S pametjo pod čelado naprej
Spet ponujam izziv. Vsaj en mesec naj bi se trudili kolesariti po cestnoprometnih predpisih, pa čeprav vozite specialko in delate sto in več kilometrske ture. Izziv vsebje tudi primeren tempo vožnje, tak kot tekači pravijo, pogovorni, da se na primer s prijateljem lahko pogovarjaš tudi med vožnjo navkreber. Če ste specialkar od glave do pete in ste skušali mesec na kolesu preživeti (tako kot bi ga morali celo življenje) ne da bi vas bilo strah policije in drugih avtomobilov, boste verjetno opazili, da je to hudičevo težko delo. Ko sem se sam lotil izziva sem najprej opazil, da v našem kraju biti kolesar pomeni nositi glavo v torbi. Nevarnost sem videl in občutil povsod, še največ pa tam, kjer sem bil prepričan, da je prometa najmanj.
Zakaj? Mimo vozeči avtomobilist mi je na vprašanje zakaj tako drvi in seka ovinke, odvrnil, da se oprošča, ker bi me kmalu zbil, a da oni na teh cestah enostavno niso vajeni kolesarjev. Kaj naj bi kolesar počel v tako hribovitih krajih, kjer vas stoji na taki strmini, da otroci koles sploh ne poznajo, ker, ker, kako naj človek kolesari, če je povsod samo klanec. Zanimivo. Ampak resnično. Dal sem mu prav in v svoj spomin vložil novost: kadarkoli bom kolesaril po odročnih krajih, bom imel v glavi, da tod ljudje niso vajeni kolesarjev in jih zato na cestah ne pričakujejo. Zakaj tega nisem opazil prej? Verjetno zato, ker sem bil prepričan, da se mi na cesti ne more ali pa zelo težko zgodi nesreča, ker imam izkušnje, ker imam vse pod kontrolo. Potem, ko se lotiš voziti po pravilih pa na enkrat vidiš, da je nevarnost vsepovsod! Drugače napisano, če o nesreči ne razmišljaš, se ne zgodi, ko začneš misliti na njo, jo vidiš vsepovsod. Razumljivo?
Delite prostor in ohranite življenja
V razvitih kolesarskih državah se kolesarji že nekaj let borijo z akcijo, ki nosi naslov: 1,5 metra prosim! To naj bi bila razdalja, ko z avtomobilom prehitevate kolesarja. Meter in pol se na prvo branje sliši veliko, vendar, če pomislimo na ceste, kjer se z avto lahko drvi 60 in več kilometrov na uro, pred nami pa kolesar, postane ta razdalja ravno pravšnja, kajne? In zdaj še ena naloga za vas. Med svojo kolesarsko rundo štejte koliko avtomobilov vas prehiti in koliko od teh avtomobilistov vas prehiti na razdalji enega in pol metra. Meni se je posrečilo opaziti tri in še to na cestah, ki so bile zelo, zelo široke in ni bilo nikjer nikogar drugega. Da pa bi voznik še prej s smernim kazalcem nakazal, da me bo prehitel, pa ne. Ne pomnim, kdaj me je prehitel kak avto s prižganim levim smernim kazalcem. Tudi ko sam vozim avto, opazujem, kdo za mano bo z smernikom nakazal prehitevanje. Ga res že dolgo, dolgo nisem. Verjetno se za mano vozeči »šlepajo« na moj »žmigovc«? Če ga prižgem jaz, ga pač njim ni treba. Smešno, vendar zdi se, da v šoli vožnje, ne učijo več te prvine, pardon pravila. In kar je še huje, smernega kazalca ni niti, ko prehitevajo večjo skupino kolesarjev. Zakaj je temu tako, ne vem, vem, pa da jaz tega ne počnem in mogoče, mogoče, mi bo počasi še kdo sledil.
