Mizoginija zadela bistvo vprašanja ženskosti
Sklepni in poslovilni koncert Slowinda je navdušil
Odpri galerijo
»Nočem se boriti s šokiranjem, ampak s tem, da nagovarjam k razmisleku,« je poudarila Larisa Vrhunc. Foto osebni arhiv
Skladba Mizoginija skladateljice Larise Vrhunc, ki je bila 26. novembra v Slovenski filharmoniji izvedena na koncertu cikla Slowindova pomlad, je pritegnila veliko pozornosti. Odlikujejo jo rahločutnost, senzibilnost in pretanjenost. Posebno presunljiv je zadnji stavek, v katerem je skladateljica zvočno raztopila znano Purcellovo arijo in zadela bistvo vprašanja ženskosti.
Rdeča nit koncerta je – kot izvemo v koncertnem listu – odnos med spoloma oziroma kar ljubezen in sovraštvo. Pihalni kvintet Slowind je z gosti v prvem delu koncerta predstavil dela Hansa Abrahamsena, Chaye Czernowin, Ramóna Lazkana in Mirele Ivičević. Ta nas niso popeljala zgolj prek ženskih in moških pogledov na ljubezenska razmerja, ampak tudi opozorila na drugost ženske v romantičnem razmerju z moškim ter enkratno zavezništvo med njima. Mizoginija Larise Vrhunc je v drugem delu hkrati nastopila kot sklep koncerta in cikla Slowindova pomlad, s čimer je sklenjeno tudi dvajsetletno delovanje Slowindovega festivala sodobne glasbe. Po drugi strani je praizvedba Mizoginije napoved novega istoimenskega projekta Lutkovnega gledališča Ljubljana, v katerem bo glasba eden od glavnih gradnikov predstave.
Izbor teme ni bil povezan z dejstvom, da je to bil zadnji Slowindov festivalski dogodek. Lahko bi tudi pomislili, da je Slowind v vseh letih delovanja požel veliko ljubezni, predvsem od zvestega in hvaležnega občinstva, odločitev ministrstva za kulturo, da mu bo odreklo nadaljnje stabilno financiranje, bi lahko interpretirali kot sovražen odnos do vrhunske kulture. Vendar so vzporednice naključje. Izbor teme je povezan s prijavo Slowinda in partnerjev na evropski razpis Kreativna Evropa, ki je bila neuspešna, a smo že v času prijavljanja sklenili dogovor, da bomo slovenski sodelujoči na razpisu v vsakem primeru izvedli skupni lutkovno-glasbeni projekt. Koncert je prva stopnja tega procesa in smiselno je bilo vse skladbe programa naravnati na skupno izhodišče. Temo predstave si je zamislil lutkovni umetnik in režiser Silvan Omerzu, z njo se je začel ukvarjati že pred našim dogovorom o sodelovanju.
Program koncerta sva z dirigentom Stevenom Loyem izbrala skupaj, saj je bilo treba upoštevati različne dejavnike, poleg zunajglasbenih, ki so bili seveda pomembni, tudi zasedbe, dolžino, zahtevnost partitur in končno glasbenoestetske premisleke. Oba sva ob iskanju primernih del ugotovila, da se skladateljice in skladatelji tem temam večinoma izogibajo, zato izbira ni bila velika. 'Uspešnosti' povezav med zunajglasbeno vsebino in zvočnostjo morda niti ni smiselno iskati, saj je glasba sama po sebi abstraktna, sporočilnost se nanjo lahko le pripenja na različne načine. Pri izbiri skladb se mi je zdelo pomembno, da so ustvarjalci kot začetni ustvarjalni impulz uporabili skupno zunajglasbeno izhodišče, kar ne pomeni, da je to neposredno prenašanje, ki bo poslušalcu takoj razkrito in bo v glasbeni materiji sam zaznal povezave. Vsak ustvarjalec namreč predeluje izhodiščni impulz drugače, po svoje, ni pomembno, kako blizu izhodišču ostaja z glasbo, ampak kaj je v njem spodbudilo ustvarjalni proces. V tem vidim poleg očitnih glasbenih kvalitet tudi aktualnost del, kar je prav tako razlog, da so mi še posebej blizu.
