Tadej Pogačar: Tudi Franja me je pripeljala do rumene majice
Tadej Pogačar je svetovni fenomen, vzgojen na Klancu pri Komendi in kolesarsko narejen pri ljubljanskem Rogu. Pomena tega in veličine njegovih dosežkov se ta čas bržkone še ne zavedamo dovolj, izjemnost njegovih dosežkov pa je nesporna.
Pri 22 letih še nihče pred njim ni dvakrat zmagal na Touru, niti Eddy Merckx, tisti, ki ga razglašajo za najboljšega kolesarja v zgodovini, in tisti, ki je, ko je srečal mladega slovenskega šampiona, prvič dejal, da se je vendarle pojavil njegov pravi naslednik.
Kljub malodane brezmejnemu kolesarskemu potencialu in tudi dejstvu, da je prvi zvezdnik ekipe UAE ter ta čas najbolje plačani kolesar na svetu, Pogačar v svojem bistvu še vedno ostaja »tamau Pogi«, skromen fantič, za katerega je najbolj pomembno, da se še vedno lahko igra na kolesu. In zmaguje …
Te dni se pripravlja za to, da bo pri 23 letih še tretjič zapored na cilju Toura na Elizejskih poljanah stopil na najvišjo stopnico zmagovalnega odra, vendar ob tem ni pozabil, kje se je začela njegova šampionska pot, ki jo želi omogočiti tudi svojim naslednikom.
Po vaši zaslugi ima lahko maraton Franja slogan od Franje do Toura. Koliko je bila vaša pot do rumene majice prepletena s tem kolesarskim praznikom?
Ko sem bil še v Rogu, smo se s kolesarji vsako leto udeleževali Franje. To je bil naš trening, predvsem pa druženje in praznik za naš klub. Tudi to je bila ena od poti do rumene majice, vsekakor.
Kolikokrat ste bili med Rogovimi mladci, ki rekreativcem vsako leto režejo zrak, kakšne spomine imate na Franjo?
Kar nekajkrat smo se podali na progo, vozili smo predvsem veliko Franjo. Krasni spomini, želim si, da bi jo vozil še kdaj. Dokler bom profesionalni kolesar, mislim, da bo to zelo težko uresničljivo.
Kako najboljši kolesarji gledate na rekreativne kolesarje, so pravi kolesarji ali rekreači, kot jih ljubkovalno imenujejo tekmovalci?
Občudujemo jih. Nekateri trenirajo še več kot mi profiji. Mi delamo samo to, oni imajo pa poleg treningov še službo in družino, kar je še posebej težko usklajevati. Še opremo imajo navadno boljšo kot mi (smeh). In lepo je videti, da jih je na cesti vse več.
Kako se slovenski rekreativci obnašajo do vas, ko vas srečajo na slovenskih cestah, in kako se odzovete vi?
Lepo se obnašajo, zelo so prijazni, vedno pozdravijo in tudi jaz, če le lahko, jih pozdravim nazaj.
Se kdaj začudite, kako kakovostno in drago opremo imajo nekateri rekreativci, ste že kdaj srečali katerega na dražjem kolesu, kot je vaše?
V bistvu ne, saj bi si tudi sam kupil tisto, kar mi je najljubše. Zanimivo je gledati vse te kombinacije opreme, okvirjev in dodatkov. Tudi tu je samo nebo meja.
Tisti, ki obiskujemo Rogove prostore v Vikrčah, tam občudujemo zbirko koles, od začetkov do zmag na Touru. Ste jo prepustili svojemu matičnemu klubu ali je tam zgolj v hrambi?
Zaenkrat jih hranim tam, ker se mi zdi tako prav. So tudi dobra motivacija za vse kolesarje v klubu. Ko bom enkrat nekje ustaljen, jih bom pa najverjetneje imel tam.
Koliko sicer daste na opremo, tehnološke inovacije, štetje gramov, je pomembnejši karbon ali noge?
Niti se ne posvečam tem detajlom, ker za to trenutno skrbijo mehaniki in tehnologi v klubu. Je pa priporočljivo, da je kolo karseda lahko, ker gre v klanec potem res lažje.
Se počutite varno, ko trenirate na slovenskih cestah?
Počutim se varno, če se le da, izbiram manj prometne ceste za trening, in nisem imel še nobene negativne izkušnje na cesti. Naj tako ostane.
Na slovenskem asfaltu ni le vse več rekreativcev, po vaši zaslugi je tudi precej več nadobudnih mladih tekmovalcev. Vsi, ki pedala vrtimo severno od Ljubljane, redno srečujemo brezhibno opremljene in postrojene skupine Pogi Teama. Zakaj ste se lotili tega projekta, koliko se mu posvečate, ste zadovoljni z njegovo rastjo?
