Zgolj Kampl in Zajc premalo za vdajo Bolgarov
Neuspešna premiera slovenske reprezentance v Uefini ligi narodov. V nedeljo zvečer bo šlo na Cipru že za biti ali ne biti.
Odpri galerijo
Slovenci (levo Nejc Skubic) se v uvodu v ligo narodov niso izkazali. Foto Roman Šipić
Močno mora boleti, ko veš, da si izgubil pomembno tekmo proti opazno »slabši« reprezentanci. Toda Slovencem se je sinoči v Stožicah zgodilo prav to – Bolgari so jim zabili dva gola, čeprav si niso ustvarili niti ene priložnosti, izbranci selektorja Tomaža Kavčiča pa so bili v seštevku premalo zbrani in odločni za kaj več. V nedeljo bo šlo na Cipru že za biti ali ne biti.
Slovenci so gojili pred sinočnjo tekmo visoka pričakovanja. Tekma s premagljivo Bolgarijo v Stožicah je ponujala imenitno izhodišče za Kampla, Zajca, Šporarja in druge v prenovljeni Kavčičevi reprezentanci, ob morebitni zmagi bi bil hitro potisnjen v pozabo tudi črni marec v Celovcu in Ljubljani. Kavčič je poslal v ogenj nekdanjo navezo Olimpije, ki bi lahko poiskala motiv več in predramila občinstvo, Miha Zajc in Andraž Šporar sta bila vendarle ljubljenca zeleno-bele družine. Ob tem je vnovič zaigral Kevin Kampl, slovenski nogometaš z naskokom največjo dodano vrednostjo, Bolgari pa so pripotovali v Ljubljano z močno pomlajeno zasedbo. Vse to je omogočalo realno upanje za prve tri točke v boju za vrh skupine lige narodov C3.
Toda zgodilo se je obratno – bolgarska reprezentanca, ki so jo nekateri očitno podcenjevali, je Stožice zavila v dodatno črnino in prav nič spodbudno ne bo potovati na Ciper, kjer bo v nedeljo naslednja postaja Kavčičeve ekipe. Slovenci so imeli namreč ogromno dela s prebijanjem bolgarske obrambe. Prejeti gol zaradi nezbranosti že v tretji minuti tekme resda nikdar ni optimalna popotnica v izjemno pomembno tekmo lige narodov – Božidar Krajev se je sprehajal po sredini igrišča kot v brezzračnem prostoru, nič ga ni oviralo pri strelu, z razdalje dobrih dvajset metrov je ob desni vratnici Vida Belca matiral še slovenskega vratarja – 0:1! To je bil kar opazen šok za gostitelje na igrišču in tribunah. Zavladala je smrtna tišina, občasno se je oglasilo le 200 bolgarskih navijačev na delu tribune za slovensko klopjo.
Nismo pogrešali le organiziranih navijačev, pač pa tudi organizacijo slovenske igre. Povratnik Kevin Kampl se je zaman razdajal, delil podaje, se odkrival, iskal žogo in bil na splošno eden redkih, ki so želeli opraviti kaj več. Pogrešali smo učinek ofenzivnih nogometašev, ki so delovali kot primabalerine, ne pa kot prvi branilci, ki odvzemajo žogo tekmecu. Andraž Šporar ni spominjal na terierja, ki se je pripravljen stepsti z gostujočimi štoperji, le krilil je z rokami, Benjamin Verbič je bil povsem nekonkreten, Jasmin Kurtić pa je izgubljal žoge in zamujal v dvobojih; skupaj z Renejem Krhinom, ki je spet dobil večino zračnih dvobojev, sta zamudila tudi pri pokrivanju Krajeva za rezultat 0:1. Na tak način je bilo težko preseči šok iz tretje minute, svoje pa je prispeval še slab sodnik, ki je dosodil najmanj tri odločitve v škodo Slovenije.
Bolgari so delovali skromno in neambiciozno, toda razumljivo, v žepu so imeli tri točke. Toda Slovenci so igrali, kot bi branili prednost dveh golov, ne pa lovili zaostanka. Niso vedeli, kako bi prišli do vrat – z igro po tleh, po zraku, peš, s helikopterjem ... Nato pa je dobil razigrani Kampl ustreznega sodelavca. Oživel je namreč tudi Miha Zajc, ki na stožiškem štadionu seveda pozna sleherni delček igrišča. Dvakrat je poskušal prodreti v kazenski prostor Bolgarov in streljati, nato je zabil gol v slogu klasičnih centerforjev. Po dolgi akciji Slovencev in podaji Nejca Skubica z desne strani je mojstrsko preskočil čuvaje in z glavo zabil lep gol za izenačenje – 1:1.
»Ob pravem času!« so si rekli navzoči v Stožicah in upali na slovenski preporod v nadaljevanju tekme. Toda v trenutkih domače premoči je sledil nov šok po napaki nezanesljivega vratarja Vida Belca. Ta je slabo ocenil let žoge, na tleh posledično slabo posredoval in omogočil 21-letnemu Božidaru Krajevu, da se je prelevil v junaka tekme. Škoda, prav tedaj je pet tisoč navijačev čakalo na zmagoviti gol Slovencev, toda razveselili so se le gostje po navidez nenevarnem nasprotnem napadu.
