Na kaj je treba paziti?
Avtomobilska kljuka je še vedno takšna kot leta 1934, ko so jo izumili.
Odpri galerijo
Ko zmanjka prostora v avtomobilu in na strehi, je čas za dodatno prikolico. Pred tem bo treba namestiti vlečno kljuko. FOTO: Shutterstock
Pot z avtomobilom na počitnice je vsakič znova preizkus, kako dobro znamo pripraviti in naložiti prtljago. A prej ali slej se lahko zgodi, da potrebe narastejo in vsega ne moremo spraviti v avtomobil, zato si je treba pomagati na druge načine. Eden od njih je prikolica, ki jo pripnemo na vlečno kljuko na zadku avtomobila. Na to lahko namestimo tudi nosilce za prevoz koles ali tovorni kovček. Vlečno kljuko lahko naročimo že ob nakupu avtomobila ali pa jo vgradimo pozneje, v tem primeru jo moramo tudi homologirati. Na kaj je še treba paziti?
Oblika vlečne kljuke se s časom ni kaj dosti spreminjala. Takšno z okroglo glavo so iznašli pred približno 90 leti, patent zanjo so pri nemškem podjetju Westfalia (kjer jo je razvil sin lastnika) vložili v letu 1934. Da je šlo za res uporaben izum, dokazuje tudi dejstvo, da je petcentimetrski premer krogle še vedno predpisan po standardu. Westfalia je leta 1966 predstavila tudi prvo snemljivo kljuko, katere naslednica je danes nameščena na marsikateri avtomobil.
Poleg premera krogle je standardizirana tudi višina kljuke, ki sega med 45 in 47 centimetrov od tal. Ta višina je pomembna za stabilno vleko prikolice, a tudi zato, da s kljuko in električno napeljavo ne podrsamo po tleh, ko zapeljemo čez vbokline in izbokline na cesti ali klančine, denimo pri trajektih. Vsaka vlečna kljuka ni primerna za vsak avtomobil, saj mora njena zmogljivost ustrezati vlečnim zmogljivostim avtomobila, paziti je treba tudi, da nanjo ne pripnemo pretežke prikolice in je vertikalno preveč ne obremenimo. Vse podatke najdemo v homologacijskem kartončku avtomobila in homologaciji vlečne kljuke.
Odločitev, ali vlečno kljuko naročiti ob nakupu vozila, da bo torej tovarniško vgrajena, je smiselna in ponuja kar nekaj prednosti. Glavna slabost je, seveda, cena, saj je zanjo treba odšteti od 500 do 1000 evrov, pozneje vgrajene so za približno polovico cenejše. Toda s serijsko boste zagotovo dobili skladen in učinkovit sistem, ki bo samodejno poskrbel za ustrezno delovanje elektronskih pripomočkov, od izklopa električnega odpiranja vrat prtljažnika, izklopa zadnjih tipal in kamere do prilagoditve delovanja sistema nadzora stabilnosti (ESC). Nekateri avtomobili ponujajo elektronsko podporo za prikolico, med drugim pomoč med vožnjo vzvratno. V nekaterih primerih s serijsko vgrajeno kljuko proizvajalec prilagodi še delovanje nekaterih drugih sklopov, denimo hladilnega sistema, zavor in aktivnega vzmetenja.
S tovarniško vgrajeno vlečno kljuko boste praviloma dobili tudi najzmogljivejšo električno napeljavo v 13-polnem vtikaču. Ta poleg povezave za delovanje zadnjih luči, smernikov in zavornih luči zagotavlja tudi povezavo za luč za vzvratno vožnjo in možnost stalne 12-voltne električne povezave v prikolici – kar je zanimivo zlasti za delovanje hladilnika ali polnjenje akumulatorja v njej. Kdor ima na (tovorni) prikolici samo 7-polni vtič, bo za priklop potreboval ustrezen vmesnik.
