, ko je ovinek najmanj zavit. Vsako zaviranje mora biti nežno, občuteno, lahkotno in sproščeno, kolo mora biti nekoliko nagnjeno v ovinek, nikakor med zavijanjem ne smemo biti na kolesu povsem pokonci in togi, ker bomo tako avtomatično kolo postavili preveč pokonci in bo zaviranje veliko bolj neprijetno. Če primete krmilo spodaj, bo zaviranje veliko učinkovitejše, a tega niso vsi vajeni.
Že zavirate z rokama na ročicah, zavzemite na kolesu položaj, ko se počutite varno – že takoj, ko skrčite komolca in s pogledom najdete pot, kamor želite, vas bo kolo čudežno ubogalo. Kolo gre vedno za pogledom, če je pogled pravilno usmerjen, ne bo težav. In samo nežen stisk obeh zavor bo pomagal, da kolesi ne bi zdrsnili.
Čudež zunanje noge
Tega večina kolesarjev ne ve, a gre zelo skupaj s pravilom, da kolo vedno sledi pogledu. V ovinku je vedno notranja noga skrčena, dvignjena, in seveda z njo pedal, da bi ne zadel ob tla.
Izjemno pomembno je, da ne pozabimo na zunanjo nogo, ki je v iztegnjenem položaju: ko vidimo, da nas kljub zaviranju začne nositi iz ovinka, z vso močjo pritisnemo na zunanje pedal, kot bi ga hoteli zlomiti. Če bomo to odločno storili in vztrajali v pritisku, se bo kolo vrnilo v pravo smer. Zahteva vajo, tako kot sledenje pogledu, tak način je zelo učinkovit tudi v ovinkih, ko skoraj ne zaviramo – a to je za izkušene.
Ne bojte se prednje zavore
Se spomnite, ko smo v mladosti govorili, da je prednja zavora za »kiperja«, za tovornjak - prekucnik naprej, se pravi, da ko jo stisneš, letiš čez balanco? No, to se občasno lahko zgodi, vendar lahko s sprednjo zavoro upočasnite kolo veliko hitreje kot z zadnjo, zato je ključnega pomena, da se jo naučite pravilno uporabljati. Poklicni in izurjeni rekreativni kolesarji pri veliki večini zaviranja uporabljajo zgolj sprednjo zavoro. No, če razdelite moč zaviranja tako, da je 70-do odstotkov zaviranja s sprednjo, 30- do 35 pa z zadnjo zavoro, boste čisti carji.
Sprednja zavora lahko tako hitro upočasni kolo zato, ker se skoraj vsa teža kolesarja prenese na sprednje kolo, kar pomeni, da zadnja zavora ne more imeti velikega učinka. Ni razloga, da bi šli čez krmilo, če pravilno uporabljate sprednjo zavoro in se naučite, da pojemek hitrosti ni sunkovit ali nenaden.
Vendar pa si je potrebo zapomniti, da ko smo v ovinku, na sprednjo zavoro ne zaviramo - kar pomeni, da je dobro ozavestiti pravilo, da vedno zaviramo pred ovinkom.
Na spolzkih cestah uporabite zadnjo zavoro
No, prednja zavora je prima, vendar … Prednje kolo bo prej zdrsnilo, če sprednjo zavoro stisnemo v ovinku na spolzkem cestišču, zato je zadnja zavora edini odgovor, če obstaja velika možnost zdrsa. Izkušeni dodajo včasih malo, čisto sprednje zavore, vendar se s tem ni šaliti, tudi njih preseneti mokra podlaga.
Zdrs pnevmatike
Zaradi zdrsa pnevmatik na mokrem lahko izgubite nadzor nad kolesom - še posebej, če zdrsne prednje kolo. Če začutite, da obstaja nevarnost zdrsa pnevmatik, rahlo stisnite zavorni ročici, največja napaka je sunkovitost pri zaviranju. Zavirajte na daljši razdalji, da preprečite blokiranje koles, kar se na spolzki podlagi največkrat zgodi z zadnjim obročnikom.
Nikakor si ne dovolite, da zadnje kolo zablokira, vi pa iz pedal povlečete notranjo nogo in se v ovinek peljete po peti kolesarskega čevlja!
Zavori naj nastavi izkušen mehanik, pomembno je, da sta zavorni gumici ustrezno nastavljeni glede na obročnik, pod pravilnim kotom in da sta obe gumici enako oddaljeni od platišča. FOTO:Shutterstock
Ne zanašajte se na zadnjo zavoro
Preveč zanašanja na zadnjo zavoro in zadnje kolo bo prehitro obrabilo zavorne gumice ali ploščice diskastih zavor in povzročilo hitro obrabo zadnje pnevmatike. Mnogi kolesarji premalokrat pogledajo pnevmatiki, da bi videli, kako hudir veliko bolj jemlje gumo zadaj kot pa spredaj.