Pred kratkim sem opravil mini anketo med vozniki z vprašanjem, kaj jih pri kolesarjih najbolj moti. Večina jih je odgovorila, da jih motijo zgolj tisti s čeladami, kar pomeni, tisti, ki se resneje ukvarjajo s športno kolesarsko rekreacijo. Tisti s čeladami naj bi bili prepričani, da so vladarji cest in da imajo prednost čisto povsod, ne glede na stanje na cesti. Moti jih kolesarjenje »vštric«, čeprav jaz tega skoraj da ne vidim več, razen, če naletim na kake vrhunske kolesarje oziroma kolesarske klube. Moti jih tudi to, da kolesarijo v prevelikih skupinah in jih je zato zelo težko prehiteti. Nihče pa ni rekel, da jih motijo tisti, ki ne upoštevajo osnovnih cestnoprometnih predpisov. To se mi je zdelo zanimivo, vendar sem kmalu pogruntal, da tam kjer kolesarji delamo prekrške avtomobilov ni ali pa jih avtomobilisti enostavno ne smejo delati. Na primer, kolesar gre z lahkoto čez rdečo luč semaforja, avtomobilist prej dobro premisli. Kolesar gre v krožišče z lahkoto po levi strani, avtomobilista še nisem videl, da bi se tako zmotil. In še bi lahko našteval.
Moja anketa je dokazala, da vozniki enostavno ne poznajo vseh prometnih predpisov. Daleč je dan, ko so opravili vozniški izpit, pravijo. Če kliknete na stran Agencije za varnost v prometu, lahko ugotovite, da se trudijo na vseh področjih, kar se tiče kolesarjeve varnosti. Vendar nisem prepričan, da je med ljudmi velik odziv. Nisem prepričan, da je internet dovolj. Vsaj v praksi ni tega ugotoviti. Verjamem pa, da bomo s časoma, z njihovo pomočjo in še od koga, tudi s pomočjo Poleta na kisiku, dozoreli v voznike in kolesarje, ki bodo znali deliti prostor na cesti. Mogoče bi morali prav mi iti »pred druge« in ne stalno kopirati ali še to ne tako imenovane razvitejše države. Zakaj ne bi mi prvi zaostrili zakon, ki bi pravil, kdo lahko kolesari in kje? Gorski kolesarji me bodo razumeli. To, da naredimo kolesarski izpit v petem razredu osnovne šole je dobro zgolj zato, da se pri teh letih počutimo »svobodni«, da gremo končno lahko v šolo s kolesom. Vsem nam manjka kolesarska kultura, ozaveščenost, da smo dejansko del prometa.
Torej, še ena naloga: 1,5 metra, prosim! Ni težko, samo strpni bodite in preden se lotite prehitevanja, se prepričajte, da lahko varno vključite smerni kazalec s katerim boste nakazali svoj namen. Verjetno ste zasledili velik rumen znak, na katerem piše: Pazi, kolesarji! Vse več jih je, kar se mi zdi dobro. Zdi se mi, da pomaga. Upam, da jih bo še več.
Praktično nemogoče
Karkoli sem v tej smeri napisal in je bilo prebrano, se pozabi v trenutku, ko se v roke prime balanca. Še samega sebe sem zasačil, da sem navkljub vsemu skoraj sledil prekrškarjem. Skoraj, kajti v zadnjem trenutku sem se spomnil, da sem tisti odposlanec, ki s kolesom in avtom ne bo več kršil zakonov. Mučno je vse skupaj, veste! Resnica je tudi ta, da je vse povsod zelo veliko za kolesarje nerazumnih prometnih rešitev. Kolesarskih stez vedno primanjkuje, prometne ureditve pa so največkrat narejene na pol in tako kolesarju ne preostane drugega kot narediti prekršek. Vendar se tudi to preživi, če je strpnost pod čelado in ta je, če prilagodiš hitrost, tempo. Res da je največkrat težko, a se da in zato naša povprečna hitrost močno pade, vendar, ko ti pride varnost v podzavest, potem je vse lažje.
