Kornelj iz mesa in krvi: O dramatiki Žige Hrena
Vitomil Zupan je v Komediji človeškega tkiva zapisal, da je vsa literatura zlagana in ni pol toliko iskrena kakor stenski zapisi v nekem zaporu. Ta misel je ostala z mano in ne znam več brati, ne da bi v vsakem delu iskal iskrenost – tudi v dramatiki Žige Hrena.
Zadnje čase lahko beremo kopico mladih pesnic in pesnikov, ki uporabljajo velike besede, dodajo za nameček kak verz ali dva v tujem jeziku in verjamejo, da to naredi pravega umetnika; umetnost pa zapirajo vase, delajo jo nedostopno. Ali ni smisel umetnosti, da življenje in človeka slika takšnega, kot je v resnici? Da reče bobu bob in lokalu pajzelj. Vedno bolj se mi dozdeva, da mora biti umetnost neumetna, resnična – toda kaj to sploh pomeni?
Ko skušamo ugotoviti, ali je drama Kornelj tako ali drugače podobna zapisom v neznanih zaporih, se moramo sprva zaustaviti pri njeni formi, saj je ključna za razumevanje vsebine.
Dialogi v Kornelju so pisani v pogovornem slogu in mariborskem narečju (drama se odvija »nekje na severnem Štajerskem«) in pogosto se zdi, da je avtor pogovore med hojo po mestu ali ogledom nogometne tekme v bližnjem lokalu v resnici slišal ter jih zapisal po spominu. Dramskemu govoru se pridružujejo zelo prozaične didaskalije, ki z malo besedami povedo veliko. Pogosto opisujejo kontekst dogajanja in dodajajo majhno, na videz nepomembno in spontano podrobnost, kot na primer: »Večer. Vaška kavarna. Na TV-ju je nogometna tekma. (…) Občasno se kdo zadere 'Faul!' ali pa 'Pička ti materna žabarska sudac podkupljen!'« in »Kornelj se že skoraj pripravi, da bi ji pomagal, ampak samo obsedi, ne da bi sam vedel, zakaj.«
Poleg proznega govora in dramskih dialogov so tu še lirski vložki, ki predstavljajo Korneljevo duševno stanje, njegova občutja in površinska razmišljanja; Žiga Hren v Kornelju združi dramsko formo s prozo in liriko, pri čemer vsaka oblika na svoj način prispeva k pristnosti besedila. Dialogi so glede na kraj dogajanja ponekod vulgarni in drugod povsem vsakdanji, ob tem pa je notranji svet posameznika (v tem primeru protagonista Kornelja) izražen skozi lirski govor, ki je vzvišen in nasploh patetičen.
Kompleksnost forme vodi v preprostejšo vsebino, kar je v veliki meri tudi bistvo in odlika besedila; Kornelj je preprost in nesrečen človek slabega duševnega stanja, ki živi z ostarelim očetom, nekdanjim veljakom. Kornelj mu ni niti malo podoben – je neuspešen, nepriljubljen in v ljubezni neuslišan. Krivdo za svojo nesrečo prelaga na druge ljudi in zunanje okoliščine, prav tako pa rešitve ne vidi v notranji reformaciji, pač pa v spremembi zunaj njega. Ob tem se ne zmore vključiti v družbo, opravlja banalna dela, živi na očetov račun in hkrati prav njega krivi za svojo nesrečo: kolena krvavijo/srce krvavi/očetovo tuljenje/nekje v daljavi /ne rabim te več … Kida sneg, ureja vrtove, skrbi za očeta, pije, gleda fuzbal in se na smrt zaljubi v natakarico Greto: kje ste moji vrabci?/nikjer jih ni, nikjer jih ni/nikjer ni več dreves, ki bi te lahko prerasla/in nikjer ne najdem gest, ki bi te slekle. Kot kak Gogoljev Akakij verjame, da bo vse bolje in da se bo vse popravilo, ko proda svojo (se pravi očetovo) podeželsko hišo in si kupi novo stanovanje v mestu: ko prodam hišo/bom znal zgraditi vse mostove/med nama.