Ko močno zavirate, spremenite položaj telesa
Zaviranje seveda pomakne težo kolesarja naprej. Če močno zavirate - s sprednjo zavoro, zadnjo zavoro ali obema - se pomaknite po sedežu nazaj, lahko tudi močno nazaj, včasih celo skoraj za sedež, da bo vaše težišče čim bolj na zadnjem del kolesa, in tako tudi na zadnjem obročniku.
Tega seveda ne moremo storiti, če je naš položaj med zaviranjem pokončen in če roki nista dovolj pokrčeni in če smo trdi v ramenih, bokih in v ledvenem deli telesa.
Če so vaše roke in ramena napeta, ko pritisnete na zavore, telo ne more absorbirati nobene sile za zaustavitev, zato gre ves pritisk v vaše roke, kar povzroči, da se vaše roke napnejo, otrdijo in nenadoma zavirate močneje, kot je bilo načrtovano, kar posledično zelo otežuje nadzor nad s kolesom. Sprostite ramena, upognite komolce in oprijem krmila naj nikakor ne bo sunkovit. To vam bo pomagalo, da svojo hitrost prilagodite razmeram, in da bo telo dovolj prožno za manevriranje okoli ovir in za ohranjanje nadzora.
Diski in gumice
Diskaste zavore niso tako občutljive na vodo kot zavorne gumice, ki se stikajo s platišči, vendar se njihova učinkovitost prav tako zmanjša. Na splošno imajo take zavore boljšo modulacijo (nadzor, da kolona zablokira), veliko bolj kot če zavirate z zavorami na gumice. Dobro nastavljene diskaste zavore so v mokrem seveda boljše od običajnih, kolo kasneje zdrsne, ne zablokira – vendar velja ta prednost samo, če kolesar vozi z ustrezno hitrostjo. Tisti, ki mislijo, da so z diski formula 1, se grdo motijo. To je lahko zelo varljiv občutek varnosti.
Aluminijasta in karbonska platišča - to ni isto!
Zaviranje s karbonskimi platišči v preteklosti ni bilo tako dobro kot zaviranje na aluminijastih platiščih. Moč zaustavljanja ni tako velika, zlasti v vlažnih razmerah, z določenimi kombinacijami platišč / gumic pa je tako, da je zaviranje bolj krčevito kot nežno, lahko celo pride do v neprijetnih tresljajev … Tehnologija se je izboljšala, vendar morate zaviranju s karbonskimi obroči nameniti več časa kot za zaviranje z aluminijastimi platišči, ali pa uporabiti več zavorne moči na zavorni ročici.
Za karbonske obroče morate imeti posebne zavorne gumice! Dobro je tudi vedeti, da zaviranje na mokrem med karbon in gumico prinese nesnago, pesek, in to lahko platišče poškoduje. Še zlasti, če nimate pravih gumic.
Vrst zavornih gumic je veliko, splača se kupiti tiste, ki so res dobre. Dobra zavorna gumica v zavorni čeljusti srednjega razreda naredi veliko razliko.
Vaja, vaja, vaja
Največ lahko za svojo varnost storite sami. Vadite. Ne samo enkrat. Vzemite si čas za vadbo zaviranja, poiščite suho prazno cesto brez umazanije ali peska in vadite. Stisnite obe ročici, vendar dajte prednost sprednji; naredite približno 75-odstotkov s sprednjo in 25 -odstotkov z zadnjo zavoro. Poskusite stisniti ročici močneje in se prej ustaviti, ko boste bolj vešči, in to skoraj do točke, ko bi zadnja pnevmatika skoraj zdrsnila.
Če zadnje kolo zdrsne, takoj sprostite zavoro, da se lahko spet obrne. Ko kolo zdrsne, je naša obrambna reakcija, da še močneje stisnemo na zavoro – in nič ne more biti bolj narobe.
Bistvo take vadbe je, da se naučite, kako močno lahko zavirate, da še vedno ohranite nadzor.
Ko boste bolj vešči, lahko zaviranje vadite tudi med treningom – le cesta naj bo pregledna, suha, dovolj široka in čista. Ko boste dobili občutek, lahko z izjemno pozornostjo vadite tudi na mokri podlagi. Nežnost na zavorni ročici, to je odgovor.