Omenila sem, da je prišla spodbuda za nastanek dela od zunaj. Seveda se me je tema močno dotaknila in sem jo poskusila predelati po svoje. Občutenje mizoginije se mi ne zdi nujno povezano z jezo ali agresijo, vsekakor je to težka tema, o kateri je treba vedno znova govoriti. Mislim, da ste zelo dobro opisali, kaj posamezni stavki predstavljajo. Brezčasnost v prvih dveh stavkih hoče nakazati, da mizoginija obstaja, odkar obstaja človek, sega v najbolj davno preteklost, na arhetipsko raven, in se, posebej z iznajdbo pisave, obnavlja do roba brezčasja. Groza tretjega in četrtega stavka kaže vso nemoč, ki jo ženske doživljajo v družbenih sistemih, ki jih prav zato, ker so vnaprej zavarovani pred poskusi spreminjanja, ne (z)morejo spremeniti. Na občutek brezizhodnosti pa tudi občutenje ženskosti v takšnih kontekstih. Zadnji stavek vidim kot stopnjevanje tega sporočila. Zvočnost glasbe izhaja iz moje osebnostne strukture, načina odzivanja na svet. Od znotraj sem hotela pokazati, kakšni so učinki mizoginije na žensko, poslušalcu sem hotela ponuditi možnost, da skozi občutenje, doživetje zunaj razuma morda pride do uvida. Nabor tem izhaja predvsem iz scenarija za predstavo, izjemi sta Lilith in Didona, obe sta presunljiva primera mizoginije pa tudi povezani z izjemno glasbo. V scenariju sem poiskala mesta, ki so mi glasbeno zazvenela, hotela sem tudi citirati katerega od preštevilnih glasbenih primerov, v katerih se kaže legitimiziranje mizoginih družbenih norm.
Zavedam se, da si brez aktivizma feministk ženske ne bi izbojevale pravic, ki jih imamo vsaj v zahodnem svetu. Hkrati mislim, da bi moral biti odnos med moškimi in ženskami sodelovalen in ne sovražen. Prav tako ni malo moških, ki si prizadevajo za izboljšanje družbenega položaja žensk. Dober primer je že projekt Mizoginija, ki ga je zasnoval Omerzu. Očitno se mu je vprašanje položaja žensk zdelo aktualno, kar tudi je. V tem kontekstu je moje delo družbenoaktivistično zato, ker se pred temo nisem umaknila, in tudi sicer se nimam navade umakniti, ne posegam pa po radikalnih sredstvih. Nočem se boriti s šokiranjem, ampak s tem, da nagovarjam k razmisleku. Umetnost se mi zdi sekundarno orodje, saj še posebej z glasbo, ki ni neposredno sporočilna, ne moremo dosegati družbenih sprememb, lahko pa notranje doživljanje umetnosti poslušalca pripelje do sprememb v razmišljanju. Šele ko družba določene prakse zazna kot sporne, jih začne spreminjati, in umetnost lahko prav na to spreminjanje dojemanja vpliva najmočneje. Mizogine situacije obstajajo v vseh vejah umetnosti, vendar me osebno najbolj zanima umetnik kot človek in njegova umetnina kot nekaj, kar generira močna notranja doživetja.
Predstave se zelo veselim. Verjamem, da bo skupek vsega, kar se bo na odru dogajalo, nadgradil moč sporočila. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana lepo sodelujemo, vodstvo je pripravljeno kolikor je mogoče podpreti vsako ustvarjalno idejo, ki bi lahko izboljšala končni rezultat, in se ne boji tvegati. Predstava se bo zgodila v sezoni 2020/2021, točen datum zaradi obsežnejše prenove stavbe še ni znan. Že na začetku dogovorov o sodelovanju je bilo jasno, da si Lutkovno gledališče Ljubljana ne želi klasične predstave pod režiserjevim vodstvom in s scensko glasbo, ki bi imela zgolj ilustrativno vlogo. Tokrat je najprej nastala glasba, ki je imela za predlogo ohlapen scenarij, trenutno nastajajo dialogi za igrane odlomke, poteka izdelava različnih lutk in scenskih rekvizitov, prisoten bo tudi video, glasba pa, če se bosta vodstvi Lutkovnega gledališča Ljubljana in Slovenske filharmonije dogovorili, bo med prizori izvedena v živo in bo torej predstava zmes gledališča in koncerta.
