Vozim specialko. In prav mi je, ker je pravilno nastavljena
Kako človek spozna, da leta, lenoba, nezdrava hrana nimajo zveze z ubožnim kolesarjenjem. In da je vsega krivo kolo. Zato ga je treba peljati na pregled.
Sem kolesarski pocestnik. Tega prostočasno ne počnem za denar, v veselje gotovo. Veselje, prežeto z žalobnostjo. Psiha na specialki uživa, fizis, po slovensko fiza, ječi. Slabo mi gre, počasi. Da je vzrok trinajstletno kolesarsko pavziranje, ko sem za zablodelega duha v še kar zdravem telesu skrbel s športom, ki ni izključeval položaja križemnog, sem izključil. Kot tudi dejstvo, da v metaforični vožnji na minevanje življenja Abrahama šibam za pet in pol leta. Seveda, krivo je lani po pameti, to je po nizki ceni kupljeno kolo. Če bi omenil, da gre za wilierja, bi bilo reklamiranje. Torej ne bom.
Ste kdaj z Janijem Klemenčičem veslali v dvojcu, v fiksnih čevljih, prevelikih za pet številk? Vozili avto, v katerem niste dosegli sklopke? Nosili na ledu pretesne suspenzorje? Slalomirali s predolgimi dilcami? Če ste, veste, da so zadeve nebodijihtreba.
Približno zadnjo dekado je k nam prineslo dejavnost, imenovano bikefitting, po naše nastavitev kolesa. Ko kolo kupujemo, smo približno pozorni na velikost okvirja, bistvena pa je barva, kajne? Ampak kolo ni kompaktirano, iz enega kosa. In to zna kaliti dnevni pocestni mir.
Oddaljimo se od (sebe) mene, gremo k Alešu Šilcu, 36-letnemu Mariborčanu, ima firmo Bikefit.si. Je, kot se predstavi, edini kolesa nastavljajoči mojster v domovini s certifikatom Retül Fit Certified, to je najvišja topočetna izobrazbena raven, do nje je prišel pri podjetju Specialized. Več let je gulil bikefitarske klopi v Morgan Hillu ter v koloradskem Boulderju, oboje je v ZDA. Zagotavlja, da ima z opravljenimi izpiti dokazane spretnosti in strokovno znanje za sistematično prilagajanje opreme in položaja (človeka) na kolesu. Svoje delo opravlja z veseljem in predanostjo, s svojimi strankami pa skuša na kolesu doseči popolnost.
Nastavljavcev koles je pri nas več, kljub temu, da je Šilec Mariborčan, sem se, rojeni Ljubljančan, odločil zanj. Verjetno, ker sem bil v njemu ljubem mestu (upam, da) zadnjič operiran na glavi, pravijo, da še kar uspešno. Popolnost Šilec išče v Celju, tam je njegova delovna matica, domačem Mariboru in meni najbližjem New Yorku, Novem mestu.
Sem že v dolenjskem studiu, v kolesarski opremi, brez čelade in sončnih očal, ki me polepšajo, in maske, ki k splošnemu zunanjemu vtisu vsaj pri meni še pripomore. Čeravno je ekonomist, sem imel kojci občutek, da sem na menedžerskem ali kakem manj resnem pregledu. Recimo ortopedsko-fizioterapevtskem.
Šlo je v treh korakih, vsakemu je bila odrezana ena ura. Ampak, mar bo človek med bližanjem popolnosti na cagarje gledal? Začelo se je s psihoanalizo, pogovorom o mojih izkušnjah, težavah, razkrivanje teh sem zaradi enourne omejitve omejil, znanih telesnih lastnostih, hibah. Aleš želi prebrati vašo osebno izkaznico kolesarskih skušenj in želja.
Negotovo sem sedel na merilnik medeničnih kosti, na škofiji se mi ne cedita med in mleko, desna kost, rečem ji ritnična, na podlago pritiska bistveno izraziteje od leve. Pa ja to ni posledica politične naravnanosti? Medenica je tudi zamaknjena.
Potem sva vstala na stopala, na merjenje pritiska na podlago. Mojega stopalnega loka se ne bi sramovala Toja Ellison, stika s tlemi imam pa toliko kot Ana Klašnja v balerinkah, ko ni poškodovana. So ga moj oča kaj v Sovjetiji sračkali, sem, tako rekoč lebdeč nad trdnimi tlemi, sorodnik atletinje Tatjane Lebedeve? Nič nenavadnega torej niso moje težave s (fizičnim) ravnotežjem, koleno mi na noter poteguje, zarotira celotno telo. Pri merjenju fleksibilnosti je v središču pozornosti zadnja stegenska mišica (slednji izraz glede svojega telesa uporabljam metaforično), ki vpliva na višino sedišča in razdaljo zgornjega dela života.