Pri nakupu vlečne kljuke je lahko pomemben tudi estetski vidik. Že res, da boste od marsikoga slišali, da kljuke sicer ne potrebuje, ima pa vgrajeno, saj lahko prepreči večjo škodo ob rahlih naletih ali trkih na parkiriščih, a veliko več voznikov je takšnih, ki kljuko potrebujejo, vendar je ne želijo gledati na zadku avtomobila, kadar je ne uporabljajo. Sistem za snemanje vlečne kljuke je preprost in dodelan, pravzaprav si niti ne umažete rok z natikanjem ali snemanjem. Skoraj zagotovo boste takšen sistem dobili s serijsko vgrajeno kljuko, zanj se je mogoče odločiti tudi pri poznejši vgradnji. Kot nadgradnjo proizvajalci ponujajo možnost zlaganja vlečne kljuke, ki je lahko ročna ali samodejna. V tem primeru je ne snemamo, ampak zložimo (ali pa se po pritisku na stikalo zloži sama) na notranjo stran odbijača, da od zunaj ni vidna.
Cenejša je možnost, da kljuko samo snamete, a ostaneta vidna nosilni drog, ki ga pokrijete s čepom, in električna napeljava. Ta rešitev je na voljo pri poznejših vgradnjah in je privlačna predvsem zaradi cene. Seveda je še cenejša možnost vgradnje fiksne vlečne kljuke, ki pa ne sme prekrivati registrske tablice (nekateri avtomobili jo imajo na odbijaču). Pred dobrimi desetimi leti je v Sloveniji kratek čas veljal zakon, ki je prepovedoval vgradnjo fiksnih vlečnih kljuk, pri snemljivih pa je zapovedoval, da jih ne smemo imeti nameščene, ko jih ne uporabljamo. Tega določila v zakonu o pravilih cestnega prometa ni več. Vlečnih kljuk se dotakne samo v 79. členu. V njem je med drugim določeno, da lahko z avtomobilom vlečemo le eno priklopno vozilo, da vlečne naprave ne smemo obremeniti bolj, kot to dovoljuje proizvajalec vozila oziroma vlečne naprave (velja nižja vrednost), in da morata biti v primeru, ko priklopno vozilo ali tovor na njem zakriva vidno polje v vzvratnem ogledalu vlečnega vozila, na tem nameščeni dodatni vzvratni ogledali, ki omogočata normalno vidno polje.
Oblika vlečne kljuke se s časom ni kaj dosti spreminjala. Takšno z okroglo glavo so iznašli pred približno 90 leti, patent zanjo so pri nemškem podjetju Westfalia (kjer jo je razvil sin lastnika) vložili v letu 1934. Da je šlo za res uporaben izum, dokazuje tudi dejstvo, da je petcentimetrski premer krogle še vedno predpisan po standardu. Westfalia je leta 1966 predstavila tudi prvo snemljivo kljuko, katere naslednica je danes nameščena na marsikateri avtomobil.
Na vlečno kljuko lahko pripnete le prikolico, ki po masi ustreza zmogljivostim avtomobila in nosilnosti vlečne kljuke. FOTO: Shutterstock
Poleg premera krogle je standardizirana tudi višina kljuke, ki sega med 45 in 47 centimetrov od tal. Ta višina je pomembna za stabilno vleko prikolice, a tudi zato, da s kljuko in električno napeljavo ne podrsamo po tleh, ko zapeljemo čez vbokline in izbokline na cesti ali klančine, denimo pri trajektih. Vsaka vlečna kljuka ni primerna za vsak avtomobil, saj mora njena zmogljivost ustrezati vlečnim zmogljivostim avtomobila, paziti je treba tudi, da nanjo ne pripnemo pretežke prikolice in je vertikalno preveč ne obremenimo. Vse podatke najdemo v homologacijskem kartončku avtomobila in homologaciji vlečne kljuke.
- Oblika vlečne kljuke se v zgodovini ni kaj dosti spreminjala.
- Nekateri avtomobili ponujajo elektronsko podporo za prikolico.
- Cenejša je možnost, da kljuko samo snamete.
