Zgodba z nasmehom: Jurij Žurej

Imel sem srečo, da sem živel normalno življenje mulca iz majhne slovenske vasi. S kopico vrstnikov smo zimske mesece posvetili štamfanju, smučanju in gradnji skakalnic. Ko je sneg skopnel, pa smo smučanje zamenjali za dirkanje s poni kolesi in košarko na igrišču v sosednji vasi. Vse je bilo na dosegu roke! Pozneje so me navdušili hribi, bil sem aktiven mladinski planinski vodnik, poleg tega sem še tekel, se začel ukvarjati s plesom, kajtsrfanjem, potapljanjem … Zdaj so moje priljubljene aktivnosti še vedno in v največji meri smučanje, kajtsrfanje in ob redkih priložnostih ples.

Telovadba zame nikoli ni bila del šole, prej odmor oziroma odmik od nje. V osnovni šoli sem poskusil vse, bil sem član rokometne in odbojkar­ske ekipe, navdušeno sem smučal, se pridružil ekipi v orientaciji, treniral at­letiko, se kalil pri tabornikih … In pri tem je imel zelo pomembno vlogo profesor Cedilnik, učitelj kot iz uč­be­nika, pravi mentor! Ta izkušnja je ze­lo vplivala na razvoj naše osebnosti.

Športne aktivnosti izbiram po navdihu oziroma glede na to, kako dobro se ob tem počutim. To je težko razložiti, a smučanje po celcu, kaj­tanje ali ples s plesalko, s katero se ujameš, v meni zbujajo skoraj enake prijetne občutke … Če se s temi aktivnostmi ukvarjaš tako kot jaz, lju­biteljsko, seveda. In če povežemo dob­re občutke še z dobro družbo, kar je zame bistveni element športa, potem je sprostitev zagotovljena.

Trenutno uživam v kajtanju, ki me je zagrabilo, ko sem ga pred leti prvič videl na televiziji. S kolegom Matejem, ki je bil takrat še profesionalni športnik, sva sedla v avto in šla v Nemčijo po kajte, ker jih pri nas še niso prodajali. Od takrat ta strast ne popušča. In težko razložim, zakaj je tako, kot težko razložim, zakaj se še vedno veselim celca kot majhen otrok in za dobro smuko brez težav vstanem ob štirih ali petih zjutraj ter zakaj enako čutijo tudi kolegi, s katerimi delim to strast ...

Pri delu z vrhunskimi športniki mi bolj kot zgolj športne izkušnje pomagajo ekstremne življenjske iz­ku­šnje. Vrhunski športniki želijo do­segati vrhunske rezultate in se na tej poti srečujejo z izjemnimi pritiski, zato je pomembno, da imajo sogovor­nika, ki jih razume prav v tem delu. Sogovornika, ki razume, kdaj je res težko, ki jim zna v takem položaju pomagati, svetovati in tudi iskreno, a utemeljeno povedati, da je čas, da se prenehajo smiliti samemu sebi in predvsem delati, ker imajo še dovolj rezerve …

Če kdo želi, da izpostavim dva kraja, ki izstopata zaradi svoje lepote in možnosti, potem ga čaka presenečenje. Pred nosom ju imam … vedno, povsod in v katerem koli let­nem času sta to Velika planina in Vogel. Polnočnica na Veliki planini z baklami je nekaj, česar ne boste nikoli pozabili!

Bistvo športne aktivnosti je v tem, da si tehnično tako suveren in dobro pripravljen, da se v glavi ne dogaja nič več in da glavo očistiš vsega odvečnega. Si napolniš baterije in samo še uživaš v naravi, družbi in gibanju.

Vsak ima svoje meje in vsako premikanje lastnih meja pomeni za posameznika osebno zmago in navdih za nove spremembe v življenju. Vem, kako je, ko ne moreš zaradi bolezni narediti desetih korakov, ali kako je za nekoga težko opravljati tako enostavne naloge, kot je dvigniti žlico, glavo ... Nekoč me je mlajši fant, ki je bil zelo resno bolan, s svojo energijo, voljo do življenja in svojimi »majhnimi« cilji pripravil do tega, da me je bilo sram, ker sem se smilil sam sebi, ker sem pač moral sedeti za knjigami in študirati … Preseganje last­nih meja, pa naj to stori kdor koli, je vedno navdušujoče in prav je, da ljudje povedo javno in se pohvalijo: uspelo mi je. Zato je vsak dober rezultat, pa naj bo to rezultat vrhunskega športnika ali rekreativca, vreden pohvale.

Cilji se s starostjo in življenjskimi okoliš­činami spreminjajo, res pa je, da je včasih objektivno lažje cilje zaradi specifičnih okoliščin v življenju teže doseči in imajo zato še toliko večjo vrednost. Povezano s potovanji pa si želim smučati na Kamčatki in Kitati in se potapljati na Francoski Polineziji. Biti čim dlje fit in uživati s kolegi v naših športnih podvigih in dobri družbi. No, imam pa tudi oseben organizacijski cilj. Rad bi bil del ekipe, ki bo pomagala našim talentom doseči nove olimpijske kolajne in naslove svetovnih prvakov.

Šport rad spremljam tudi kot gle­dalec. Zadnjič sem obiskal oviratlon in bil sem navdušen nad energijo in kakovostjo organizacije, tako kot me vsak dan navdušujejo naši športniki na smučarski zvezi, ki so po moje lahko zelo svetel zgled vsej državi. Že leta hodim tudi na smučarske, košarkarske, nogometne, rokometne, hokejske in druge tekme naše reprezentance. Letos bom šel, tako kot veleva tradicija, v Zagreb s kolegi iz srednje šole, spodbujat naše košarkarje.

Če bi moral strniti svoje misli, bi rekel, da je najpomembneje, da v športu uživate in da se ne pustite sprovocirati in tekmovati tam, kjer je tekma nesmiselna. Postavite si svoje cilje in bodite vztrajni pri njihovem doseganju. Če vam bo uspelo to, ste največji zmagovalci! Hkrati pa bi vse vljudno povabil, naj podpirajo naše vrhunske športnike, naj z družinami obiščejo tekme v svojih krajih, navijajo za naše športne junake. Pokažimo vsi skupaj, da cenimo to, kar delajo, in jim s podporo pomagajmo pri doseganju čim boljših rezultatov.