Še to, z nogami razmetavam navzven, na V, v edino tolažbo mi je, da bistveno manj od svojega brata. Je moj zaplojevalec morda križaril po švedskem ozemlju, sem v sorodu z Janom Böklovom, izumiteljem skakalnega škarjastega sloga? Nogi, ugotovi Šilec, imam približno enako dolgi. Vsaj to.
Potem sem osedlal wilierja in z občutka obiska pri zdravniku skočil v območje priprav na Cape Canaveral. Na osem anatomskih točk, levo in desno, mi je, kosmatincu, Šilec prilepil 3D-senzorje, z namenom dinamičnega bikefita, ki razvojno nadomešča statičnega, s kotomeri, plajbami, to so uteži na vrvici, krajše, nekoč se je bicikle nastavljalo ročno, analogno, na oko.
Tehnologija je pokazala, da na sedežu sedim neenakomerno, ja, tudi pri tako grintasti riti se zgodi, da teži na eno stran. Desno, to že vemo. Gonil sem, na ekranu pa opazoval svojo daljično podobo, od katere sem bil izjemoma v realnem krepkejši. Šilec se je strokovnjaško posvečal mojim gibom, meritve so bile dvo- in tridimenzionalne. Dvodimenzionalno se preučuje stranski pogled, za stopnjo više gibanje kolen, kolkov … Seansa poteka obojestransko, Šilec me je, s kolesom vred, po potrebi obračal, kot lokomotivo na okretnici. Edina zadeva – gonjenje sem moral na en, dva tri, ustaviti –, ki poteka ročno, je merjenje čeveljnega hoda, nastavitev podplatnih blokejev. Pedaliral sem intervalno, a ne dovolj, da bi si doma v blokec lahko vpisal (neplačane) delovne ure. In slednjič razsedlal.
Že ob vstopu v studio mi je Aleš v hipu pripomnil, da imam sedežni kljun izrazito navzgor štrleč, tak izzivajoč. Ki pa mi je razkril, zakaj me med kolesarjenjem prenekaterikrat preklemano tišči v rodila (izraz uporabim v dobro izenačevanja spolov) in da se med treninškim uriniranjem, ne glede na zunanjo temperaturo, ob pogledu na svojega, saj veste katerega, wilierčka počutim precej vaginalno. Torej, kljun dol. Pa celoten sedež naprej. Sedež sva tudi za nekaj višinskih mikronov zvišala.
Slutil sem, da so mi večji gonilni uspehi nedosegljivi tudi zaradi predolge balance, natančneje, nekadilske fajfe. S posebnim merilom sva moj balančni nosilec, toporišče, skrajšala za, reci in tipkaj, tri centimetre. Z vodno tehtnico, če ne razumete, vaservago, sva ugotovila, je ugotovil, da imam levi bremzni ročaj centimeter više od desnega. Politično premišljeno, spet na škodo levice. To mi je zrihtal prijatelj, ki se očitno boji, da bom čez sedem let enako dober kot on. Pa balanco sva, kot celoto, kako bi rekel, malo spustila ter popravila rotacijo, da je bila malo manj ruralna.
Naprej, vitke ritke so nekaterim všečne, v določenih segmentih preživljanja celo zaželene, zahtevane. Ampak jaz še vitke nimam. Zato je naveza narave in tehnike včasih sila šaljiva. Šilec mi pove, da imam preširok zic. In to izrazito. Da na rit padeš. Pa me, kot me je nekoč mama, potolaži, da ljudi, tudi kolesarjev, ne smemo soditi po fizičnih lastnostih. Obravnaval je že ekstremno drobno gospico z zelo na široko danimi medeničnimi kostmi, pa nabitega skoraj dvometraša, ki je imel te kosti ful ozko, skupaj raščene.
Že med vožnjo proti domu sem se za prodajo preozkega sedala zmenil s svojim zelo dobrim, zelo manj suhim in zelo bolj ritastim (ne tistim od prej) prijateljem. Ker, iz Novega mesta sem se vračal z novim sedežem in toporiščem.
Čeravno sem se matral na mestu in človeku, ki sem ga prvič videl, razkrival osebne podatke, se mi je soočenje z napredkom kolesarske znanosti zdelo fascinantno. Moj, no, bolniški list z vsemi parametri mi je Aleš poslal po mejlu in moj wilier je odslej v stiku s svojim (ne)osebnim zdravnikom. Za katerega lahko rečem, da obvlada svoj posel.
Kako je v praksi, sem preskusil dan pozneje. Ne na mestu, vozil sem se, zunaj. Spoznal sem, da rek, da nihče ni popoln, drži, vse skupaj sem slutil že poprej, a na prenovljenem biciklu sem se počutil, če nekoliko parafraziram znano reklamo za vece račko: Hitra sem kot nova!
Če bo v toplejših mesecih v najhujšem klancu nekaj švignilo mimo vas (navzgor), sem to jaz. No, jaz, ko sanjam.