Ustanovitev otroške in mladinske ekipe so bile moje sanje že nekaj časa. Skupaj z Miho Koncilijo in Andrejem Hauptmanom smo v začetku leta 2021 začrtali pot, v katero verjamemo. Nastala je lepa zgodba Pogi Team, vanjo je vključenih več kot sto petdeset otrok, ki si želijo doseči kolesarske sanje. Želim, da imajo mladi kolesarji kar najboljše razmere za trening. S finančno in materialno pomočjo sponzorjev je tako delo v klubu lažje, za mlade kolesarje in njihove starše pa finančno sprejemljivejše.
Andrej Hauptman pravi, da pri Pogi Teamu ne gre le za vzgajanje vrhunskih kolesarjev, temveč tudi za učenje vrednot in delovnih navad pri tistih, ki nikoli ne bodo vrhunski tekmovalci. S kakšnimi vrednotami so vas poslali v svet Hauptman, Koncilija in drugi, ki so z vami delali pri Rogu?
Lahko rečem, da si delimo vrednote z vsemi člani Pogi Teama. Marljivost, organiziranost, potrpežljivost, vztrajnost, motiviranost, fairplay, zagnanost, vera v sebe, vzgoja pred tekmovalnimi cilji in vračanje okolju, iz katerega prihajamo, so vrednote, ki jih živimo.
Koliko so vam te vrednote v pomoč zdaj, ko se pripravljate na največje dirke in se na njih borite za zgodovinske zmage?
Mislim, da jih uporabljam vsak dan, za to sem staršem in klubu izredno hvaležen.
Redno poslušamo o tem, kako brezkompromisno je dirkanje v profesionalni karavani, kako mlajši rodovi nimajo več takšnega spoštovanja do starejših kot nekoč. Je peloton na najvišji ravni res tako gladiatorski?
Jaz nimam takega občutka. Mislim, da se vsi med seboj izredno spoštujemo. Tako mladi starejše in tudi oni nas.
Kot da ste v gladiatorski areni, je sicer resda videti, ko se morate prebijati med nepreglednimi množicami navijačev. Ti so se po dveh pandemičnih letih to sezono vrnili v polnem številu. Vam to ustreza?
Imeti navijače na dirkah je nekaj nepopisno lepega. Zavedam se, da sta zadnja dva Toura minila v okrnjeni zasedbi, letos nas čaka prava druščina ob cestah. Se zelo veselim.
Zmagali ste na dirki po Sloveniji, katere veljavo ste močno dvignili, saj ste prvi aktualni šampion Toura, ki nastopa na njej. Zakaj domače ceste, ne pa Francija ali Švica, kjer se na vrhunec sezone pripravljajo vsi vaši tekmeci?
Če je le prilika, rad pridem v Slovenijo. Dve muhi na en mah, sem v družbi svojih rojakov, pa še profili etap mi ustrezajo, mislim, da so prava podlaga za Tour. Dirka po Sloveniji je hkrati ena mojih najljubših dirk, najbolj zelena od vseh.
Odkar sta s Primožem Rogličem v svetovnem vrhu, se zdi, da se trasa Gira vztrajno suka okoli Slovenije v upanju, da bi vsaj eden od vaju štartal na rožnati dirki. So slovenske ceste ali vsaj bližina Slovenije – prihodnje leto naj bi pripravili etapo na Svete Višarje – dejavnik, s katerim bi vas Italijani prepričali, da se udeležite njihove največje dirke?
Seveda si želim enkrat nastopiti tudi na Giru, morda pa že prihodnje leto, bomo videli.
Vemo, da v kolesarskem svetu največ šteje Tour, na katerem boste letos lovili tretjo zmago zapored. Potem ko so Lanceu Armstrongu črtali sedem zaporednih zmag, je najdaljši niz pet zaporednih zmagoslavij Miguela Induraina. Vas te številke kaj ženejo naprej ali se pri postavljanju ciljev raje prepuščate kolesarskemu navdihu?
V bistvu nočem biti obremenjen z rekordi, ker te to prej ali slej začne obremenjevati. Prepuščam se sprotnemu toku dogajanja. Želim živeti in dirkati dan za dnem in se pri tem predvsem zabavati.
Vaši dosežki so za slovensko kolesarstvo sicer že zdaj tako zgodovinski, da je direktor maratona Franja Gorazd Penko predlagal, da bi štartno-ciljni prostor na Ameriški ulici preimenovali v Avenijo Tadeja Pogačarja. Kako se počuti 23-letnik, po katerem želijo poimenovati ulico?
Počaščenega.
