Ocenjujemo: Jata izkušenih ptic

Jata izkušenih ptic v produkciji Odprtih predalov, zavoda za sodobne interdisciplinarne procese Kranj  (Ajda Tomazin), je predstava, ki si za izhodišče vzame enourni sprehod po (ljubljanskih) ulicah.

Ta forma ni povsem nova; hojo kot platformo, s katere izrašča predstava, je v projektu Hodi.Ti uporabila, denimo, Irena Pivka; projekt, ki se je tematsko razpenjal med sodobnim urbanim bivanjem z njegovimi značilnostmi, ekologijo ter družbenopolitičnim pomenom hoje, je uspel sprehod skozi mesto integriral kot vsebinsko ključen in močan modus spremljanja predstave.



Jata izkušenih ptic si, po drugi strani, jemlje podobno izhodišče, ki pa se konceptualno ne vpenja tako trdno v zasnovo predstave; njene ustvarjalke, ki jim prisluhnemo prek zvočnega posnetka, tako pripovedujejo o svojem bivanju v Kranju (nekoč in danes), klepetajo o vsakdanjostih, obujajo spomine, si postavljajo razna vprašanja (Kaj pomeni nov list življenja? Kakšen je utrip mesta skozi otroške oči? Se bodo lastovke kmalu vrnile? Kdaj bomo šli ponovno na sprehod ob reki? Zakaj umira Evropa? Ali ljubimo svoje mesto? Kako se razvija?) … samega medija hoje pa se ne dotaknejo, zaradi česar se zdi, da med posnetkom in formo predstave ni jasnega razmerja.

Pripovedi sicer tu in tam omenjajo nadrobnosti mesta, ki jih opažajo v vsakodnevnem življenju, beležijo spremembe v njem ipd., a vse to se nanaša na Kranj. Odnos med posnetkom in Ljubljano, kjer se je predstava (tokrat) dogajala, je slabo razdelan; predstava bi v Kranju vsekakor učinkovala drugače; razpoznavnejši bi bil njen dokumentaristični moment, mesto bi publika izkušala, kot ga izkušajo ustvarjalke predstave, kar bi lahko spodbujalo dialog med različnimi generacijami živečih v Kranju ipd.; tako pa se med posnetkom in okoljem nekako ne zmore vzpostaviti vsebinsko dodelano razmerje.

Pomembno pri tem je, da kakšnih splošnejših spodbud k opazovanju okolice, ki bi bile aplikabilne ne glede na kraj izvedbe, v posnetku ni, obenem pa se je, če želimo zbrano spremljati posnetek ter dogajanje v skupini, na okolico pravzaprav težko osredotočati.
Pripoved prekinjajo komadi popularne glasbe, ob katerih ustvarjalke, ki se skupaj s publiko sprehajajo po mestu, poplesujejo in k plesu vabijo tudi občinstvo, poslušanje pa tu in tam prekinejo tudi dodatne akcije (na primer nabiranje odpadlega listja, spuščanje taistega listja z mostu v reko …). Besedilo projekta daje precejšen občutek napaberkovanosti, nobeni tematiki pa se ne posveti celovito, nikjer ne seže v globino; najbolj prevalentna je tematika obujanja spominov na Kranj preteklih desetletij, a tudi tu besedilo ostaja na ravni neobvezujočega klepeta.

Jata izkušenih ptic se zdi tako še najmočnejša v nekakšnem vabilnem modusu; posnetek vabi h koncentriranemu poslušanju, sam sprehod je povezovalna dejavnost, v kateri sodeluje vsa publika, vabilni moment premorejo tudi vmesne akcije (ples, spuščanje listja). Ker Jato izkušenih ptic soustvarjajo osebe, ki sicer delujejo na drugih področjih – ne na področju teatra – projekt odpira prostor izrekanja in deljenja vsebin v javnem prostoru tudi osebam, ki te možnosti sicer nimajo, obenem pa publiko vabi, da jim prisluhne. Poudarja pomen drobnih, vsakodnevnih reči, kakor so pogovor, družba, povezovanje v skupnih dejavnostih (sprehod, nabiranje listja …), kot družbenotvornih elementov. V tem smislu je Jata izkušenih ptic predstava, ki je usmerjena izrazito skupnostno.