Za evropskost brez tujcev
Slovenski nogometni trenerji so v slovenski ligi veliko uspešnejši, toda razvoja in konkurenčnosti prvenstva jim ne uspeva približati evropskim trendom.
Odpri galerijo
Igor Bišćan je bil tretji in zadnji tuji trener, ki je v Sloveniji osvojil naslov državnega prvaka. FOTO: Blaž Samec/Delo
Zgolj trije tuji trenerji v zgodovini slovenskega nogometnega prvenstva so se veselili naslova državnega prvaka. Prvi je bil Hrvat Ivo Šušak na klopi Maribora v sezoni Olimpijinega obupnega poskusa za preživetje leta 2001, drugi Italijan Rodolfo Vanoli leta 2016, tretji pa spet Hrvat Igor Bišćan leta 2018. Slednja sta bila najboljša pod vodstvom Milana Mandarića in z Olimpijo, ki je tudi sicer v samostojni Sloveniji večkrat posedla tujca na trenerski stolček kot Maribor.
Ali je v Sloveniji dovoljeno biti tuji trener? To vprašanje me je že večkrat intrigiralo. Še bolj po zadnji spremembi, ko je Celje naposled končalo kalvarijo s češkim učencem slovitega igralskega porekla Jiřijem Jarošikom. Pred njim je v tej sezoni kratko potegnil tudi najslavnejši nogometni mož med trenerji, argentinski Italijan Mauro Camoranesi, ali še prej Hrvati Sergej Jakirović, Dino Skender in Slobodan Grubor ter Srb Gordan Petrić.
V profesionalnem nogometu in še posebno v okoljih, kjer je prej premalo denarja kot ravno dovolj, kaj šele preveč, kamor sodi tudi slovenska liga, je boj za trenersko preživetje in kruh prehud, da bi bil tujec brez močnega značaja ali poznavanja posebnosti, ki jih slovenski nogomet premore na desetine, lahko zaželen. Uspešen pa le z zvrhano mero sreče. Prav vsi trije zmagovalci so jo imeli. Šušak za Bežigradom, Vanoli in Bišćan pa v številnih srečnih naključjih, med katerimi so bili mariborski zdrsi odločilni.
Za slovensko klubsko nogometno prihodnost je ključno vprašanje, ali so domači trenerji sposobni evropeizirati nekonkurenčno ligo, ki nezadržno nazaduje na evropski jakostni lestvici. In je nazadovala tudi takrat, ko so jo nad vodo držali mariborski podvigi. Bodimo realni, ti so bili priigrani z veliko obrtniške spretnosti Zlatka Zahovića ter pridnosti Darka Milaniča in Anteja Šimundže, veliko manj pa z nogometom, ki bi imel resno razvojno vsebino. Da so bili v neskladju z realnostjo, se najbolj prepričljivo vidi v reprezentanci ali zanimanju za slovenske igralce na evropskem trgu, na katerem že polno desetletje ni resnega plejerja iz SNL. Ali še bolj pri Mariboru, ki tudi v najboljših sezonah ni vzgojil ali prodal igralca za večji milijonski znesek. Kar sploh ni bil več kakšen velik podvig. Niti približal se ni, na primer, Olimpijinima »izdelkoma« Andražu Šporarju in slovenskemu rekorderju Ezekielu Hentyju. Njegovih 5,5 milijona evrov bo najbrž nedosegljivih za še za naslednjih 30 sezon SNL.
Slovenska liga je vse manj ali premalo selektivna. Za večjo prepoznavnost in konkurenčnost v Evropi je treba predvsem igrati.
Slovenska liga je vse manj ali premalo selektivna. Za večjo prepoznavnost in konkurenčnost v Evropi je treba predvsem igrati. S tem izzivom se slovenski trenerji še ne upajo resneje spoprijeti. Vsaj v skladu s potenciali in rezultatskimi cilji. Trenerji zagotavljajo, da sledijo trendom, da vse bolj napredujemo, toda razen res velike bojevitosti in volje slovenski derbiji praviloma ne prinašajo večjih užitkov ali presežkov. Še takrat, ko jih, so naključni.
