John Zorn: Zanima me humanost, ne spektakel

Multiinstrumentalist pred solo recitalom Hermetic Organ 18. in 19. junija na Jazz festivalu Ljubljana ekskluzivno za Sobotno prilogo Dela.

Objavljeno
08. junij 2019 06.00
Posodobljeno
08. junij 2019 06.00
John Zorn. FOTO: Armin Smailović/Jazz Fest Sarajevo 2018
Edin Zubčević
Edin Zubčević
Petinšestdesetletni skladatelj, saksofonist, glasbeni producent, multiinstrumentalist in založnik, rojen v New Yorku, zelo redko daje intervjuje. Pred predstavitvijo koncerta Bagatelles in njegovega solo recitala Hermetic Organ 18. in 19. junija na 60. Jazz festivalu Ljubljana v Cankarjevem domu je privolil v kratek pogovor ekskluzivno za Sobotno prilogo Dela.
 

Bagatele (The Bagatelles), zbirko skladb, 300 kompozicij, ki ste jih napisali med marcem in majem 2015, je mogoče doživeti edinole v živo, v obliki maratonskih koncertov. Letos bodo Bagatele – po svetovni premieri v New Yorku in evropski v Sarajevu pred tremi leti, po izvedbah v Pariški filharmoniji, Elbephilharmonie v Hamburgu in še kje – dosegle evropski vrhunec: Ljubljana, Praga, Gent, Dunaj, Rotterdam, Marseille, San Sebastian in Katovice, devet maratonov v standardni postavitvi 14 glasbenih zasedb z vrhunskimi imeni. Kako Bagatele zvenijo po štirih letih?


Še zmerom enako sveže kakor na dan, ko so bile spisane. Glasbeniki, glasbenice se zelo veselijo nastopov in vedno več je tudi novih, ki si jih želijo igrati. Gre za resnično skupnostni projekt, ta zbirka muzik je izjemno močna.


Imate načrte, da bi Bagatele v bližnji prihodnosti tudi posneli ali bodo ostale muzika, ki jo lahko poslušamo izključno na koncertih?


Bagatele naj bi začeli snemati še to jesen: Julian Lage in Gyan Riley, Mary Halvorson, Brian Marsella, Erik Friedlander in Michael Nicolas, Asmodeus, Mark Feldman in Sylvie Courvoisier, Trigger, Kris Davis, Ikue Mori in tako dalje in tako naprej.


Po nekaj produkcijskih letih ste končali tretjo knjigo Masade, The Book Beriah. Septembra 2018 ste izdali kovček z 11 cedejkami, januarja letos so začeli izhajati še posamični albumi. Sklepno dejanje tega orjaškega podjetja pa se je sprevrglo v domala tragičen epilog. Zadnjo fazo ste namreč peljali s finančno nabirko skoz kampanjo na platformi Pledge Music, potem ko je bil celoten projekt že uspešno končan, ostala pa vam je globalna distribucija cede kovčkov in vinilk … Pledge Music je nenadoma bankrotirala in založba Tzadik je zgubila 200.000 dolarjev! To je moral biti strašen udarec, toda tako Tzadik kakor vi samo ste bili zmagovalci in ste še vedno krepki. Kakšna izkušnja je bila za vas propad Pledge Music in kako so do zdaj reagirali vaši podporniki?


Vedno imam plan B – ko se je to pripetilo, sem bil najprej v šoku, toda takoj sem začel zbirati finančna sredstva pri nekaj velikodušnih donatorjih, ki so že prej podpirali koncertni prostor The Stone, uvedel sem tudi omejeno serijo LP-jev, ki so naprodaj za največje navdušence. Veliko težavo smo rešili s kreativnim pristopom. Povsem verjeten propad smo preobrnili v dobrobit. Pledge Music smo sprva prepoznali kot platformo, ki bi lahko postala vodilna v glasbeni industriji prihodnosti, toda končalo se je tako, da je prav ljudem, zaradi katerih je bila osnovana, povzročila velikansko škodo. Precej glasbenikov je utrpelo finančno zgubo, praktično so bili oropani.


Če upoštevamo ta primer in splošno situacijo na trgu, kako vidite prihodnost za diskografijo, zlasti za neodvisne založbe in neodvisne glasbenike?


Takšne sorte težav poznam ves čas – v odgovor nanje ostajam pozitiven in si prizadevam, da še naprej proizvajam lepe zvočne izdaje in močno muziko.


Bo Tzadik nadaljeval produkcijo lepih in dragocenih cede in LP-izdelkov?