Glavna slabost je cena
Odločitev, ali vlečno kljuko naročiti ob nakupu vozila, da bo torej tovarniško vgrajena, je smiselna in ponuja kar nekaj prednosti. Glavna slabost je, seveda, cena, saj je zanjo treba odšteti od 500 do 1000 evrov, pozneje vgrajene so za približno polovico cenejše. Toda s serijsko boste zagotovo dobili skladen in učinkovit sistem, ki bo samodejno poskrbel za ustrezno delovanje elektronskih pripomočkov, od izklopa električnega odpiranja vrat prtljažnika, izklopa zadnjih tipal in kamere do prilagoditve delovanja sistema nadzora stabilnosti (ESC). Nekateri avtomobili ponujajo elektronsko podporo za prikolico, med drugim pomoč med vožnjo vzvratno. V nekaterih primerih s serijsko vgrajeno kljuko proizvajalec prilagodi še delovanje nekaterih drugih sklopov, denimo hladilnega sistema, zavor in aktivnega vzmetenja.
S tovarniško vgrajeno vlečno kljuko boste praviloma dobili tudi najzmogljivejšo električno napeljavo v 13-polnem vtikaču. Ta poleg povezave za delovanje zadnjih luči, smernikov in zavornih luči zagotavlja tudi povezavo za luč za vzvratno vožnjo in možnost stalne 12-voltne električne povezave v prikolici – kar je zanimivo zlasti za delovanje hladilnika ali polnjenje akumulatorja v njej. Kdor ima na (tovorni) prikolici samo 7-polni vtič, bo za priklop potreboval ustrezen vmesnik.
V Sloveniji lahko namestite tudi fiksno vlečno kljuko, snemljivo pa smete pozabiti odstraniti, ko je ne uporabljate. FOTO: Shutterstock
Pomemben tudi estetski vidik
Pri nakupu vlečne kljuke je lahko pomemben tudi estetski vidik. Že res, da boste od marsikoga slišali, da kljuke sicer ne potrebuje, ima pa vgrajeno, saj lahko prepreči večjo škodo ob rahlih naletih ali trkih na parkiriščih, a veliko več voznikov je takšnih, ki kljuko potrebujejo, vendar je ne želijo gledati na zadku avtomobila, kadar je ne uporabljajo. Sistem za snemanje vlečne kljuke je preprost in dodelan, pravzaprav si niti ne umažete rok z natikanjem ali snemanjem. Skoraj zagotovo boste takšen sistem dobili s serijsko vgrajeno kljuko, zanj se je mogoče odločiti tudi pri poznejši vgradnji. Kot nadgradnjo proizvajalci ponujajo možnost zlaganja vlečne kljuke, ki je lahko ročna ali samodejna. V tem primeru je ne snemamo, ampak zložimo (ali pa se po pritisku na stikalo zloži sama) na notranjo stran odbijača, da od zunaj ni vidna.
Kaj je pomembno pri izbiri vlečne kljuke:
- ali je vgrajena serijsko (naročena skupaj z vozilom) ali pozneje
- ali je fiksna, snemljiva, skrita ali zložljiva (lahko tudi samodejno)
- ali ima 7- ali 13-polni električni priključek
- obvezna je homologacija za pozneje nameščeno vlečno kljuko
- upoštevati je treba največjo dovoljeno obremenitev avtomobila in vlečne kljuke.
Cenejša je možnost, da kljuko samo snamete, a ostaneta vidna nosilni drog, ki ga pokrijete s čepom, in električna napeljava. Ta rešitev je na voljo pri poznejših vgradnjah in je privlačna predvsem zaradi cene. Seveda je še cenejša možnost vgradnje fiksne vlečne kljuke, ki pa ne sme prekrivati registrske tablice (nekateri avtomobili jo imajo na odbijaču). Pred dobrimi desetimi leti je v Sloveniji kratek čas veljal zakon, ki je prepovedoval vgradnjo fiksnih vlečnih kljuk, pri snemljivih pa je zapovedoval, da jih ne smemo imeti nameščene, ko jih ne uporabljamo. Tega določila v zakonu o pravilih cestnega prometa ni več. Vlečnih kljuk se dotakne samo v 79. členu. V njem je med drugim določeno, da lahko z avtomobilom vlečemo le eno priklopno vozilo, da vlečne naprave ne smemo obremeniti bolj, kot to dovoljuje proizvajalec vozila oziroma vlečne naprave (velja nižja vrednost), in da morata biti v primeru, ko priklopno vozilo ali tovor na njem zakriva vidno polje v vzvratnem ogledalu vlečnega vozila, na tem nameščeni dodatni vzvratni ogledali, ki omogočata normalno vidno polje.