Rdeča nit koncerta je – kot izvemo v koncertnem listu – odnos med spoloma oziroma kar ljubezen in sovraštvo. Pihalni kvintet Slowind je z gosti v prvem delu koncerta predstavil dela Hansa Abrahamsena, Chaye Czernowin, Ramóna Lazkana in Mirele Ivičević. Ta nas niso popeljala zgolj prek ženskih in moških pogledov na ljubezenska razmerja, ampak tudi opozorila na drugost ženske v romantičnem razmerju z moškim ter enkratno zavezništvo med njima. Mizoginija Larise Vrhunc je v drugem delu hkrati nastopila kot sklep koncerta in cikla Slowindova pomlad, s čimer je sklenjeno tudi dvajsetletno delovanje Slowindovega festivala sodobne glasbe. Po drugi strani je praizvedba Mizoginije napoved novega istoimenskega projekta Lutkovnega gledališča Ljubljana, v katerem bo glasba eden od glavnih gradnikov predstave.
Opera za otroke z otroki
Potovanje iz prefinjenega v mistično
Ne preseneča teorija, da je drugi stavek Stalinov portret
Potovanje iz prefinjenega v mistično
Ne preseneča teorija, da je drugi stavek Stalinov portret
Kaj je bil povod za izbiro teme ljubezni in sovraštva ob koncu delovanja Slowinda?
Izbor teme ni bil povezan z dejstvom, da je to bil zadnji Slowindov festivalski dogodek. Lahko bi tudi pomislili, da je Slowind v vseh letih delovanja požel veliko ljubezni, predvsem od zvestega in hvaležnega občinstva, odločitev ministrstva za kulturo, da mu bo odreklo nadaljnje stabilno financiranje, bi lahko interpretirali kot sovražen odnos do vrhunske kulture. Vendar so vzporednice naključje. Izbor teme je povezan s prijavo Slowinda in partnerjev na evropski razpis Kreativna Evropa, ki je bila neuspešna, a smo že v času prijavljanja sklenili dogovor, da bomo slovenski sodelujoči na razpisu v vsakem primeru izvedli skupni lutkovno-glasbeni projekt. Koncert je prva stopnja tega procesa in smiselno je bilo vse skladbe programa naravnati na skupno izhodišče. Temo predstave si je zamislil lutkovni umetnik in režiser Silvan Omerzu, z njo se je začel ukvarjati že pred našim dogovorom o sodelovanju.
V prvem delu koncerta v Slovenski filharmoniji smo slišali dela Hansa Abrahamsena, Chaye Czernowin, Ramóna Lazkana in Mirele Ivičević. Je na izbiro del vplival njihov zunajglasbeni program ali zvočnost?
Program koncerta sva z dirigentom Stevenom Loyem izbrala skupaj, saj je bilo treba upoštevati različne dejavnike, poleg zunajglasbenih, ki so bili seveda pomembni, tudi zasedbe, dolžino, zahtevnost partitur in končno glasbenoestetske premisleke. Oba sva ob iskanju primernih del ugotovila, da se skladateljice in skladatelji tem temam večinoma izogibajo, zato izbira ni bila velika. 'Uspešnosti' povezav med zunajglasbeno vsebino in zvočnostjo morda niti ni smiselno iskati, saj je glasba sama po sebi abstraktna, sporočilnost se nanjo lahko le pripenja na različne načine. Pri izbiri skladb se mi je zdelo pomembno, da so ustvarjalci kot začetni ustvarjalni impulz uporabili skupno zunajglasbeno izhodišče, kar ne pomeni, da je to neposredno prenašanje, ki bo poslušalcu takoj razkrito in bo v glasbeni materiji sam zaznal povezave. Vsak ustvarjalec namreč predeluje izhodiščni impulz drugače, po svoje, ni pomembno, kako blizu izhodišču ostaja z glasbo, ampak kaj je v njem spodbudilo ustvarjalni proces. V tem vidim poleg očitnih glasbenih kvalitet tudi aktualnost del, kar je prav tako razlog, da so mi še posebej blizu.
Zvočnost prvih dveh stavkov Mizoginije je merila na večnost, brezčasnost, neskončnost, ki se prelevi v grozo tretjega in četrtega stavka in na koncu v čisto bolečino. V sklepnem stavku ste s predelavo znane arije iz opere Didona in Enej zajeli bistvo ženske požrtvovalnosti. Zakaj ste se odločili prav za tematizacijo Lilith in Eve, idealne Marije, čarovnic in Didone?