Da, izdajali bomo lepe plošče in silovito muziko.


Pisali ste muziko za raznolike ansamble, od klasičnih godalnih kvartetov do heavy metala in praktično vsega, kar je vmes. Žanrsko vzeto so si vaša dela vedno zelo različna, morda zdaj še bolj kot kdaj prej, toda še vedno ste najbolj osredotočeni na majhne forme in majhne ansamble.


Zanima me humanost, ne spektakel.


Kot promotor ste v programu koncertnega prostora The Stone vsako leto oskrbeli in organizirali na stotine koncertov. V povprečju skomponirate in sproducirate več kot deset albumov na leto, poleg tega v Tzadikovih serijah izdate veliko albumov drugih glasbenikov, za navrh ste sposobni še potovati po Evropi z več kot 30 glasbeniki, glasbenicami, pravzaprav ste na turneji s svojo skupnostjo. Vprašanje se glasi – kako je vse to mogoče?


Čez dan je veliko časa. In izbral sem si delo.

Med vsakdanjim bojem v tem kafkovskem kaosu, ki ne prizanese nikomur, se trudim, da ustvarjam muziko s še večjo strastjo, intenzivnostjo, in vanjo vnesem še več lepote kot kdaj prej, zato da prav vsak dan pošljem v svet ljubezen in dobro energijo.


Združujete ljudi, okrog vas je velika skupnost glasbenikov in glasbenic. Ali sta energija in strast pri teh ljudeh oziroma v skupnosti pri tem ključni?


Seveda se obdaš s pozitivnimi ljudmi, ki so ti v podporo, kar je ključno, da skoz življenje obdržiš inspiracijo.


Potem ko ste v Ljubljani leta 1990 nastopili z Naked City, ste se k nam vrnili še večkrat, zmeraj z drugimi projekti in zasedbami. Tokrat boste igrali s klasičnim kvartetom Masada, poslušalstvo pa bo imelo tudi enkratno priložnost, da vas bo slišalo v recitalu Hermetične orgle (Hermetic Organ), in to na izjemnih orglah Karla Schukeja v Gallusovi dvorani CD. Koncert bo brezplačen, kar je vaše darilo Ljubljani, občinstvu in festivalu. Ali boste Hermetične orgle v Ljubljani povsem improvizirali?


Da, prav kakor moji solistični saksofonski koncerti so tudi izvedbe Hermetičnih orgel povsem improvizirane. Veselim se, da vnovič pridem v prelepo Ljubljano.


Poleg tega, da so vam za vaše delo spodbuda ljudje, se vaš kreativni napoj, vaša inspiracija napaja pri raznolikih izvirih, od klasične do sodobne umetnosti, od znanih do neznanih pisateljev, od misticizma do znanosti, od poezije do filozofije … Vaše zanimanje je ravno tako raznolično, kakor je pester vaš kreativni kompozicijski rezultat. Ali se tudi takrat, ko se vaša dela napajajo z »neglasbenimi« izviri, ukvarjate z mislijo, kateri glasbeniki, glasbenice jih bodo izvedli?


Seveda. Glasba so ljudje. Kompozicije so platforma, ki omogoči kreativnost. Ko pišem glasbo, imam za cilj, da dosežem ravnovesje med izzivom in zmožnostjo – da pritegnem, navdušim in stimuliram glasbenike, glasbenice. Njihova strast in energija se zatem preneseta k občinstvu.


Kako se znajdete v vsakdanji norosti – vojne, revščina, korupcija, nepravičnost, porast skrajne desnice v Evropi, ZDA?


Nihalo gre zdaj na levo, zdaj na desno – nič ni stalnega, razen spremembe. Živimo v izjemno napetih časih – odkar pomnim, ni bilo tako norih. Med vsakdanjim bojem v tem kafkovskem kaosu, ki ne prizanese nikomur, se trudim, da ustvarjam muziko s še večjo strastjo, intenzivnostjo, in vanjo vnesem še več lepote kot kdaj prej, zato da prav vsak dan pošljem v svet ljubezen in dobro energijo.


Naštejte še pet knjig, ki ste jih prebrali pred nedavnim; kaj nam priporočate v branje?


Walter Isaacson, Einstein – His Life and Universe; Sue Prideaux, I Am Dynamite – A Life of Nietzsche; Ludwig Wittgenstein, Tractatus Logico-Philosophicus; Paul Celan, Breathturn Into Timestead: The Collected Later Poetry; Walter Isaacson, Leonardo da Vinci.