Vlada ima, žal, več drugih prioritet, kot je konkurenčnost

»Področje konkurenčnosti je za Slovenijo zelo problematično. Za našo državo je ključno, da EU ostane pomemben mednarodni gospodarski igralec. V tem smislu bi bilo treba storiti vse, kar je v naši moči, da se to tudi uresniči. Obstaja pa tudi veliko stvari, ki bi jih bilo smiselno narediti doma in so naše domače naloge,« opozarja dr. Mojmir Mrak z ekonomske fakultete ljubljanske univerze. 

Na ravni EU smo imeli različne gospodarske in razvojne strategije za povečanje konkurenčnosti in blaginje. Omenimo le lizbonsko strategijo in strategijo Evropa 2020. Tudi glede na vse manjši delež Unije v svetovnem gospodarstvu je jasno, da niso bile uspešne. Kakšen je vaš pogled?

Da, strinjam se z oceno, da evropska integracija na področju konkurenčnosti ni zadržala visokega zagona iz svojega začetnega obdobja. Problem konkurenčnosti EU sega v 70. leta prejšnjega stoletja. Takrat se je izpel model gospodarskega razvoja, ki je v prejšnjih dveh desetletjih uspešno zapiral razvojni razkorak do ZDA in od takrat ima Evropa problem s konkurenčnostjo.

Prvi odziv na to je bila že konec 80. let ideja o skupnem trgu, ki je le delno uspela. Prva celovita in neposredno usmerjena v konkurenčnost pa je bila lizbonska strategija, ki je doživela mešan uspeh zaradi preveč ciljev in načina odločanja, kar je problem še zdaj. To je metoda, po kateri države usklajujejo svoje cilje in je bolj politični instrument, nimaš pa pravne podlage za ukrepanje. Na področju konkurenčnosti so pristojnosti v rokah držav članic.

Po finančni in evrski krizi se je evropski gospodarski model usmeril v rast – kar je bilo jedro Strategije 2020 –, ki naj bi bila pametna, inkluzivna in okoljsko vzdržna. Gre torej za koncept vzdržnega razvoja, temelječega na treh enakovrednih komponentah: ekonomski, socialni in okoljski. Leta 2020 je nastopila nova evropska komisija z zeleno agendo in fokusom na digitalno Evropo. Zdaj se EU spopada z novimi geopolitičnimi razmerami in v tem kontekstu novimi, dodatnimi izzivi. Ves čas se ponavljamo v trikotniku ekonomske učinkovitosti, socialne in okoljske vzdržnosti.

Opozorila o alarmantnih trendih: država potrebuje novo razvojno politiko

Kje vidite največje težave, kaj najbolj ovira učinkovitejšo ekonomsko politiko v Uniji? So to zapleteno odločanje na ravni EU27, različni interesi držav članic, premalo politične volje ali pa tudi vse agresivnejša in vse bolj uspešna globalna konkurenca?

To je ključna sprememba. Svet se je tako spremenil, da ni časa za neke zelo postopne ukrepe na področju konkurenčnosti ali za ponavljanje tistega, kar smo počeli v zadnjih desetletjih. Največjih problemov, ki jih vidim kot ovire za učinkovito odzivanje, je več.

Prvič, politični pritisk za težke odločitve je premajhen. Nižja konkurenčnost ni nekaj, kar bi kratkoročno močno prizadelo državo. In posledično politiki niso pripravljeni sprejemati neprijetnih odločitev, dokler to ni povsem nujno, saj jih to lahko stane izgubo na naslednjih volitvah. To ni tako kot v času evrokrize, ko je bilo jasno, da če ne bi v dnevu ali dveh našli rešitve za Grčijo, bi država bankrotirala.

Drugič, način odločanja o konkurenčnosti je razpršen med številne igralce. Samo na ravni sveta ministrov imamo več sestav te institucije, ki se ukvarjajo z različnimi vidiki konkurenčnosti. Medtem ko smo pri evrski krizi imeli en svet ministrov, ki je moral rešiti problem (Ecofin), jih imamo zdaj več. A vemo: če je več odgovornih, potem dejansko ni nihče odgovoren.

Tretjič, imamo objektivno različne probleme med državami članicami glede konkurenčnosti, zato je tudi iskanje skupnega imenovalca dolgotrajno. EU je pač združba 27 držav.

In četrtič, za učinkovito spopadanje s problemom konkurenčnosti bi potrebovali več skupnih finančnih sredstev, bodisi v obliki proračuna EU bodisi v obliki nekih drugih instrumentov. O tem sta jasno pisala tako Mario Draghi kot Enrico Letta v svojih poročilih.

Res je, že nekaj časa imamo na mizi Draghijev 800-milijardni razvojni načrt za povečanje konkurenčnosti EU in za njim še 800-milijardni predlog obrambnih izdatkov Rearm Europe/Readiness 2030. Od starih prioritet EK ostajata zeleni prehod in digitalizacija. Kako je mogoče vse to finančno izpeljati, poleg tega da vemo, da preveč prioritet pomeni, da v bistvu ni nič resnično prioritetno?