Če dramo prebiramo brez poetičnih vložkov, se nam Kornelj izriše, kakor ga vidi okolica (in kakor drug drugega vidimo sami), ob branju verzov pa svet uzremo skozi njegove oči. Če je slišati misli in uvideti čustva protagonista v romanesknih, proznih delih norma, pa pri dramskem pisanju zbuja zanimivo dilemo, kako takšno delo postaviti na oder. Kornelj od režiserja zahteva, da sam najde odgovor na to vprašanje, ob tem pa nam ponuja možnost, da o drami govorimo kot o besedni umetnini, ki ji ni treba stati na odru, da bi se uresničila – katarza se vzpostavi že pri samem branju, forma Žige Hrena to utrjuje in spodbuja.
Če skozi dramo sledimo zgodbi preprostega človeka, smo ob koncu deležni preobrata, ki slehernost spreobrne v nevsakdanjost, celo skrajnost (ki v vsakem od nas vsekakor obstaja, a redko splava na površje). Že preden pride do obrata, je Kornelj povsem uničen, zaprt sam vase in čustveno mrtev, kar se vidi v molku oziroma popolni odsotnosti lirskih vložkov, v zadnjem prizoru pa se Kornelj odzove na povabilo nekdanjega kolega, da bi si po mesecih odsotnosti spet ogledal nogometno tekmo. Tam ga pijani kolegi napadejo, ga tepejo in se nad njim izživljajo, preden zgrabijo Greto in ga spodbujajo, da jo posili: »Jani ga zgrabi za ramena in s silo obrne proti Greti. Kornelj začne nato brez upiranja posiljevati Gretino telo. Čedalje hitreje in čedalje močneje. Greta joče in kriči, Kornelj pa postaja vedno bolj grob.«
Takšno sklepno dejanje je sicer smiselno, ekstrem povsem upravičen – dlje ko se slabo počutje v človeku nabira, huje je, ko naposled izbruhne. Na Kornelja se v zadnjih dejanjih zgrne vse najhuje; oče mu umre, ko se vrača domov z mislijo foter/nesramen sem bil/vseeno je moj ata/vseeno je moj ata/moj ata, na pogrebu zaprosi Greto in ta ga jasno zavrne, obupa nad prodajo hiše, še vedno opravlja banalna dela in molči, kadar kdo pristopi s prijazno besedo – popolna resignacija. V prejšnjih dejanjih površinske misli in mestoma patetični (ob takšnem protagonistu je patetika umestna) lirski izlivi hodijo z roko v roki s povsem vsakdanjim dogajanjem, z življenjem slehernika; Kornelj ni junak, lahko bi celo rekli, da ni nič posebnega, kljub temu pa je njegovo življenje – vsaj v njegovi zavesti, vsaj zanj – pomembno. V tem smislu ni Kornelj prav nič drugačen od drugih, kar lahko vodi tudi v zaključek, da bi bil njegovega nasilja v pravih okoliščinah zmožen vsak izmed nas.
Če drama prikazuje splošno eksistenco posameznika in njegovo spopadanje z vsakdanom, se Žiga Hren v zadnjem dejanju sprašuje, kam lahko družba privede posameznika; toda če prejšnja dejanja odpirajo široka vprašanja o posamezniku v družbi in v bralcu zbujajo lastne razmisleke, nam zadnje nekoliko posplošeno in poenostavljeno ponuja le en odgovor – v nasilje, v obup (besedilo vse do konca pripoveduje precej večplastnejšo zgodbo o posamezniku, družbi in odnosu med njima). Kornelj Žige Hrena se kljub tej pomanjkljivosti zdi kot pravi korak k umetnosti, odrešeni ornamenta, umetnosti, ki ni zaprašena (ustaljena) praksa, pač pa dinamična, živa in (kolikor mogoče) nezlagana.
Matevž Rems (1999) študira primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V prostem času piše literarne kritike za Koridor – križišča umetnosti.
