Zlatko Zahović praznuje. Danes je dopolnil 50 let. Najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance, najboljši nogometaš v samostojni Sloveniji, najboljši klubski športni direktor in slovenski junak. Kot bi mignil, je minilo »prvih 50«, v katerih je Mariborčan spisal življenjsko zgodbo za klasični »bestseller«. Zlatko premore energijo in znanje tudi za uspešnih drugih 50 let, v katere je – po 34 aktivnih letih – vstopil v zanj nenavadni vlogi: »s kavča«.



Ne dobesedno, toda Zlatko Zahović je na zasluženem oddihu. Mož, kakršen je ZZ, najbrž še ni rekel zadnje v nogometu, h kateremu se je zapisal že v otroških letih, v najstniškem obdobju pa že okusil črno-beli profesionalni kruh. Bil je vse prej kot lahek, toda okusen, kot le redke dobrine na tem svetu. Sestavine pa so bile sploh nekaj posebnega.



Nekaj posebnega je bil od trenutka, ko je »domovini« v Mariboru služil nekoč veliki zvezdnik jugoslovanskega nogometa Milko Đurovski, ki je na enem od malonogometnih turnirjev opazil suhljatega fantiča, drugačnega, boljšega in bolj nadarjenega od vrstnikov in tudi starejših fantov, do slovesa od igralske kariere.
 

S Teznega do Lizbone in nazaj v Maribor

V Beograd je odšel iz Kovinarja, iz kluba s Teznega z desnega brega Drave, pri rosnih 17 letih. Pod svoje okrilje sta ga vzela Partizan in črno-bela nogometna družina, ki mu še zdaj pomeni največ od vseh, pri katerih je bil. Tam sta ga že čakala Darko Milanič in Džoni Novak. Osemnajst let pozneje, januarja leta 2005, je rekel »dovolj je«. Slovita Benfica je bila njegova zadnja igralska postojanka, Portugalska pa njemu najljubša država v igralski karieri.



Na poti od Beograda do Lizbone in nazaj do Ljudskega vrta ter vijoličnega kluba, za katerega nikoli ni igral, a ohranjal stik, kakršnega lahko le pristni Mariborčani, lokalpatrioti, je bilo veliko postojank in prav toliko zgodb.



Res je, v Beogradu med »pasjimi fanti« in v »okolju«, v katerem je domala vsak fant želel postati nogometni as, si je nabral neprecenljive življenjske izkušnje, ki so mu koristile, da je preživel tudi »plavanje med morskimi psi« v Guimaraesu, Portu, Atenah, Valencii in Lizboni. V bitkah ni vedno zmagoval, toda tudi v vojnah običajno ni izgubljal.



Zlatko Zahović je bil drugačen tudi zunaj igrišč. Zaradi drugačnosti je imel nekaj več in bil je nekaj več. Čeprav je bil že na začetku slovenske samostojnosti v Beogradu eden od zvezdnikov Partizana, je bil v Sloveniji neznanka, dokler ni v resnejšem reprezentančnem nastopu za mlado reprezentanco v Varaždinu pometal s hrvaškimi vrstniki v slogu Diega Maradone.

Zapleten kot vsi mojstri

To je bilo obdobje mladosti in norosti, ko je vsaka vrnitev v rojstni Maribor in domovino imela tudi manj prijetna poglavja. Prav edinstveno za tisto obdobje je bilo služenje domovini v slovenski vojski. Tvegal je kariero in vse skupaj obrnil sebi v prid.



Zlatko je najprej zasijal v klubih, reprezentančna uveljavitev je trajala dolgo. Ker je bil »zapleten tip«, kot ga je označil najboljši slovenski nogometaš doslej Brane Oblak. Kdo drug, kot prav tako »zapleteni« Brane, bi bolje vedel, iz kakšnega »materiala« so mojstri.

»Ne odstopa od svojega prepričanja. Pozna se, od kod izvira, samozavesten je in premalo toleranten. Toda priznava vsakogar. Ima držo: najprej jaz, potem pa dolgo, dolgo nihče drug,« je Zlatka neposredno in odkrito skozi značajske lastnosti, kot zna le on, opisal legendarni 73-letni Ljubljančan. Od blizu je Oblak odkrival značajsko in igralsko rast svojega naslednika, ko je bil pomočnik selektorja Zdenka Verdenika. Tedaj je prvič počilo na zvezi selektor-Zahović. Pravzaprav ni počilo, Zlatko le ni sprejel stranske vloge, ki mu jo je namenil Verdenik. Tedaj je že vedel, kdo je, in tako se je tudi obnašal. Pripadalo mu je nekaj več.



Toda šele Srečko Katanec je bil mož, ki je uvidel, kaj zmore Zlatko in kaj si zasluži. Najboljši se med seboj morda ne ljubijo, toda natanko vedo, zakaj so najboljši. A Zlatkova reprezentančna pot je bila kot neurejena makadamska cesta, luknjasta. Zvozili so jo lahko samo najboljši. S Srečkom sta jo ob navdušenju navijačev zvozila v velikem slogu, čeprav sta tik pred ciljem trčila, toda podvigi in zmage, ki jih je bilo neprimerno več, še živijo, poraze in bolečine pa celi čas. Z zastavico za konec reprezentančne poti je Zlatku leta 2004 lahko pomahal le nekdo, ki mu je bil kos – selektor Brane Oblak.

Zmagoval kot nogometaš in kot direktor

Zlatko je iz Maribora šel kot najstnik, ljubeč mamin sin, brat, fant, vrnil se je s soprogo in najstniško ljubeznijo Jelko, sinom Luko, hčerko Saro. Kmalu je prišla še Maja. Za njo pa še neponovljivi podvigi vijoličnega Zlatka. Težko se je opredeliti, katere zmage so bile večje in pomembnejše: igralske z reprezentanco, ki so pomenile neprecenljivo vrednost za mlado državo Slovenijo, ali direktorske z Mariborom, ki so osrečile Štajersko.



Zlatkovih bogatih 50 let je kot za navadne ljudi 150. Osrečeval in razdvajal je navijače, tudi prijatelji niso ušli njegovemu zapletenemu značaju. Nekateri so mu ostali zvesti, z drugimi se je razšel, toda vsi, njegovi častilci in »sovražniki«, vedo, da njemu podobnega še zlepa ne bo. Če sploh kdaj. Vse najboljše, Zlatko!