Omenila sem, da je prišla spodbuda za nastanek dela od zunaj. Seveda se me je tema močno dotaknila in sem jo poskusila predelati po svoje. Občutenje mizoginije se mi ne zdi nujno povezano z jezo ali agresijo, vsekakor je to težka tema, o kateri je treba vedno znova govoriti. Mislim, da ste zelo dobro opisali, kaj posamezni stavki predstavljajo. Brezčasnost v prvih dveh stavkih hoče nakazati, da mizoginija obstaja, odkar obstaja človek, sega v najbolj davno preteklost, na arhetipsko raven, in se, posebej z iznajdbo pisave, obnavlja do roba brezčasja. Groza tretjega in četrtega stavka kaže vso nemoč, ki jo ženske doživljajo v družbenih sistemih, ki jih prav zato, ker so vnaprej zavarovani pred poskusi spreminjanja, ne (z)morejo spremeniti. Na občutek brezizhodnosti pa tudi občutenje ženskosti v takšnih kontekstih. Zadnji stavek vidim kot stopnjevanje tega sporočila. Zvočnost glasbe izhaja iz moje osebnostne strukture, načina odzivanja na svet. Od znotraj sem hotela pokazati, kakšni so učinki mizoginije na žensko, poslušalcu sem hotela ponuditi možnost, da skozi občutenje, doživetje zunaj razuma morda pride do uvida. Nabor tem izhaja predvsem iz scenarija za predstavo, izjemi sta Lilith in Didona, obe sta presunljiva primera mizoginije pa tudi povezani z izjemno glasbo. V scenariju sem poiskala mesta, ki so mi glasbeno zazvenela, hotela sem tudi citirati katerega od preštevilnih glasbenih primerov, v katerih se kaže legitimiziranje mizoginih družbenih norm.
Kakšen je vaš odnos do feminizma in ali dojemate svoje delo kot družbenoaktivistično?
Zavedam se, da si brez aktivizma feministk ženske ne bi izbojevale pravic, ki jih imamo vsaj v zahodnem svetu. Hkrati mislim, da bi moral biti odnos med moškimi in ženskami sodelovalen in ne sovražen. Prav tako ni malo moških, ki si prizadevajo za izboljšanje družbenega položaja žensk. Dober primer je že projekt Mizoginija, ki ga je zasnoval Omerzu. Očitno se mu je vprašanje položaja žensk zdelo aktualno, kar tudi je. V tem kontekstu je moje delo družbenoaktivistično zato, ker se pred temo nisem umaknila, in tudi sicer se nimam navade umakniti, ne posegam pa po radikalnih sredstvih. Nočem se boriti s šokiranjem, ampak s tem, da nagovarjam k razmisleku. Umetnost se mi zdi sekundarno orodje, saj še posebej z glasbo, ki ni neposredno sporočilna, ne moremo dosegati družbenih sprememb, lahko pa notranje doživljanje umetnosti poslušalca pripelje do sprememb v razmišljanju. Šele ko družba določene prakse zazna kot sporne, jih začne spreminjati, in umetnost lahko prav na to spreminjanje dojemanja vpliva najmočneje. Mizogine situacije obstajajo v vseh vejah umetnosti, vendar me osebno najbolj zanima umetnik kot človek in njegova umetnina kot nekaj, kar generira močna notranja doživetja.
Kako bi opisali sodelovanje z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in kaj pričakujete od predstave?
Predstave se zelo veselim. Verjamem, da bo skupek vsega, kar se bo na odru dogajalo, nadgradil moč sporočila. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana lepo sodelujemo, vodstvo je pripravljeno kolikor je mogoče podpreti vsako ustvarjalno idejo, ki bi lahko izboljšala končni rezultat, in se ne boji tvegati. Predstava se bo zgodila v sezoni 2020/2021, točen datum zaradi obsežnejše prenove stavbe še ni znan. Že na začetku dogovorov o sodelovanju je bilo jasno, da si Lutkovno gledališče Ljubljana ne želi klasične predstave pod režiserjevim vodstvom in s scensko glasbo, ki bi imela zgolj ilustrativno vlogo. Tokrat je najprej nastala glasba, ki je imela za predlogo ohlapen scenarij, trenutno nastajajo dialogi za igrane odlomke, poteka izdelava različnih lutk in scenskih rekvizitov, prisoten bo tudi video, glasba pa, če se bosta vodstvi Lutkovnega gledališča Ljubljana in Slovenske filharmonije dogovorili, bo med prizori izvedena v živo in bo torej predstava zmes gledališča in koncerta.