Camoranesi in še bolj Jarošik sta plačala davek za evropskost, ki je slovenska liga ali trenerji še ne morejo sprejeti ali uveljaviti. In je niti ne bodo, dokler ne bodo stali v prvih bojnih vrstah in vztrajno ponavljali: »Hočemo ustrezna igrišča.« Ki so »osnovno orodje« za evropskost v igri in ne v besedah.
Ali je v Sloveniji dovoljeno biti tuji trener? To vprašanje me je že večkrat intrigiralo. Še bolj po zadnji spremembi, ko je Celje naposled končalo kalvarijo s češkim učencem slovitega igralskega porekla Jiřijem Jarošikom. Pred njim je v tej sezoni kratko potegnil tudi najslavnejši nogometni mož med trenerji, argentinski Italijan Mauro Camoranesi, ali še prej Hrvati Sergej Jakirović, Dino Skender in Slobodan Grubor ter Srb Gordan Petrić.
V profesionalnem nogometu in še posebno v okoljih, kjer je prej premalo denarja kot ravno dovolj, kaj šele preveč, kamor sodi tudi slovenska liga, je boj za trenersko preživetje in kruh prehud, da bi bil tujec brez močnega značaja ali poznavanja posebnosti, ki jih slovenski nogomet premore na desetine, lahko zaželen. Uspešen pa le z zvrhano mero sreče. Prav vsi trije zmagovalci so jo imeli. Šušak za Bežigradom, Vanoli in Bišćan pa v številnih srečnih naključjih, med katerimi so bili mariborski zdrsi odločilni.
Jiří Jarošík (levo) se je uštel, ko je mislil, da bo brez trenerskih izkušenj imel v Sloveniji na voljo veliko časa za uveljavljanje svojih igralnih idealov. FOTO: Leon Vidic
Za slovensko klubsko nogometno prihodnost je ključno vprašanje, ali so domači trenerji sposobni evropeizirati nekonkurenčno ligo, ki nezadržno nazaduje na evropski jakostni lestvici. In je nazadovala tudi takrat, ko so jo nad vodo držali mariborski podvigi. Bodimo realni, ti so bili priigrani z veliko obrtniške spretnosti Zlatka Zahovića ter pridnosti Darka Milaniča in Anteja Šimundže, veliko manj pa z nogometom, ki bi imel resno razvojno vsebino. Da so bili v neskladju z realnostjo, se najbolj prepričljivo vidi v reprezentanci ali zanimanju za slovenske igralce na evropskem trgu, na katerem že polno desetletje ni resnega plejerja iz SNL. Ali še bolj pri Mariboru, ki tudi v najboljših sezonah ni vzgojil ali prodal igralca za večji milijonski znesek. Kar sploh ni bil več kakšen velik podvig. Niti približal se ni, na primer, Olimpijinima »izdelkoma« Andražu Šporarju in slovenskemu rekorderju Ezekielu Hentyju. Njegovih 5,5 milijona evrov bo najbrž nedosegljivih za še za naslednjih 30 sezon SNL.
Slovenska liga je vse manj ali premalo selektivna. Za večjo prepoznavnost in konkurenčnost v Evropi je treba predvsem igrati.
Slovenska liga je vse manj ali premalo selektivna. Za večjo prepoznavnost in konkurenčnost v Evropi je treba predvsem igrati. S tem izzivom se slovenski trenerji še ne upajo resneje spoprijeti. Vsaj v skladu s potenciali in rezultatskimi cilji. Trenerji zagotavljajo, da sledijo trendom, da vse bolj napredujemo, toda razen res velike bojevitosti in volje slovenski derbiji praviloma ne prinašajo večjih užitkov ali presežkov. Še takrat, ko jih, so naključni.
Camoranesi in še bolj Jarošik sta plačala davek za evropskost, ki je slovenska liga ali trenerji še ne morejo sprejeti ali uveljaviti. In je niti ne bodo, dokler ne bodo stali v prvih bojnih vrstah in vztrajno ponavljali: »Hočemo ustrezna igrišča.« Ki so »osnovno orodje« za evropskost v igri in ne v besedah.