Kar zadeva finance, se EU zdaj nahaja v konceptualni nekonsistentnosti. Po eni strani je pred približno enim letom sprejela nova fiskalna pravila, ki zahtevajo fiskalno konsolidacijo po letih javnofinančnega »divjega zahoda«. Po drugi strani pa so v spremenjenih globalnih razmerah nujne velike dodatne investicije. Oboje sočasno preprosto ni mogoče. Zato bomo fiskalna pravila očitno interpretirali bolj fleksibilno. Na to kaže odločitev, da se izdatki za investicije v obrambo začasno izvzamejo iz novih pravil. Mogoča rešitev, seveda ne brez tveganj, je, da zagotovimo več sredstev na ravni EU, bodisi z evropskim proračunom bodisi z novimi instrumenti s skupnim zadolževanjem, kar smo že videli.

Ali zdaj, v novem geopolitičnem kontekstu Trumpovih carin in deglobalizacije, potrebujemo novo gospodarsko politiko na ravni EU? In če jo, kakšna naj bi bila in s kakšnimi uresničljivimi prioritetami in cilji?

EU je v spremenjenih geopolitičnih razmerah, ki jo še potencira ameriški protekcionizem, relativno bolj prizadeta od svojih najpomembnejših gospodarskih tekmecev, ZDA in Kitajske. Razloga sta dva. Unija je precej bolj odprta do tujine kot oba tekmeca, to pa seveda pomeni, da jo uvajanje protekcionizma bolj prizadene. In drugič, EU je sestavljena iz 27 suverenih držav in njen način odločanja je objektivno bolj zapleten in s tem dolgotrajen, kot je odločanje posamezne suverene države.

Ključne izzive EU je v spremenjenem mednarodnem okolju mogoče uvrstiti v tri med seboj tesno prepletene skupine. Prva je varnost, povezana z migracijami, druga je mednarodna konkurenčnost, tretja pa so podnebne spremembe in prehod v brezogljično družbo.

Ti izzivi so seveda tudi prioritete za ukrepanje. Po mojem mnenju bo uspešnost spopadanja na področju financiranja varnosti močno odvisna od naše uspešnosti pri povečanju konkurenčnosti. Na kaj mislim? Če bomo bistveno povečali konkurenčnost, bomo lahko ustvarili več javnofinančnih prihodkov. V tem primeru bomo lahko več sredstev namenili za varnost, poleg tega da tradicionalni izdatki ne bodo zelo prizadeti. Če pa nam to ne bo uspelo, bo povečanje sredstev za varnost nujno spremljalo relativno zniževanje sredstev za druge namene. Tudi za financiranje evropskega načina življenja, na katerega smo vsi tako ponosni. Konkurenčnost zato ni ključna le v ekonomskem, ampak tudi v širšem kontekstu.

In kje v tem novem mešanju kart v globalni igri konkurenčnosti vidite pozicijo, grožnje in priložnosti za Slovenijo?

Področje konkurenčnosti je za Slovenijo zelo problematično. Za našo državo je ključno, da EU ostane pomemben mednarodni gospodarski igralec. V tem smislu bi bilo treba narediti vse, kar je v naši moči, da se to tudi uresniči. Seveda pa obstaja tudi niz stvari, ki bi jih bilo smiselno narediti doma in so naše domače naloge. Ena takšnih je prav konkurenčnost. Žal Slovenija na tem področju v zadnjih letih izgublja. To potrjujejo mednarodne lestvice konkurenčnosti. Recimo, na lestvici IMD globalne konkurenčnosti smo med skupaj 67 državami, ki so vključene v analizo, zdrsnili s 35. mesta leta 2020 na 46. mesto leta 2024.

Obstaja tudi niz bolj fragmentarnih podatkov, ki kažejo na isti problem. Naj navedem pospešeno odhajanje slovenskih podjetij v sosednjo Hrvaško zaradi neprijaznega poslovnega okolja v Sloveniji. To zdaj žal ni več anekdotičen podatek, saj je pri nas poslovno okolje precej slabše kot v sosednji državi. Pred nekaj dnevi smo poslušali analizo nemško-slovenske zbornice, ki prihaja do enakega zaključka. Kakorkoli, slovenska vlada očitno vodi svojo ekonomsko politiko na način, ki je zelo prerazdelitven. In je usmerjen predvsem v to, kako sedanji kolač prerazporediti, ne pa, kako celoten kolač povečati. Poleg tega tej vladi ni uspelo vzpostaviti produktivnega dialoga z gospodarstvom.

Problem ni v tem, da se ne bi vedelo, kaj narediti. Obstaja jasen načrt, kako povečati produktivnost. Ta načrt je bil pripravljen že pred leti in je bil predstavljen tudi na strateškem svetu za makroekonomska vprašanja te vlade. Tudi Umar je na tem področju dal zelo koristne usmeritve. Žal je povečanje konkurenčnosti gospodarstva za sedanjo vlado bolj stvar retorike kot resne politične usmeritve. To pa pomeni, da ima ta vlada več drugih pomembnejših prioritet, kot je konkurenčnost. Škoda.