Zakaj je v praksi vse nemogoče? To se sprašujem vsakič, ko s skupino kolesarjev odrinem na rundo. Zmenjeni smo, da bomo v skupinah po šest ali manj kolesarjev in vedno se najde nekdo, ki vpraša, zakaj ne sedem ali osem. In da je bolje, da nas je osem kot pa štirje in, da so nekatere prometne rešitve neprimerne za kolesarje, ki hitijo štirideset, petdeset kilometrov na uro. Priznam, da sem zelo dojemljiv in prilagodljiv hkrati, priznam pa tudi, da je s kolesarji največkrat težko najti kompromis. Če dam pogoj, da bomo kolesarili po cestnoprometnih predpisih in vseskozi pazili na hitrost, se vedno najde nekdo, ki »ni poslušal«. Ne vem, zakaj je tako, vem le, da bom to rešil tako, da se s takimi ne bom več vozil. Pika. Preprosto. Vendar se bojim, da bom kmalu osamelec na kolesu. Osamljen z dolgim nosom pred rdečim semaforjem, užaljen, ker mu nihče ne sledi…
Zagotovo se najdejo tisti, ki se z dolgim nosom vozijo zato, ker se jim zdi, da o kolesarjenju vedo vse, da jim gre kolesarjenje po šest na živce. Taki ne spadajo v miroljubne kolesarske skupine, taki morajo voziti sami, je bolje za skupino in za njih. Tudi glede varnosti. Oni, ki so začeli kolesariti pred nekaj leti, zdaj pa mislijo, da so dobri, so na cesti nabolj nevarni. Vijugajo levo, desno in se navzdol v nepregledne ovinke spuščajo po sredi vozišča, potem ko so seveda prehiteli vse pred sabo. To ni dobro. Pošteno je, da se tak človek iz skupine sam odstrani. Nekateri smo za skupaj, vsi pa ne.
Ampak, poskusil sem zapisati, kako bi bilo, da bi bilo prav in varno in to je tudi nekaj vredno. iz Ljubljane tudi slišim, da so marsikej po državi že začeli razmišljati o tem, da bi se vozili v manjših skupinah in drug za drugim. Če je tako, smo veseli. Še bolj me veseli, da je Žabar to slišal pri nas, na Gorenjskem, prebrano pa je bilo v - Poletu.
S pametjo pod čelado ali obstajajo tudi inteligentni kolesarji
Vozil se bom samo še z inteligentnimi ljudmi, ki znajo svoje dirkaške ambicije kompenzirati z razumom. S takimi, ki vedo, kaj je promet in biti njegov udeleženec in hkrati ve, kaj je svoboda na kolesu. Kolesaril bom s takimi, ki kolesarijo zaradi kolesarjenja samega in kolesa ne uporabljajo kot orodje ali vir nečesa drugega. Ali kot je lepo rekel Janez Penca in tega nikoli ne bom pozabil, ljudje smo vendarle tudi presežna bitja, je lepo, ko najdemo – ali pa nas te poiščejo? – dejavnosti, ki so vredne same po sebi in ne, zato, ker bi nam omogočale, da z njimi pridobimo nekaj drugega…«veličastna brezkoristnost kolesarjenja«. Penca je sicer opisal veličastno brezkoristnost teka, jaz pa dopišem še kolesarjenja. Da bi kolesarili, zato, da bi stremeli po rezultatih, nam res ni potrebno, kajti ne živimo od kolesarjenja temveč za kolesarjenje, čeprav je to veliko pregrobo napisano, kajne?
Opaziti je, da so začeli kolesariti tudi taki, ki ločijo svoje vsakdanje delovne ambicije od tistih na kolesu. Ki vedo, da je dirkanje namenjeno dirkačem, rekreacija pa njim. Taki vedno radi prisluhnejo, kaj se dogaja v svetu vrhunskega kolesarstva, vendar jih bolj zanima, katere ceste so tiste, ki bodo dlje časa ali za vedno ostale v njihovih spominih.
Oni, ki so nesrečni in zagrenjeni v vsakdanjiku, bi zagotovo lahko odgovore na vprašanja, ki jim grenijo dni, lažje razčistili med varno in dovolj brezskrbno vožnjo v skupini, kot pa z dokazovanjem svoje moči.
Saj pravim, vsi smo lahko inteligentni kolesarji. Če pozabimo na svoj ego in skušamo kaj postoriti tudi v dobro drugih, ne le sebe.
Foto: eroica, arhiv proizvajalca, Shutterstock