Kavčič je posegel po menjavah, poslal v igro izkušenega Tima Matavža in Romana Bezjaka, ki je opozoril nase nogometno Evropo v majici Ludogorca, v zadnjih letih daleč najboljšega in najbogatejšega kluba v Bolgariji. Odtlej so nizali (pol)priložnosti le gostitelji, toda prepogosto so se osredotočali na odločitve resda slabih sodnikov in se ukvarjali s pričesko namesto z žogo. Ko je Bolgarom uspelo onesposobiti Kampla, so Kavčičevi poskušali s številnimi predložki, po akciji Nejca Skubica bi lahko iztržili tudi strel z bele točke, toda zaman ...
Slovenci so gojili pred sinočnjo tekmo visoka pričakovanja. Tekma s premagljivo Bolgarijo v Stožicah je ponujala imenitno izhodišče za Kampla, Zajca, Šporarja in druge v prenovljeni Kavčičevi reprezentanci, ob morebitni zmagi bi bil hitro potisnjen v pozabo tudi črni marec v Celovcu in Ljubljani. Kavčič je poslal v ogenj nekdanjo navezo Olimpije, ki bi lahko poiskala motiv več in predramila občinstvo, Miha Zajc in Andraž Šporar sta bila vendarle ljubljenca zeleno-bele družine. Ob tem je vnovič zaigral Kevin Kampl, slovenski nogometaš z naskokom največjo dodano vrednostjo, Bolgari pa so pripotovali v Ljubljano z močno pomlajeno zasedbo. Vse to je omogočalo realno upanje za prve tri točke v boju za vrh skupine lige narodov C3.
Smrtna tišina v Stožicah
Toda zgodilo se je obratno – bolgarska reprezentanca, ki so jo nekateri očitno podcenjevali, je Stožice zavila v dodatno črnino in prav nič spodbudno ne bo potovati na Ciper, kjer bo v nedeljo naslednja postaja Kavčičeve ekipe. Slovenci so imeli namreč ogromno dela s prebijanjem bolgarske obrambe. Prejeti gol zaradi nezbranosti že v tretji minuti tekme resda nikdar ni optimalna popotnica v izjemno pomembno tekmo lige narodov – Božidar Krajev se je sprehajal po sredini igrišča kot v brezzračnem prostoru, nič ga ni oviralo pri strelu, z razdalje dobrih dvajset metrov je ob desni vratnici Vida Belca matiral še slovenskega vratarja – 0:1! To je bil kar opazen šok za gostitelje na igrišču in tribunah. Zavladala je smrtna tišina, občasno se je oglasilo le 200 bolgarskih navijačev na delu tribune za slovensko klopjo.
Nismo pogrešali le organiziranih navijačev, pač pa tudi organizacijo slovenske igre. Povratnik Kevin Kampl se je zaman razdajal, delil podaje, se odkrival, iskal žogo in bil na splošno eden redkih, ki so želeli opraviti kaj več. Pogrešali smo učinek ofenzivnih nogometašev, ki so delovali kot primabalerine, ne pa kot prvi branilci, ki odvzemajo žogo tekmecu. Andraž Šporar ni spominjal na terierja, ki se je pripravljen stepsti z gostujočimi štoperji, le krilil je z rokami, Benjamin Verbič je bil povsem nekonkreten, Jasmin Kurtić pa je izgubljal žoge in zamujal v dvobojih; skupaj z Renejem Krhinom, ki je spet dobil večino zračnih dvobojev, sta zamudila tudi pri pokrivanju Krajeva za rezultat 0:1. Na tak način je bilo težko preseči šok iz tretje minute, svoje pa je prispeval še slab sodnik, ki je dosodil najmanj tri odločitve v škodo Slovenije.
Namesto zmage poraz
Bolgari so delovali skromno in neambiciozno, toda razumljivo, v žepu so imeli tri točke. Toda Slovenci so igrali, kot bi branili prednost dveh golov, ne pa lovili zaostanka. Niso vedeli, kako bi prišli do vrat – z igro po tleh, po zraku, peš, s helikopterjem ... Nato pa je dobil razigrani Kampl ustreznega sodelavca. Oživel je namreč tudi Miha Zajc, ki na stožiškem štadionu seveda pozna sleherni delček igrišča. Dvakrat je poskušal prodreti v kazenski prostor Bolgarov in streljati, nato je zabil gol v slogu klasičnih centerforjev. Po dolgi akciji Slovencev in podaji Nejca Skubica z desne strani je mojstrsko preskočil čuvaje in z glavo zabil lep gol za izenačenje – 1:1.
Veselje po zadetku Mihe Zajca je bilo kratkotrajno. Foto Roman Šipić
»Ob pravem času!« so si rekli navzoči v Stožicah in upali na slovenski preporod v nadaljevanju tekme. Toda v trenutkih domače premoči je sledil nov šok po napaki nezanesljivega vratarja Vida Belca. Ta je slabo ocenil let žoge, na tleh posledično slabo posredoval in omogočil 21-letnemu Božidaru Krajevu, da se je prelevil v junaka tekme. Škoda, prav tedaj je pet tisoč navijačev čakalo na zmagoviti gol Slovencev, toda razveselili so se le gostje po navidez nenevarnem nasprotnem napadu.
Kavčič je posegel po menjavah, poslal v igro izkušenega Tima Matavža in Romana Bezjaka, ki je opozoril nase nogometno Evropo v majici Ludogorca, v zadnjih letih daleč najboljšega in najbogatejšega kluba v Bolgariji. Odtlej so nizali (pol)priložnosti le gostitelji, toda prepogosto so se osredotočali na odločitve resda slabih sodnikov in se ukvarjali s pričesko namesto z žogo. Ko je Bolgarom uspelo onesposobiti Kampla, so Kavčičevi poskušali s številnimi predložki, po akciji Nejca Skubica bi lahko iztržili tudi strel z bele točke, toda zaman ...
