Ko je jokal Thibaut

Zdelo se je, da za Francijo na letošnjem Touru ne more iti nič narobe, po 34 letih čakanja je Julian Alaphilippe v rumeni majici drvel proti Parizu, v njegovem zavetrju pa je čakal Thibaut Pinot, če bi Alaphilippe zašel v težave. Tudi stavničarjem se je prva francoska zmaga po letu 1985 zdela najbolj verjetna, potem pa je sledila neizbežna smola, ki Pinota spremlja že vso kariero.

V predzadnji alpski etapi je objokan v hudih bolečinah sestopil s kolesa in se s strgano stegensko mišico usedel v klubski avtomobil ter končal dirko po Franciji. Časnik Le Parisien je naslednje jutro zapisal: »Ko je jokal Thibaut, je z njim jokala cela Francija.« Njihove besede niso bile daleč od resnice, po uspehih v prvih dveh tednih je galske peteline zajela kolesarska evforija in razočaranje je bilo še toliko večje, ko se je njihov Tour naposled sesul v prah.

Tudi Thibautu se bo enkrat izšlo

Pinot še zdaleč ni klasični kolesar, ki ga zanimajo le prva mesta in trdi treningi, ima tisti posebni žar, ki mu Francozi pravijo »panache«, zaradi katerega so njegove zmage nekaj posebnega, razočaranja pa neizbežno še bolj boleča. Najbolje Pinota opisuje njegov šef pri ekipi Groupama - FDJ Marc Madiot, ki nad njim bedi od začetka profesionalne kariere: »Thibaut je zame kot sin. Je odličen fant, a včasih težko nadzoruje čustva. Prav zaradi tega ga imamo še raje, z njim smo v minulih letih dosegli nekaj trenutkov čiste evforije in nekaj velikih razočaranj. Zdaj je doživel največje razočaranje v karieri, ampak mi smo družina in prav zdaj nas najbolj potrebuje, da mu stojimo ob strani. Prepričan sem, da se bo enkrat tudi na Touru zanj vse izšlo.« Francoska televizija je po koncu dirke objavila posnetek iz hotelske sobe, v katerem se Pinot v joku sprašuje, s čim si je spet zaslužil takšno smolo in da ima vsega dovolj, Madiot pa ga poizkuša pomiriti in mu dopovedati, da se zaradi odstopa svet ne bo podrl. Da bi razumeli, zakaj je bil Pinot tako skrušen, se moramo vrniti slabih deset let nazaj, v leto 2012, ko je zablestel na velikem odru.

​

Leta 2012 se je izstrelil med zvezde

Prihaja iz Vogezov, majhnega mesteca s 1500 prebivalci, kjer je njegov oče še vedno župan, doma pa so imeli ob tem še manjšo kmetijo. Pinot je s hišnega praga lahko napadal strme okoliške vzpone in po dobrih dirkah v mladinskih kategorijah so ga opazili pri FDJ, kjer je naredil prve korake med profesionalci. Prišlo je leto 2012 in prva etapna zmaga na dirki po Franciji, dosegel jo je s samostojnim pobegom, francoski mediji pa so v njem videli odrešenika, ki bo končal prekletstvo rumene majice. Zdelo se je, da pri Pinotovi poti proti vrhu nič ne more iti narobe, ko je leta 2014 kot 24-letnik končal na zmagovalnem odru v Parizu, potem pa so sledila leta, polna težav. Pinot je na Touru dobival etape, v skupnem seštevku pa se mu nikakor ni več uspelo vrniti v vrh, zato se je francoske pentlje zasitil in lani je vse moči usmeril v Giro.

Maja je dirkal izvrstno, bil je na zelo dobri poti, da Giro konča na tretjem mestu v skupnem seštevku, potem pa je moral v predzadnji etapi zaradi pljučnice odstopiti, zdravniško osebje ga je kasneje zaradi prekomerne izčrpanosti zadržalo v bolnišnici. Njegove težave so se tako nadaljevale, razlogi za neuspehe pa so bili nejasni, saj je Francoz vedno želel ostati prijazen in vljuden, a izjav medijem ni dajal.

Italija ga navdihuje



Odprl se je šele po odlični lanski jeseni, ki jo je kronal z zmago na dirki po Lombardiji. »Obožujem vse, kar je italijanskega, zame so to najlepše dirke na svetu in zdaj, ko sem dobil Lombardijo, so se mi uresničile sanje. O tej dirki sem razmišljal že kot otrok,« je povedal Pinot. Potem pa se je dotaknil še prihodnosti: »Pred dirko po Franciji so mi vsi vedno nalagali ogromen pritisk, zame pa rumena majica ni edina stvar na svetu, ki šteje. Želel sem poizkusiti še kaj drugega, ne maram vsega cirkusa okrog Toura, a je hkrati tudi težko sedeti doma na kavču in gledati dirko. Zagotovo bom še poizkusil, ne bo pa konec sveta, tudi če mi nikoli ne uspe slaviti v Parizu.«

Pinot je lani spet našel svoj mir. Letos spomladi se je po nasvetu brata in trenerja Juliena osredotočil na manjše dirke v Franciji, dosegel nekaj lepih rezultatov in na štart Toura prišel zelo motiviran: »Spet sem našel veselje v kolesarstvu, tokrat sem na štart dirke prišel svež in verjamem, da sem zelo močan. Zdaj se moram izogniti le še smoli.« In prav pri tem se je vnovič zapletlo ...
V spominu z letošnje dirke po Franciji bosta ostala dva kultna posnetka, na obeh sta v glavnih vlogah Madiot in Pinot, skupaj pa najbolje prikažeta vrhove in brezna, ki so sestavni del uganke z imenom Thibaut Pinot.



Prvi posnetek je nastal na vrhu slovitega prelaza Tourmalet v Pirenejih, kjer je Pinot sam drvel proti ciljni črti do velike zmage, Madiot pa ga je s kriki in huronskim navdušenjem spremljal pred televizijskim zaslonom in takoj je postal zvezda interneta. »Rekel sem, da je bil tokrat izvrsten, in res je bil. S Thibautom ni najlažje delati, a je zame kot del družine in v takšnih trenutkih moramo uživati. To je tisto, za kar garamo vsak dan,« je dejal Madiot.

Le z zmago na Touru bo lahko prebolel

Drugi posnetek je bil omenjeni prizor iz hotelske sobe, ki razkrije vse razsežnosti razočaranja, s katerim se je moral spopasti Pinot. Nekaj dni zatem je vendarle stopil pred novinarje in jim namenil nekaj besed: »Res sem bil prepričan, da bom zmagal na Touru. Počutil sem se izvrstno, nič ni moglo iti narobe, potem pa sem si v precej neumni nesreči strgal mišico in v trenutku je bilo vsega konec. Takšnega razočaranja še nisem doživel, zdaj mi ne preostane drugega, kot da se popolnoma osredotočim na naslednji Tour in zmagam, le tako bom lahko prebolel letošnjo zgodbo.«



Tudi če bo Pinot do konca kariere ostal v vrstah čudovitih poražencev, bo za Francoze eden glavnih junakov tega tisočletja. V teh dneh pa misli zbira tam, kjer je najraje – v domačem kraju, kjer obdeluje polja, skrbi za ovce in koze in ribari v enem od mnogih ribnikov, ki so posejani po Vogezih. Kljub slavi in zajetni plači je Pinot ostal kmet iz Meliseyja v najboljšem pomenu besede in prav to njegovi zgodbi daje še dodatno težo. Morda pa bomo čez leto dni o njem pisali kot o nasledniku Bernarda Hinaulta ... •